Ko pride medved...

Ko sem bila otrok, smo imeli doma srno. Oče, ki je s kosilnico kosil, je pri tem splašil srno z dvema mladičema. Zbežali so na različne kraje. En mladiček je "vekal" v bljižnji njivi, srna ga ni poiskala. Oče je prišel večkrat na daleč preverjat, potem pa, ko je videl, da srna ni prišla po mladička, je oče nebogljenčka, ki je bil že čisto matast in sploh ni več hodil, prinesel domov. Zrasel je ob mleku po steklenički, hodil je v hlev h kravam čakat, da dobi svojo porcijo. Bil je čisto svoboden, le ko je prišla zima, je bil malo več notri, včasih je spal kar pod mizo ali v hlevu. Drugo pomlad je odraščal, spominjam se rožičkov, enkrat sem splezala celo na drevo, ko se je zakadil vame. Spominjam se, kako se je "ženil", zdelo se mi je, da je načrtno pripeljal neko srno nekam blizu, da smo ju vsi videli. "Domov" je prihajal, kakor se mu je zdelo. Včasih ga dlje ni bilo, ko je prišla spet zima, je bil spet več doma. In potem je prišla tista noč, ko sem slišala predirljivo cviljenje ... nekje v smeri proti gozdu ... in potem tišina. Srnjaka je ubil pes z neke druge kmetije (ki so ga večkrat spustili iz ograde, da se zdivja), srnjak je namreč zaupljivo spal na kopnem pod nekim sadnim drevesom. (Morda se ni znal sam bolj varovati, kot bi se znal, če ne bi živel pri ljudeh.)

Po dogodku so se tudi razširile govorice, da je medvedka vedela za njun miroljuben prihod zaradi fotografiranja, a je kljub temu napadla, saj je hotela vnesti razdor med že prej sprtimi stranmi. No, jaz tega ne verjamem. Govorice, pač.

Sem iz okolice kraja, kjer se je 11. marca zgodil napad medevda na 31 letnika. Petru nikakor ne privoščim poškodb katerih je bil deležen, čeprav v tem primeru velja rek: "Kdor išče, ta najde"! Po dogodku so se razširile govorice, da sta oče in sin vedela za lokacijo brloga ter da sta bila tam z namenom, da fotografirata medvedko in mladiče.