'Ko vidijo, da si normalen, ni panike'

Hare Krišna ... Moja prva asociacija so moški, zaviti v oranžno ali belo tkanino in ženske v sarijih, ki plešejo in pojejo po centru mesta, vedno nasmejani. Mimoidoči pa: ali že vajeni z istim tempom koraka stopajo mimo njih ali pa se ustavijo in opazujejo ceremonijo. Ponavadi se dvigne tudi kakšen telefon, pri turistih fotoaparat, in posname to pisano parado.

Ampak, potem sem se vprašala, kaj sploh vem o njihovih pripadnikih, res sem slišala že marsikaj, velikokrat negativnega, zgodbe o ljudeh, ki so zabredli in potem popolnoma "padli" v Krišno in da zdaj samo še mantrajo ...

Moje spoznavanje Hare Krišna za prispevek rubrike Na robu je bilo razdeljeno na dva dela – obiskala sem družino, ki obrede opravlja doma, in nato še tempelj z menihi, ki živijo v njem.

Blaž Mihelič nas je sprejel že zunaj, zavit v njihovo tradicionalno belo oblačilo. "Tile se gredo pa čisto zares," sem dobila laični preblisk v glavi. Na čelu je imel narisan tudi tisti podolgovati U. "Tole moram tudi vprašati, kaj točno je 'fora'," je bil moj drugi preblisk. Za njim je kmalu prišla Kalindi, izjemno vljudna desetletnica, ki nas je pospremila v hišo. Dnevni prostor ni bil usmerjen proti televiziji (ki je tudi ni bilo), pač pa proti dvema oltarjema – ko sta se kameri prižgali, je k večjemu pristopil oče, k manjšemu pa najmlajša. Oba sta enakovredno opravljala obred, za njima pa so prepevali in tudi malo plesali ostali trije – mama ter 20-letni Aljaž in 18-letni Nitja.

Aljaž je imel vlogo glavnega pevca in igralca na boben, moram povedati, da je bilo vse skupaj zares prijetno za uho in na lepem me je prešinilo, ali bi morala ob koncu zaploskati, saj je bilo vse skupaj videti kot imeniten nastop. Kot bi mi bral misli, je Aljaž v šali nakazal nekakšno ploskanje ob koncu, kot da bi razbral našo dilemo, kaj narediti, ko se obred zaključi.

Njihova jutra se lahko začnejo tudi že ob štirih zjutraj, ko začnejo ponavadi dvourno meditacijo, ponavljanje mantre Hare Krišna in Rama, nadaljuje se z obredom, ki so nam ga za kamere ponovili, in z darovanjem hrane, zajtrkom in ogledom približno polurnega predavanja, ki ga gledajo preko YouTuba.

Pri samem obredu in molitvah bi lahko potegnila kar nekaj vzporednic z nam bolj domačim krščanstvom in zdi se mi, da tudi ne bi bili tako tuji, eksotični, če bi bile molitve in mantre v slovenskem jeziku. Zame je najbolj ostalo vse v zraku, v neki neznanki, zato ker nisem razumela, kaj molijo.

Ko je nastopil čas za snemanje intervjuja, so se šli preobleč v običajna oblačila. "Kakšno funkcijo pa imajo ta obredna oblačila," me je zanimalo. "Tako kot ti je lažje telovaditi v športnih obačilih, se mi za jutranji obred oblečemo v ta," mi ilustrira Blaž. Potem odide za nekaj minut in se vrne v majici Ljubljanskega maratona. Ni čudno, da je našel tako povezavo – očitno bo spet tekma na dolge proge – prepričevati ljudi preko mene, da so popolnoma "normalni" ljudje.

'Zakaj imaš ta čopek?'

"To je kot antena, povezava z bogom," mi pove 23-letni David, oziroma Devananda Nitai, menih v ljubljanskem templju Hare Krišna. Pravi, da izhaja iz verne, krščanske družine, da pa je več odgovorov našel pri Krišni, zdaj je tukaj skupaj s svojim bratom, lahko da ste ga že videli v Ljubljani, ponavadi na rolerjih ponuja knjige o duhovnosti.

Njegov pogled je blažen in me na nek način bega, čeprav se hkrati sprašujem, zakaj. Očitno je tukaj našel, kar je iskal, kar je potreboval sam zase.

"Kakšni so tvoji načrti za naprej," vprašam. (... po nekaj trenutkih premisleka) "Ne vem, zdaj mi je tu res všeč," odgovori in doda, da imajo menihi tu možnost, da se poročijo, živijo družinsko življenje in se potem, če želijo, tudi vrnejo na to pot.

V templju sem spoznala še mlada Američana, brata in sestro, 21-letnega Bhama in 18-letno Govindo, ki sta se rodila v tej veri. Že kot otroka sta s staršema potovala po svetu in preko templjev spoznavala različne kulture pripadnikov iste vere, zdaj sta na poti sama. Ko se vrneta, se bo Govinda posvetila študiju veterine ali pa smeri otroškega razvoja, Bhama pa se bo vrnil v službo varnostnika.

Če se vrnem k družini Mihelič, tudi 20 letni Aljaž študira v Angliji pravo in pravi, da zaradi indijske populacije tam manj izstopa kot pa tu, čeprav mi tudi mlajši Nitja pove, da ga v šoli kvečjemu sprašujejo bolj okoli hrane, zakaj je vegetarijanec, ne pa, da bi se čudili okoli njegovega prepričanja. "Ko vidijo, da si normalen, ni panike," mi preprosto pove.

Ampak, kaj sploh pomeni biti normalen? Pripadati tistemu, kar je določeni kulturi domače? Veliko verskih prepričanj je človek že iznakazil po svoje, ampak tisto glavno bistvo vsake vere je, da si dober človek in da delaš dobro tudi za druge na Zemlji, kateremu bogu pripadaš niti ni pomembno, ampak kakšne namene ima z njo vsak posameznik.