Ko se svet ustavi

Trenutna kriza gospodarstva, katere pravi učinki se še niso niti začeli kazati, je drugačna, kot je bila tista leta pred dobrim desetletjem. Takrat je neoliberalni kapitalizem implodiral, njegov obstoj pa je, ironično, zagotovila država z javnofinančno intervencijo. Kljub evidentnemu zlomu sistema leta 2008 je neoliberalizem – ob neizmerni podpori države – vztrajal še naprej. Ljudje so hoteli, da bi vse bilo tako, kot je bilo pred krizo.

Neoliberalizem, ki zavrača vse, kar je javnega in državnega, se je izkazal kot nevzdržen model ekonomskega in družbenega razvoja. V zadnjih desetih letih je pregrel trge, ljudi in planet, ustvarjeno bogastvo pa se je skoncentriralo v rokah peščice najbogatejših. Nova kriza je bila tik za vogalom, so že nekaj časa opozarjali strokovnjaki. Na neki način je bila neizogibna, saj napihnjeni balončki slej kot prej počijo ob realnost, izbruh koronavirusa pa je le pospešil tok dogodkov. Toda ta recesija, ki prihaja, ne bo (toliko) posledica notranje krize kapitalizma – vodi jo drugačen narativ.

Recesija bo posledica ukrepov države, namenjenih preprečitvi vsesplošne zdravstvene katastrofe ob pandemiji novega koronavirusa. Zaprtje kopenskih meja, zračnega prometa, dela javnih institucij in omejitev javnega ter poslovnega življenja so ukrepi, ki so nam bili še mesec nazaj nepredstavljivi, predvsem zaradi zaslepljenosti s kapitalistično logiko življenja. Tokrat je javno zdravje dobilo prednost pred kapitalom in ekonomsko aktivnostjo, narava pa je vnovič poskrbela, da smo soočeni s premislekom o prioritetah v naših življenjih.

Vedno več ljudi se že zaveda, da mnogo stvari ne more biti več takšnih, kot so bile pred to krizo, in da mnogo tega, kar je bilo pred krizo, nikoli več ne bo normalno. Koronakriza bo imela posledice za vse dimenzije našega življenjskega sveta – subjektivno, družbeno in objektivno. To seveda ne pomeni konec sveta. Vsaka kriza je obenem tudi priložnost. Saj veste, ni toliko pomembno, kaj se vam zgodi, kot to, kako se na to stvar odzovete. In odzivov se je v teh zadnjih dneh nabralo že kar nekaj.

Začnimo na subjektivni ravni. Tempo življenja se je umiril. Ljudje smo povečini doma, v karanteni oziroma samoizolaciji. Veliko dela, ki se ni zaustavilo, poteka od doma. Za nekatere se ni veliko spremenilo, razen tega, da so na (hišnih) počitnicah, marsikomu pa predstavlja nov (začasni) način življenja obilo stresa. A če je vaš največji trenutni problem, kaj narediti z vsem tem časom, ki vam je po novem na voljo, ste med privilegiranimi.

Anksioznost poleg ekonomske negotovosti povzročajo pomanjkanje analognih družabnih stikov in zunanjih stimulijev, neproduktivnost pri delu od doma, prisilno odložene gratifikacije nekaterih potreb, največ ljudi pa psihira predvsem izguba kontrole nad lastnim življenjem, ki je posledica dejstva, da ne vemo zagotovo, kaj se bo iz dneva v dan zgodilo in kdaj se bo vse to skupaj končalo. Če ob tem ne obupujete, ste zagotovo že začutili priložnosti, ki vam jih spremenjene razmere v svetu nudijo.

Svojo eksistenčno krizo lahko lajšate z uvedbo novih navad, ki praviloma potrebujejo 30 dni konsistentnega izvajanja, da se razvijejo v življenjski slog. Gurmiranje v restavracijah lahko nadomestite s slastno domačo kuho, obiskovanje fitnes salonov s telovadbo v dnevni sobi, namesto vikend oddiha v tujini lahko preberete kakšno knjigo in na ta način za dan ali dva pobegnete kruti realnosti. Tako boste pripravljeni, da se spočiti in opremljeni z novo energijo vrnete v staro službo, če vas bo ta še vedno čakala, ko bo vsega konec. Vsi ne bodo imeli te sreče.

Ustavljena ekonomska aktivnost pa trenutno največjo negotovost prinaša prekarnemu razredu – honorarnim delavcem, katerih preživetje temeljni na služenju urnih honorarjev iz meseca v mesec. Takšnih naj bi bilo v Sloveniji 119.000. Država je že napovedala paket ukrepov, ki bo, kot v zadnji krizi, pomagal gospodarstvu prebroditi (zaenkrat likvidnostno) krizo. Honorarni espejevci so zajeti v te ukrepe, a bodo upravičeni zgolj do odloga plačila prispevkov, življenje pa bodo morali ohraniti na prihrankih, če jih imajo. Je tak družbeni sistem pravičen?

Ko je neoliberalizem uničil sindikate, je odstranil enega izmed kolektivnih podpornih stebrov delavstva, ki je sposoben do neke mere absorbirati posledice takšne krize in svojim članom zagotoviti določeno obdobje finančne gotovosti in stabilnosti ob izpadu dohodka. Kako bi danes obvladovali to krizo, če bi neoliberalizem dokončno uničil tudi socialno državo in javno zdravstvo?

Edini podporni sistem, na katerega bi se lahko zanesli najšibkejši sloji družbe, je dobrodelnost. Sistem, v katerem bogati z deljenjem delčkov nakopičenega bogastva odrejajo, kdo bo živel in kdo ne. Da ne bo pomote, z dobrodelnostjo per se ni načeloma nič narobe. Kar nekaj košarkarjev lige NBA je denimo napovedalo donacije za finančno podporo osebja športnih dvoran in prireditev – prekarne reveže, ki držijo pokonci sistem, ki igralcem prinaša milijonske zaslužke. Plemenito dejanje igralcev, brez katerih bi bilo ogroženo na tisoče življenj in družin. A plemenito zgolj v kotnekstu sprejemanja sistema, kjer so tako absurdne razlike med bogatimi in revnimi, ki jedo iz istega korita, nekaj normalnega.   

Seveda ne gre pričakovati, da bo ta kriza izvedla socialistično revolucijo. A svet bo po krizi izgledal precej drugače kot pred njo. Zadnja kriza je prišla ravno v obdobju, ko so v masovno uporabo začeli prihajati pametni telefoni, danes pa smo tik pred velikim obratom v digitalno transformacijo družbe in življenja.

Koronavirus je na področju ekonomije že povzročil disrupcijo, zaradi katere so mnoga podjetja, kjer je to mogoče, soočena z nujnostjo digitalizacije poslovanja. Odločevalski proces je v tem primeru podoben kot v vojni. Leo Strauss pravi, da odločitev za vojno vedno pride zaradi enega izmed dveh razlogov: ali si močnejši in slediš svojemu naravnemu nagonu po širitvi svojega vpliva ali pa si v vojno prisiljen.

Zadnja dva tedna sta pokazala, da trenutno krizo najbolje obvladujejo digitalizirana podjetja, ki so pravočasno vložila v svoj digitalni razvoj, ostala pa bodo v digitalno transformacijo zdaj prisiljena, če bodo želela preživeti. Digitalna transformacija poslovanja pa ni začasen ukrep, ki bi omogočal, da se situacija – ko bo vsega tega konec – vrne v predkrizno stanje. Digitalizacija je dolgoročni ukrep, ki bo v največji meri določil zmagovalce in poražence te krize, zato je nujno, da država poleg začasnih ukrepov za pomoč gospodarstvu prebroditi to krizo ohrani tudi podporne finančne mehanizme za digitalno transformacijo in razvoj gospodarstva prihodnosti. V tem procesu lahko mnogi ostanejo brez služb. Mnoge službe, ki jih danes poznamo, znajo izginiti. Po krizi bodo na najboljšem prilagodljivi kadri in tisti, ki se bodo pripravljeni (na novo) učiti.

Koronakriza je na Kitajskem že sprožila pravo sistemsko revolucijo na področju digitaliziranega izobraževanja. Tudi v Sloveniji so okoliščine naklonjene večjemu premiku na tem področju, a bo na tem področju moralo ministrstvo za izobraževanje napraviti odločilen korak v prihodnost in ustvariti digitaliziran sistem izobraževanja, tako za šolarje kot za odrasle. 

Disrupcija se kaže tudi na področju politike. V Združenih državah Amerike odpovedujejo in prestavljajo strankarske predsedniške volitve v zveznih državah in nihče si ne upa napovedati, kako bodo letos, če sploh, izpeljani vsi volilni postopki v ZDA. Pa tudi sicer kaže trenutna kriza potrebo ne samo po e-volitvah, temveč celovitem digitalnem državljanstvu. Slovenija naj bi že nekaj časa pripravljala sistem enotne digitalne identitete za državljane, na katerega v teh kriznih časih ne sme pozabiti.

Nenazadnje pa spremembe doživlja tudi naš ekosistem, ki je v zadnjem mesecu precej manj onesnažen od človeških aktivnosti. Nad Vuhanom prejšnji mesec in zadnja dva tedna nad severno Italijo satelitske slike opažajo drastičen upad onesnaženosti zraka. Tudi v Ljubljani se zaradi nizke ravni smoga lažje diha te dni. Za okolje vsesplošna karantena ljudi vpliva blagodejno, le od nas pa je odvisno, ali bomo ta bolj umirjen in manj potrošniški življenjski slog nadaljevali tudi po koncu karantene.

Za zdaj kaže, da smo precej uspešno preživeli začetek stresnega testa. Koronavirus je poskrbel, da bosta imela človeštvo in planet malo počitka od divje ekonomske aktivnosti. To je čas, ki ga lahko izkoristimo za regeneracijo, osebni ali poslovni razvoj s pogledom v prihodnost in za premislek o naši naravi, kulturi in o povezavi med našim subjektivnim in objektivnim svetom, ki jo je zameglila hiperkapitalistična ideologija.