Strokovni center Logatec, ki nudi zavetje mladim, ki so zašli, nas je sprejel v enem od zadnjih res lepih sončnih dni. Mladoletniki so bili tako na majhnem igrišču pred enoto, ki je močno dotrajana in že leta kliče po nujni osvežitvi. Nekateri so sedeli na klopi poleg vzgojiteljev in se predajali soncu, nekaj se jih je trudilo metati na koš, a ne preveč zavzeto. Čutilo se je, da prave volje in energije, da bi se na igrišču zares prepotili, nimajo. Občutka, da niso ravno srečni, ker so v zavodu, niso mogli skriti.
Kljub temu se jih je nekaj odločilo govoriti z nami, nam odkriti delček tistega, kar jih je vodilo v ustanovo. "Star sem sedemnajst let in prihajam iz Ljubljane, tu sem že leto in pol ... Star sem sedemnajst, sem iz Ljubljane, tu sem nekaj več kot eno leto, ... star sem petnajst let in tukaj sem tri tedne ..." so začeli pogovor. Zlasti zadnji mladenič, ki je komaj presedlal iz osnovne šole, sicer že precej visok, a obraz je še deški, me je presunil. Tudi zaradi tistega, kar mi je zatem povedal. "Ja, bil sem v devetem razredu, nisem upošteval pravil, hodil sem po "clasu" med poukom. Če me je kdo izprovociral in sem postal jezen, sem pač enega usekal," tako preprosto pove in se po moje niti še ne zaveda najbolje, kako zelo je to narobe in tudi nevarno.
"Si kdaj koga tudi poškodoval?" sem ga zatem vprašala. "O tem raje ne bi govoril," je na kratko odvrnil. V Logatcu vse mlade učijo, kaj je prav, kako ravnati v trenutkih jeze, kako svojo jezo usmeriti v neko dejavnost, če ne gre drugače, pa vsaj udariti v nek predmet in ne človeka, denimo boksarsko vrečo, ki jo imajo v eni izmed sob.
Z nasiljem sta imela težave tudi druga dva, sedemnajstletnika. Na vprašanje, zakaj sta zavila s poti, pa je odgovor bil pri vseh skoraj enoten - družba, slaba družba; družba, v kateri se znajdejo tudi mamila, se lahko celo preprodajajo, pretepi, ki so vezani na dolgove, ki se pri tem pojavijo. "Ja, postopali smo naokoli in če je kdo delal probleme, smo ga pretepli. Pa tudi v primeru, da nam kdo ni vrnil denarja ali pa si je nekaj izposodil, pa tega ni vrnil, ali je nekaj vzel, pa ni plačal ...," mi je zaupal sedemnajstletnik. Na vprašanje, od kod tedaj petnajstletniku sploh denar, da bi ga posojal, pa odgovor: "Dilanje, preprodaja."
V strokovni center Logatec, ki je nabito poln, nameščajo otroke in mladostnike s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. Nekateri so ogrožujoči v svojem okolju, nekateri pa so doma tako ali drugače ogroženi. Tu svojo varno streho dobi čedalje več mladih, ki bi v resnici potrebovali rejniško družino, a jih v Sloveniji kronično primanjkuje. Skupine otrok, za katere tu skrbijo, so tako zelo različne. "Nasilno vedenje je vzorec, je način preživetja, ki je zapisan v možganih. A vse, kar je zapisano v možganih, neka vedenja, ki jih ponavljamo, se da spremeniti. Je pa za to treba biti dovolj zrel in pripravljen. Velikokrat se zgodi, da naši otroci in mladostniki še niso tam in tudi jemljejo to našo pomoč kot neke vrste kazen, kot: kaj pa vi veste, kaj bom, jaz že vem bolje zase kot vi ... In ja, morda morajo trčiti ob dno, da se bodo kasneje lahko soočili s svojimi težavami in to začeli reševati, morda skozi neko terapijo, da pridejo do nekih zaključkov in začnejo spreminjati svoje vedenje," je povedal ravnatelj Strokovnega centra Logatec Borut Marolt.
Marolt pa opozarja tudi na vse bolj prisotno nasilje, ki se odvija na družbenih omrežjih na naših "pametnih telefonih", ki postaja vse bolj množično in je tudi za žrtev, v primeru, da se nek fizični obračun posname in spravi na splet, tudi veliko bolj travmatično. In ne ovinkari: "Velikokrat so za težave, ki nastopijo pri mladostniku, odgovorni v resnici starši, kajti veliko je takšnih, ki tudi sami ne upoštevajo nobenih pravil, ne spoštujejo avtoritete in otrok se logično takšnega vedenja nauči. Potem pa, ko nekdo temu otroku, mladostniku želi postaviti neko omejitev, pa vznikne nasilje, nasilna reakcija. Imamo primere, ko se nasilje nato obrne ravno k staršem in tedaj šele nekateri starši poiščejo pomoč, pa bi morali to storiti veliko prej," še svetuje Marolt in namigne, da bi v takšnih primerih prevzgojo potrebovali tudi starši. V zavodu je ničelna toleranca do nasilja in te besede spravljajo tudi v življenje. "Mladi morajo razumeti, kje je meja in ta meja je vedno na istem mestu," opozori.
S tretjim fantom, ki je govoril z nami, sedemnajstletnikom, sva se spustila do potočka v neposredni bližini zavoda, odeta v zelenje in mir mi je zaupal, da še vedno ne zna obvladati svojih reakcij, ko se razjezi. "Tedaj moram preprosto nekam udariti, roka kar sama odleti. Seveda vem, da ni prav tepsti ljudi, tako udarim v steno ali kam drugam. Bil sem pri psihologih, imel pogovore, poslušal nasvete, a v tistem trenutku se ne znam obvladati, " je bil iskren. Med pogovorom se je prestopal ves čas, čutilo se je, da je fant zelo nemiren, potrebuje gibanje, nekoč je veliko tudi "športal", a je izgubil motivacijo, kot nam je zaupal. A edini način reševanja utečenih in napačnih vzorcev je ravno vaja. Tako kot je metanje na koš. Več bo poskusov, več bo šans, da bo žoga priletela v mrežico. Tako v Logatcu vztrajajo z mladimi, z njimi delajo vsakodnevno, skrbno varujejo meje, mlade tako prisilijo, da upoštevajo pravila - če jih ne, pa sledi kazen, ki seveda ni telesna, a izgubijo določene ugodnosti, kot so vikendi doma ali uporaba mobilnega telefona, ko je za to določen čas (kratek čas). Učijo jih tistega, kar bi se morali naučiti doma že kot malčki, pa se to iz tega ali onega razloga nikoli ni zgodilo.
