Ko se zbodete v najbolj strupeno ribo v Jadranu. Dve izkušnji, ki sta se končali srečno

Pred dnevi sem se vrnila z dopusta na hrvaškem otoku Pašman. Zanimiv otok, lepe plaže in prijazni ljudje. Vse je bilo fantastično, razen zadnjega dneva, a se je tudi ta končal dobro. Spraševala sem se, ali bi opisala svojo izkušnjo, je lahko komu v pomoč? Je sploh smiselno? Potem pa smo v uredništvu dobili elektronsko sporočilo bralca Roberta Leitingerja, ki je doživel zelo podobno izkušnjo kot moj sin. Morda bosta njuni zgodbi primerno opozorilo vsem bralkam in bralcem, saj je sezona dopustovanja na morju na vrhuncu, mivkaste in peščene plaže pa pravi magnet za kopalce.

Vse se začne v vodi, plitvi vodi. Med igro z žogo je moj devetletni sin stopil na morskega zmaja ali morskega pauka, kot ga imenujejo Hrvati. To je najbolj strupena riba v Jadranskem morju, srečanje z njegovim strupom pa zelo neprijetna in predvsem boleča izkušnja.

Bralec Robert je ta zelo neljubi dogodek doživel na začetku julija v kraju Tkon na Pašmanu. "Na isto plažo hodimo že vsaj osem let in pri igri z žogo sem v vodi stopil na omenjeno strupeno ribo. Morski zmaj živi v globinah do 150 metrov, a poleti, ko se drsti od junija do avgusta, priplava vse do plitvin. Najdemo ga predvsem tam, kjer je mivka v vodi, v katero se zakoplje in iz mivke moli le hrbtno plavut, ki je strupena, in oči," pripoveduje Robert in dodaja, da se strup v tej ribi nahaja tudi v stranskih plavutih ob škržnih poklopcih.

V plitvini čudovitega mivkastega zaliva, kjer smo se dnevno igrali kar devet dni zapored, je na strupeno bodico morskega pauka naletel tudi moj sin in prva reakcija moje mame, ki je bila takrat z njim, je bila, da je stopil na nekega ožigalkarja. Nihče ni pomislil, da bi lahko bilo kaj hujšega. Drugače je bilo pri Robertu. "Da sem stopil na strupeno ribo, sem takoj začutil iz dveh razlogov. Prvi je bil ta, da je bila bolečina popolnoma drugačna, kot pa če stopiš na oster kamen ali ježka. In kot drugo sem zaradi svoje narave dela že seznanjen s piki raznih strupenih morskih organizmov in južnoameriških sladkovodnih čistilcev iz porečja Amazonke. Malce sem še upal in pogledal okoli sebe, če bi slučajno bila kakšna skala ali kamen, a na žalost ni bilo v premeru vsaj treh metrov okoli mene nič drugega kot samo mivka," pripoveduje Robert, ki je bil v tem primeru – predvsem zaradi svojega poznavanja strupenih rib – v prednosti pred nami, saj smo mi le v šoku opazovali strašno agonijo, ki jo je prestajal sin.

Prva reakcija moje mame je namreč bila čim bolje ohladiti oteklino. Sin je bil v desetih minutah zaradi bolečin že v deliriju. Kričal je, si povijal glavo z brisačo in moledoval, naj mu pomagamo, ker je bolečina neznosna. Ko sem prišla do njega na obalo, sem si ogledala mesto ’opekline’, a je ni bilo. Bila pa je velika oteklina prstanca in mezinca leve noge ter na blazinici prstanca temno modra lisa. Prvo, kar mi je sin rekel, ko sem prišla do njega, je bilo: "Umrl bom, mami. Pomagaj mi. Boli, neznosno boli." "Seveda ne boš umrl," sem mu rekla, le ugotoviti morava, kaj ti bo pomagalo. Moja mama mu je hladila rano, pri roki smo imeli razna mazila za blažitev posledic pikov, a nič ni pomagalo. Noga je zatekala, bolečine so bile vedno hujše, sinu pa je postajalo tudi slabo. "To ni opeklina in to ni navaden ožigalkar. To mora biti nekaj drugega," sem razmišljala. Sin ni videl, na kaj je stopil, spomnil se je le, da sta bila v mivki dva kamna. Še vedno je moledoval, da ga vedno bolj boli, da ga je strah, hladna voda ni pomagala, zmanjkalo nam je idej, kaj naj storimo. Potem pa sem se spomnila, da sem slišala za ribe, ki so zelo strupene. Kaj pa če … Ne boste verjeli, ampak začela sem googlati s sinom v naročju. Še sam mi je rekel: "Išči mami, najdi pomoč." In našla sem nekaj o strupenem pauku in tem, da je lahko tudi v plitvini. Tudi o tem, da je njegov strup termolabilen, kar pomeni, da je treba narediti ravno nasprotno kot pri opeklinah – rano in oteklino je treba nemudoma segreti. Sina sem si oprtala na hrbet in tekla k šotoru, da smo ogreli vodo na potrebnih 50 stopinj in več.

Kot rečeno, je bil bralec Robert v prednosti, saj ni izgubljal dragocenega časa, da bi ugotavljal, za kakšno nevarno zadevo gre. "Ker ribo poznam in vem, kaj je storiti v tem primeru, sem hitro odšepal v apartma in na rano točil vročo vodo, bolečina pa je bila iz minute v minuto močnejša. Ko je zmanjkalo vroče vode, so bile bolečine že počasi neznosne in zdaj razumem ljudi s podobnim nesrečnim slučajem, ko so dejali, da so razmišljali, da bi si najraje nogo odrezali. V tem času mi je žena že grela vročo vodo, in čas, ko je zmanjkalo vroče vode na tušu in dokler še ni zavrela voda na štedilniku, se mi je zdel neskončen, čeprav je bila verjetno le kakšna minutka. Ko pa sem na nogo, ki sem jo imel mimogrede kar v ponvi za vok, nalil krop, je bolečina kar precej popustila," pripoveduje. "Bolečina se je širila od pika čez celoten podplat in po nogi navzgor. Najhuje je prvih deset minut in tam nekje do pol ure, ko noga najbolj zateče, nato pa se oteklina in strup počasi zmanjšujeta."

Na spletu boste našli nasvete, da je treba rano močno segrevati vsaj pol ure, lahko pa tudi eno uro. Tako Robert kot moj sin sta otečeni nogi namakala v zelo vroči vodi kar celo uro. "Nogo sem imel v vroči vodi okoli ene ure, ko je bolečina popolnoma ponehala," pripoveduje Robert in dodaja, da je bila po tem noga takšna, kot da se ni nič zgodilo. "Tudi sama rana, kjer sem se nabodel na ribo, ni skoraj nič več bolela," pravi.

Podobno olajšanje je občutil tudi moj sin. V skledo za solato smo nalili krop. Z roko sem preverila, kako vroča je voda, in seveda sem se opekla, zato sem predlagala, da jo malo ohladimo, a je bil sin v takšni agoniji, da ni mogel več čakati. "Kar daj jo v vodo," je rekel. Ne vem, ali sta minili dve minuti, ko je rekel, da ne boli več hudo. Ne bi verjela, če ne bi bila zraven. Takojšnje olajšanje se je poznalo na njegovem obrazu, počasi pa se je začela zmanjševati tudi oteklina. Kljub vsemu smo z vročo vodo greli nogo še več kot pol ure. "Vroča voda pomaga, ker je strup termolabilen in ga vroča voda zakrkne," pojasnjuje Robert, ki se na morske organizme spozna, saj se s tem preživlja. "Brez vroče vode si ne bi znal zamisliti tiste ene ure, dokler so trajale res zelo neprijetne bolečine," dodaja.

Morski zmaj ali morski pauk je sicer užitna riba, ki pa ima zelo strupene bodice. Največ primerov vbodov – tako so nam povedali tudi domačini, ko smo se pri njih prepričali, ali smo naredili vse pravilno – je med ribiči, saj ga ti kar pogosto ujamejo, ker je zelo požrešna riba. A večina pauka dobro pozna in je zato vedno opremljena s kleščami, rokavicami in vžigalnikom. Pa ne zaradi kajenja, pač pa, prav boste prebrali, zato da si z vžigalnikom segrejejo morebitno mesto vboda. To je najhitrejša in najbolj učinkovita prva pomoč.

Poleg neznosnih bolečin so stranski učinki vboda lahko še vročina, slabost, vrtoglavica in bruhanje. K sreči ne moj sin ne naš bralec Robert hujših stranskih učinkov nista imela. Prav tako je sreča, da sta imela ob sebi nekoga, ki jima je lahko priskočil na pomoč. V hujših primerih lahko nastopi tudi paraliza mišic in smrt. A se to zgodi res zelo redko.

Poznamo štiri vrste morskih zmajev. Beli, ki je najbolj razširjen in najštevilčnejši v Jadranu. Poleg njega v Jadranskem morju najdemo še rumenega zmaja, črnega zmaja in zmaj mrkulj. Beli morski zmaj lahko zraste v dolžino do 40 centimetrov in doseže težo do 1,5 kilograma. Je najbolj razširjen, najbolj strupen pa je rumeni morski zmaj, ki je k sreči zelo redek v Jadranu.

Če povzamem ti dve izkušnji, si velja zapomniti, da v primeru, če boste na peščeni plaži stopili na nekaj ostrega in se bo takoj pojavila neznosna bolečina, nikar ne odlašajte z ukrepanjem in začnite mesto vboda segrevati – najbolje z vročo vodo. Če bo bolečina začela popuščati, boste vedeli, da ste na pravi poti in da ste najverjetneje stopili na strupenega morskega pauka. Seveda pa upam, da se vam kaj takšnega ne bo zgodilo, saj so bolečine resnično grozljive.