Ko smo za vse otrokove težave in stiske krivi starši

Današnji svet je krut, današnji svet je kaotičen. Ljudje smo drug od drugega odtujeni. Odrasli se trudimo preživeti svojo družino, domov se vračamo utrujeni, nekateri tudi v strahu, saj ni več gotovosti, da bo služba jutri še čakala ... V  istem svetu živijo naši otroci. Otroci, ki se zdaj že pri šestih letih od uvedbe devetletke srečajo s tekmovalnostjo, s pehanjem za dobre ocene. Kajti, kdor nima dobrih ocen, v življenju ne bo uspel, poslušajo. Ne bo mogel kupiti lepega avtomobila, si zgraditi hiše z bazenom in si "zaslužiti" lepe ženske. Ja, zdi se pretirano, a takšna miselnost se začne razvijati že od malih nog.

Mnoge to pahne v pretirano storilnost, perfekcionizem in anksioznost, kajti otrok hitro ugotovi, da nikoli ni dovolj dober. Lovi odličnost, ki se mu iz uspeha v uspeh izmika. Odličnost pa ne pomeni le dobre ocene, ampak rezultat, v katerem se v testih lovijo vse točke. Tak otrok morda ne bo skrenil s poti, a njegovo življenje ne bo prijetno. Ne bo mogel uživati sadov, ki si jih bo s trdim delom prigaral.

Hude stiske se lahko nacepijo v duše teh otrok. Sošolci so do njih velikokrat neizprosni, ti otroci so lahko zasmehovani, iz česar se hitro razvije občutek manjvrednosti, občutek nevrednosti. Ko otrok z disleksijo, kar je moja osebna izkušnja, pri glasnem branju namesto "menih" prebere "mehanik" in se mu v en glas zakrohoče ves razred, učitelj pa vzgojno ne odreagira, kajti učitelji danes bolj ali manj le učijo, se mu ta dogodek zareže v spomin. In ga bo spremljal dolgo, morda celo življenje.

Tako se osnovnim težavah, ki jih imajo lahko otroci zaradi specifičnih težav, pridružijo  še čustvene ali  vedenjske stiske, ali oboje hkrati. In starši, dobri starši se na to jasno odzovejo. A ti starši bodo kmalu dobili svojo zaušnico. Kajti praviloma se v vseh obravnavah, ki bodo sledile zaradi otrokovih težav, ne bo mogel znebiti občutka (ki mu ga jasno dajo strokovnjaki), da je sam vsega kriv. Nekateri strokovnjaki bodo sicer to sporočili med vrsticami, nekateri pa se niti toliko ne bodo potrudili in bodo staršem jasno in glasno povedali,  da je vsega kriva vzgoja.

To sta doživela starša treh otrok, vsi trije so v Vzgojnem zavodu Planina, ki imajo  motnje s koncentracijo in hiperaktivnostjo. Zlasti ti otroci imajo pogosto velike težave  v rednih oddelkih. Pa ne le zato, ker motijo pouk, česar ne moremo zanikati, ampak tudi zato, ker ostalim s tem onemogočajo, da bi razvijali odličnost, šoli pa, da bi si višala povprečje pri ocenah. To, da bi takšnega otroka lahko "uporabili" za razvijanje strpnosti, učenje o tem, da smo na svetu različni ljudje, da ljudje nismo popolni in idealni in da je prav, da pomagamo tistim, ki pomoč potrebujejo, učiteljem in staršem ostalih "normalnih" otrok verjetno ne pade na pamet. A ne smem biti krivična – mnogi učitelji delajo s srcem, pomagajo s srcem. A žal vemo za Gaussovo krivuljo, ki govori o tem, da je takšnih res srčnih učiteljev malo.   

Ko težave že so, je težko iti nazaj. Popravnih izpitov ni. Pot do strokovnjakov pa je v naši državi prava kalvarija. Kajti staršem se dogaja, da jim jasno povedo, da otrok potrebuje takojšnjo in redno terapevtsko obravnavo, v drugem stavku pa slišijo, da jim je ne morejo zagotoviti, ker so dolge čakalne vrste ... To je, kakor da bi bolniku s težko boleznijo dejali: "Obstaja zdravilo za vašo bolezen, a žal nimamo zadostne količine teh zdravil, zato morate počakati na naslednjo pošiljko, kar pa ne bo prav kmalu ..." Sprijazniti se s tem, da sistem je, kakršen je, ni prav. Sploh če vemo, da se otroku v času čakanja dela dodatna škoda in da bo popravilo te škode tudi zaradi čakanja težje, dolgotrajšenjše.

Zanima me, zakaj strokovnjaki, ki za takšno stanje že leta vedo, in tu pa tam o tem dajo tudi kakšno izjavo, na tem področju ne naredijo več? Zakaj ti strokovnjaki ne pritisnejo na politiko, tako kot to počnejo kakšni drugi, zakaj se javno ne izpostavijo in povedo na glas, da za otroke, ki imajo težave, pri nas ni dobro poskbljeno? Da vedo, kot strokovnjaki, da to ni prav, da se s tem dela dodatna škoda, a karavana gre naprej ...

Ne bodo pa ti isti strokovnjaki pozabili staršem povedati, nekateri nežno, nekateri pa niti ne, da so v glavnem oni krivi za to, kar se z otrokom dogaja. Pa nočem delati krivice vsem, kajti mnogi starši imajo tudi lepe izkušnje. A ta komentar je namenjen tistim staršem in njihovim otrokom, ki te izkušnje nimajo. Ta komentar je namenjen tistim otrokom, ki pomoči ne dobijo pravočasno. In tistim staršem, ki si zasebnih terapevtskih ur, ki jih otrok nujno potrebuje, žal ne morejo privoščiti. In potem čakajo. Čakajo pridno v vrsti, medtem pa opazujejo, kako gre z otrokom samo navzdol.

Gospa iz jutrišnjega prispevka je povedala, da če ne bi z možem vztrajala, kakor sta, ne ve, če bi bil sin danes še med nami. Zgovorna trditev, ki ne potrebuje dodatnih besed.