'Ko začnejo padati runde, me zapelje'

Bolj dovzetni za razvoj težav z alkoholom so ljudje z genetsko predispozicijo – torej tisti, ki imajo v družini že prisotno bolezen odvisnosti. Bolj ranljivi so tudi posamezniki, ki ugotovijo, da jim alkohol pomaga pri uravnavanju razpoloženja – da z njim zmanjšajo stisko, tesnobo ali si dvignejo počutje. Pomemben dejavnik je tudi okolje: če nekdo odrašča tam, kjer je alkohol ves čas na voljo in družbeno normalen, je tveganje večje.

Pri stanju, ki ga imenujemo škodljivo pitje, se človek še lahko nauči omejevati, še ima kontrolo nad količino popitega alkohola in zmore alkohol uživati zmerno. Ko pa se razvije bolezen odvisnosti, so možgani že na poseben način občutljivi na alkohol in zmernega pitja človek ne zmore več, tudi če ima jekleno voljo. Z močno, jekleno voljo lahko vzdržuje abstinenco od alkohola, ne zmore pa, kot ste rekli ,"občasnega kozarca".

Ob tem pa živimo v okolju, kjer je alkohol nekaj povsem običajnega. Abstinent je pogosto deležen čudnih pogledov – kot da je z njim nekaj narobe. Pacienti opisujejo, da jih je v družbi še vedno sram, ko zavrnejo kozarec.

Paradoks je, da smo zelo tolerantni do pitja, ko pa nekdo prestopi nevidno mejo in razvije bolezen, ga hitro stigmatiziramo. Nihče se za odvisnost ne odloči zavestno. Vsi začnemo alkohol uživati "zmerno", a pri nekaterih se zaradi ranljivosti proces zapelje v smer odvisnosti. In življenje se zaplete.

Delovanje človeških možganov je zelo zapleteno. Veliko je sicer že znanega o njihovem delovanju, veliko pa je še ugank. Alkohol spada med psihoaktivne substance in preko delovanja na določene dele možganov preko različnih nevrotransmiterskih sistemov povzroča različne občutke: od sproščenosti, občutka ugodja, povečane družabnosti, do zmanjšane kontrole nad impulzivnim vedenjem. 

S sodobnimi funkcionalnimi slikovnimi preiskavami možgan se da locirati, kateri deli možganov so aktivni, ko alkohol uživamo na "hedonističen" način. Ko pa se prične razvijati odvisnost, se aktivnost prične pojavljati tudi v drugih delih možganov, pride do "kompulzivnega" načina pitja, ko človeka nekaj vleče ali sili k pitju. 

Alkohol – in sploh vse droge – se vpletejo in spremenijo nagrajevalni nevronski krog, kjer ima pomembno vlogo dopamin in je lociran v osrednjem delu možganov. Alkoholu in vsem okoliščinam, ki jih v spominu povezujemo z njim, pričnejo zasvojeni možgani pripisovati veliko večji pomen kot nezasvojeni. 

Če nekomu, pri katerem je že razvita zasvojenost z alkoholom pokažemo nalepko njegovega najljubšega piva, se mu možgani "iskrijo" drugače, kot tistemu, ki gleda isto nalepko in ni še zasvojen. Hkrati pa so nevronski krogi, ki kontrolirajo vedenja, usmerjena k izpolnitvi želje po alkoholu in so locirani v sprednjem delu možganov, pri zasvojenosti oslabljeni. Na kratko - pride do povečane želje in hkrati zmanjšane kontrole. To je zelo, zelo poenostavljena nevrobiološka razlaga zasvojenosti. Sama rada še bolj poenostavim in razložim svojim pacientom, da so njihovi možgani razvili neke vrste preobčutljivost na alkohol.

Odvisnost od alkohola je definirana kot sindrom, za postavitev diagnoze morajo biti v zadnjem letu prisotni trije od šestih kriterijev. Meni se zdi za postavitev diagnoze najbolj pomemben kriterij, ko pride do tega, da oseba spije več ali pije dalj časa, kot je nameravala. Na primer, resno misli in iskreno obljubi sebi in družini: zdaj pa ne bom več pil ali vsaj ne več toliko – pa se mu potem spet zgodi, da začne piti ali spije preveč. To je ta "občutljivost na alkohol", o kateri sem prej govorila. 

Pogosto pacient pravi - kriva je družba, ko začnejo padati runde, me zapelje ... Takrat ponavadi vprašam, ali se ima za osebo, ki je zelo labilna in se pusti drugim hitro prepričati ...in večinoma ugotovijo, da sicer uporabljajo lastno pamet in voljo, ne pustijo se hitro prepričati, pri alkoholu pa je drugače. 

Njihovi možgani so na alkohol občutljivi. Ko oseba, ki je od alkohola odvisna, prične piti, zelo težko preneha. Omenjeni kriterij se mi zdi pomemben predvsem zato, ker iz njega izhaja smiselnost popolne abstinence. Marsikomu na poti proti treznemu in urejenemu življenju spodrsne, ker verjame, da bo našel način, kako piti zmerno, po malem. Zato je pomembno, da se oseba tega zaveda - če želi ohraniti treznost, je edina možnost, da popolnoma preneha uživati alkohol. Ob tem mi takoj pride na misel tisti pogosti stavek - daj, pij, en kozarček ti pa ja ne more škoditi ... En kozarček lahko abstinentu ponovno povrne vse znake odvisnosti.

Alkohol zmanjša tesnobo, sprosti, spremeni razpoloženje ... Marsikdo si zato z njim lajša težave ob anksioznosti, travmi, depresiji. Če to počne dlje časa in je uživanje alkohola edini način reševanja težav, se lahko postopoma razvije odvisnost. Hkrati pa je pomembno vedeti, da tudi alkohol sam, sploh če ga uživamo dlje časa in v večjih količinah, lahko povzroči tesnobo in depresivno razpoloženje. Pomembno navodilo za preprečevanje razvoja odvisnosti je, da se učimo različnih življenskih strategij, kako se soočati z okoliščinami, kjer občutimo frustracijo, brez pomoči alkohola.

Občutek imam, da je čedalje več mlajših oseb in da je čedalje več sočasnega uživanja drugih substanc, predvsem kanabinoidov in kokaina. Še vedno je po številu več moških. Glede socialnega statusa sindrom odvisnosti ne izbira, pojavi se lahko povsod.

Mislim, da te v alkohol ne "vleče" družba sama. V naši družbi je alkohol nekaj normalnega v življenju. Alkohol se v Sloveniji uživa ob rojstvu, ob smrti in ob vseh prilikah vmes ...Tudi ko otroci praznujejo svoje rojstne dneve, starši nazdravljajo z alkoholnimi pijačami. Ko praznujejo 18. rojstni dan – vsaj na našem koncu – je povsem sprejemljivo, da je mladostnik prvič konkretno opit, če ne že prej ...

Tudi z blagoslovom starša, ja. Alkohol ne bi bil "droga", če človeku ne bi dal tudi nekaj prijetnega. To si ljudje zapomnijo in imajo izkušnjo: aha, z alkoholom si lahko naredim nekaj dobrega, se sprostim, razveselim ... Ko mlad človek odrašča, se uči vedenja v različnih socialnih okoliščinah. Na primer, na praznovanju se bo mladenič skušal približati simpatičnemu dekletu in bo ob tem v zadregi. Ker bo alkohol pri roki, bo lahko ugotovil, da mu da pogum in samozavest pri navezovanju stikov. S tem bo dobil izkušnjo, da s iz alkoholom lahko pomaga v situacijah, ko je v zadregi, hkrati pa bo izpustil priložnost, da se nauči, kako se deklici približati trezen. In to ostane v spominu. Ali pa -  zabava je bila odlična, v spominu pa zopet povezava na alkohol ... Družba in njen odnos do alkohola je tako pomemben dejavnik, ki poleg genetske obremenjenosti in osebnih dejavnikov, vpliva na razvoj odvisnosti od alkohola.

Zanimivo je opazovati, kako prepoznavamo, koliko škode si povzročimo z alkoholom, do tistih, ki postanejo odvisni, smo precej netolerantni. Hkrati pa se skuša legalizirati še dodatna droga. Če se se bo povečala dostopnost do marihuane, se bo povečalo število uživalcev in sorazmerno s tem tudi število tistih, ki bodo razvili sindrom odvisnosti.

Hkrati je nenavadno opazovati akcije. "40 dni brez alkohola" je ena od akcij, ki ima namen opozarjati na škodo, ki si jo povzročamo z alkoholom. Vendar se mi zdi, da veliko več ljudi doseže in jim pride do srca akcija "Gremo v hribe", ki jo sponzorira znana pivovarna. Že res, da naj bi bila namenjena popularizaciji piva 0,0; ampak imam občutek, da logotip pivovarne asociira na alkoholno pivo in v spomin si vtisnemo pivo in hribe.

Da človek spleza na hrib, se mora precej potruditi, in ko je na vrhu, je vesel, uživa, možgani so preplavljeni z dopaminom, na naraven način je aktiviran nagrajevalni nevronski krog. Ali je smiselno, da si razpoloženje še dodatno dvigujemo s pomočjo alkohola v pivu?

Ne zdi se mi smiselno uživanje alkohola demonizirati. Dejstvo je, da je alkohol slovenska družabna droga. Ne zdi pa se mi prav, da demoniziramo in stigmatiziramo osebe, ki tudi zaradi tega, ker je alkohol v naši družbi prisoten vedno in povsod, razvijejo bolezen odvisnosti.

Nekje okoli deset odstotkov tistih, ki uživajo alkohol, začne sčasoma piti na problematičen način. Problematičen način je lahko uvod v razvoj bolezni odvisnosti, vendar vsako problematično ali škodljivo pitje ne vodi vedno v odvisnost.

Odvisnost se razvija počasi, običajno skozi veliko let. Kdaj se problematično pitje prevesi v odvisnost je težko oziroma nemogoče točno časovno opredeliti. To ni tako, da danes še nisem odvisen, pijem škodljivo, čez en teden sem pa že zasvojen. Pogosto drugi prej opazijo, da se nekaj dogaja, kot tisti, ki ima težave. Morda se začne z zaskrbljeno opombo prijatelja ali svojca, "mogoče pa malo preveč piješ, daj malo zmanjšaj..." Ponavadi je odziv "saj ni tako hudo, preveč si skrbna. Drugi pijejo še več..."

Problem mora biti precej velik. Običajno je tako: pri odvisnosti se ljudje odločijo, da bi nekaj spremenili, ko zaznajo, da je nekaj zelo narobe in tega ne želijo več ali da nečesa ne želijo izgubiti. Ko morajo izbirati: med izgubo službe in zdravljenjem, med izgubo partnerskega odnosa in zdravljenjem, med odvzemom vozniškega dovoljenja in zdravljenjem ...

Različno od človeka do človeka. Vsak človek ima svoj sistem vrednot in tudi posledice uživanja alkohola so pri različnih ljudeh različne. Pri nekaterih so najbolj izrazite težave v partnerskem odnosu, pri drugih na delovnem mestu, nekateri dobijo cirozo jeter ali druge okvare zdravja, nekoga so ustavili pri vožnji pod vplivom alkohola ... Motivator je tista posledica, ki ji pacient sam določi, da je zanj pomembna. Morda se zdi, da je služba večji motivator kot osebni odnos, ker je disciplinski postopek v službi večkrat zastavljen bolj brezpogojno. Pacient ve, da če se ne bo odločil za zdravljenje, bo ostal brez službe. V partnerskem odnosu pa vseeno upa, da se bo žena (ali mož) omehčala in bo dobil še eno priložnost. In nato še eno ...In dokler upa in verjame, da bo lahko ohranil partnersko zvezo in alkohol, bo ohranjal oboje. Zato grožnje običajno ne zaležejo.

Nekateri pridejo z zavedanjem, da je to njihova odločitev. Veliko pa jih sprva verjame, da so bili prisiljeni. Jezni so na specialiste medicine dela, prometa in športa, na policiste ali na partnerje. Ob tem spregledajo, da so se za zdravljenje odločili sami in to zato, ker želijo ohraniti zaposlitev, partnerski odnos ali kaj drugega. Nihče nas ne more v nekaj prisiliti, če smo pripravljeni sprejeti posledice.  

Mnogi izberejo ločitev ali raje ostanejo brez službe, kot da bi se odločili za zdravljenje in prenehali uživati alkohol. Dokler vztrajajo v vlogi žrtve, to je, dokler verjamejo, da so v zdravljenje prisiljeni, zdravljenje ne more biti uspešno. Če pa človek ugotovi, da se sam odloča, kaj mu je v življenju pomembno in uvidi, da si je je z alkoholom pri uresničevanju pomembnih življenjskih vlog in ciljev povzročal škodo, bo pričel sodelovati v procesu zdravljenja oziroma rehabilitacije. Cilj obravnave je ne le opustiti uživanje alkohola, ampak tudi, kako brez alkohola dobro poskrbeti zase v različnih življenjskih okoliščinah. Skratka - kako se imeti dobro in preživeti tudi, če ne pijem alkohola. Zato zdravljenje ni le detoksikacija, da oseba zaustavi pitje alkohola temveč dolgotrajen proces spreminjanja in učenja.

In veliko pacientov , ki so se na začetku jezili na okoliščine, ki so jih "prisilile v zdravljenje" ob zaključku zdravljenja reče – ja, v bistvu sem hvaležen , da se je to zgodilo, da sem si sedaj lahko uredil in spremenil življenje.

To je zahtevno vprašanje. Po mojih izkušnjah veliko pacientov prvič uspešno zaključi trimesečni program bolnišničnega zdravljenja, vendar zelo težko verjamejo, da je za njih najbolj enostavna pot popolna abstinenca.

Potem nekaj časa resnično nič ne pijejo, potem pa poskusijo piti zmerno. Mislijo si - glej, zdravljenje se mi je obrestovalo, težav nimam, vse mi gre v redu, zakaj ne bi poskusil piti po pameti, kot vsi ostali ljudje. Mogoče jim celo nekaj časa uspeva – pol leta, leto – vendar se pitje postopoma stopnjuje, dokler niso spet tam, kjer so bili takrat, ko so se odločili za zdravljenje.

Včasih pa komu kljub velikemu trudu in odločenosti za popolno abstinenco ne uspe, da bi se popolnoma izognil uživanju alkohola. Oboje marsikdo razume kot neuspešno zdravljenje, vendar sama menim, da sicer gre za manj ugoden izid zdravljenja, vendar se ob tudi ob ponovnem pitju lahko pokaže, kako uspešna je bila obravnava. Če oseba takoj ali vsaj dovolj hitro opozori, da je "v recidivu", kot pravimo in poišče pomoč, da se zopet vzpostavi treznost in abstinenca od alkohola, je to uspeh.

Veliko se že med zdravljenjem pogovarjajo o tem, da če se zgodi ponovno pitje, naj se čim prej vrnejo ali poiščejo ustrezno pomoč, lahko tudi v skupini, v katero so vključeni po bolnišničnem zdravljenju. Da naj ne čakajo, da se posledice spet nakopičijo.

Potem ima drugo zdravljenje večjo "moč". Človek že ve, s kakšnimi težavami se sooča, na kaj mora biti pozoren, kje se mora dodatno okrepiti, da bo lahko abstinenco izven bolnišnice peljal naprej.

In nikakor ne gre vreči puške v koruzo, če ne gre prvič. Tudi če ne gre drugič. Nekateri uspejo v tretje ali celo četrto.

Ne verjamem, da jih lahko nekaj kar "pahne", ampak da so doživeli določene okoliščine, ob katerih niso znali ali zmogli drugače, kot da so posegli po alkoholu. Te situacije pa so lahko zelo različne.

Zato ima zdravljenje odvisnosti dva cilja. Prvi je popolna alkoholna abstinenca. Drugi cilj pa je, da se človek nauči, kako poskrbeti zase, da je zadovoljen in se počuti dobro, tudi če ne uživa alkohola.

Oba cilja sta pomembna.

Zato je zdravljenje dolgo – dva in pol do tri mesece iv bolnišnici in nato še dve do tri leta rednega tedenskega sodelovanja v eni izmed podpornih skupin. Ne zato, da se samo naučijo: alkohol ni zame, ne morem piti po pameti. Ampak: kako bom jaz zdaj živel, kako se bom soočal s stresnimi situacijami, kako se bom povezoval s svojci, kje bom poiskal družbo in prijatelje, kakšne aktivnosti bom imel, da se bom zabaval in imel dobro ... Zelo pomembno je, da se človek tudi brez alkohola dobro počuti, potem je tudi verjetnost, da bo ostal abstinent, večja. Oba cilja sta povezana drug z drugim.

Včasih si pomagam s primerjavo s hujšanjem. Že shujšati ni enostavno, človek mora vložiti precej truda, da kilograme izgubi. Nato pa je treba težo obdržati – to je še težje .Če ne spremenimo življenjskih navad in se vrnemo k staremu načinu življenja, se bo tudi telesna teža precej hitro povrne...in z alkoholom je podobno.

Jaz nimam takega občutka. Ni pa seveda zdravljenje zagotovilo, da bo partnerska zveza obstala. Družina je sistem. Če se en član spremeni zaradi zasvojenosti z alkoholom, se prilagodi cela družina. Ko se potem on tekom zdravljenja spreminja, tudi drugi ne vedo takoj, kako naprej. Tudi oni se morajo naučiti novega vedenja in sobivanja.

Zato so svojci vključeni v obravnavo tekom bolnišničnega zdravljenja. Zelo je zaželeno, da tudi po zaključenem zdravljenju skupaj obiskujejo podporne skupine. Spremembe morajo biti na obeh straneh. Včasih pa se pokaže, da so tudi po zdravljenju pogledi na življenje in na partnerski odnos tako različni, da nadaljevanje partnerske zveze ni smiselno.

Že pri prijateljskih krogih se hitro pokaže, kaj je vezivo za druženje. Pivski prijatelji se umaknejo, pravi pa ostanejo. Če gre pri obeh partnerjih za odvisnost od alkohola, je zelo težko, skoraj nemogoče, da bo eden od njiju abstiniral in skušal živeti trezno in zadovoljno ob drugem, ki bo nadaljeval s pitjem. 

Se pa tu zelo jasno prikaže, kakšen je naš odnos do alkohola. Svojcem vedno svetujemo, da naj doma nimajo nobenih alkoholnih pijač in da naj tudi sami skušajo opustiti uživanje alkohola. Nekateri to storijo brez težav, nekaterim pa se zdi to popolnoma nesprejemljivo, pravijo, "saj nimam jaz težav z alkoholom, zakaj bi moral tudi jaz abstinirati".

Če bi dobili tak nasvet pri alergiji na arašide, na primer, kjer je pri zelo hudi alergiji oseba lahko prizadeta že, če v bližini odpremo vrečko z arašidi, zelo verjetno arašidov ne bi nosili domov. Vendar arašidi niso psihoaktivna substanca, do njih imamo nevtralen odnos. Alkohol pa je droga in ko se ji skušamo odpovedati, se pokaže, kakšen je resnično nas odnos do nje. Tu se vidi, kako težko je v resnici alkoholu reči ne, tudi tistim, pri katerih še ne gre za odvisnost.

Akcija 40 dni brez alkohola nam lahko pomaga osvetliti naš odnos do alkohola. Ali bom vztrajal brez tudi, če se bo med akcijo najboljšemu prijatelju rodil prvi sin? Ali če bo sosed praznoval okroglo obletnico? Tu vidimo, kako pomembno vlogo ima alkohol v našem življenju in družbi. Vedar to še ne pove nič o morebitno prisotni motnji zaradi uživanja alkohola. Če želimo opredeliti to, se je za vprašati: ali komaj čakam, da bom za veliko noč že praznovala z alkoholom ali se celo opila, ker sem s 40 dnevnim postom dokazala, da z alkoholom nimam problemov?  Ključno je, kaj se zgodi po koncu takšne akcije. Če se vzorec pitja do naslednje akcije ali pa še prej vrne nazaj na isto in se zopet pričnejo pojavljati neželene posledice pitja, je to zelo pomemben znak, da imamo težavo, da so naši možgani že razvili občutljivost in je naša kontrola nad uživanjem alkohola oslabljena.

Mislim, da ženske težje poiščejo pomoč, še vedno jih je bolj sram kot moške. Tudi med osebami, ki so medijsko prepoznane in so se javno izpostavile, da so imele težave z alkoholom, so predvsem moški.

Ja. Alkoholik je v bistvu oznaka za nekoga, ki je zaradi odvisnosti od alkohola telesno, psihično in socialno že povsem propadel, dodatno pa se mu pripiše še, da je slab kot človek, šibek v volji in neodgovoren. 

Predvsem ne drži, da so osebe, ki razvijejo sindrom odvisnosti slabe, manjvredne ali s šibko voljo. Obstaja veliko posameznikov, ki še zelo dobro funkcionirajo, so uspešni v poklicu, družbi ... njihovi možgani pa so že razvili nevronske poti, značilne za zasvojenost in občutljivost na alkohol. Morda za to vedo le njihovi najožji družinski člani. Če tak človek javno oznani, da je alkoholik, ima problem družba, saj tak posameznik ne paše v njihovo predstavo "alkoholika". Takšnih razkritij sem vedno vesela, saj verjamem, da je to eden od načinov, kako zrahljati stigmo in sram ob zasvojenosti.

Odločitev, da prideš po pomoč. To je prvi korak in ni enostaven. Potem pa razumevanje, kaj se dogaja, in sprejetje dejstva, da je najbolj smiselno popolnoma opustiti alkohol. Pa potem vztrajanje pri abstinenci...

Nobena faza ni enostavna. Tako kot pri hujšanju. Ampak prvi korak je pogosto najtežji.

Odvisno je od resnosti posledic. Če so prisotne resne psihične posledice odvisnosti, je pacient lahko obravnavan takoj v naši urgentni ambulanti. Za urgentno ambulanto napotnica ni potrebna. Urgentna stanja so na primer samomorilna ogroženost, abstinenčna kriza, odvisnosti pridružene druge psihične težave ... 

Če urgentni zdravnik presodi, da pacient potrebuje pomoč takoj, ga lahko sprejme na intenzivni psihiatrični oddelek, sicer pa pa ga naroči na pregled v ambulanto za bolezni odvisnosti ali ga že takoj ob urgentnem pregledu prijavi za bolnišnično zdravljenje odvisnosti. Če nekdo potrka na naša vrata, vedno dobi pomoč. Ni pa ta pomoč v obliki direktnega sprejema na Oddelek za zdravljenje bolezni odvisnosti. Za sprejem na ta oddelek je čakalna doba, ki pa je že doga leta približno enaka, nekje tri mesece. V tem obdobju čakanja bolnika spremljamo ambulantno in ob pojavu nujnih stanj za zdravljenje ukrepamo. Kadar gre za nasilje v družini, moteno skrb za mladoletne otroke, nevarnost poslabšanja psihičnih ali telesnih posledic zaradi nezmožnosti abstinence od alkohola v domačem okolju, bolnika poskušamo obravnavati prednostno.

Odvisno. Zaželjeno je, da se spremeni tako, da bo bolj zadovoljen, bolj v stiku s sabo in dobro povezan vsaj z njemu pomembnimi ljudmi. Nekateri "veseljaki" ostanejo veseli in družabni, tudi ko so trezni. Nekateri si želijo biti veseljaki in družabni, vendar se morajo še naučiti, kako to doseči brez pomoči alkohola. Spet drugi pa ugotovijo, da veseljačenje sploh ni v njihovi naravi in si trezni poiščejo druge oblike druženja in preživljanja prostega časa.

Okolje se različno odziva. Mnogi pacienti povedo, da so pričakovali več negativnih odzivov in so presenečeni nad spodbudami, ki jih prejmejo.

Pri sindromu odvisnosti gre dejansko za odgovornost posameznika in odgovornost družbe. Dokler je alkohol tako vseprisoten v družbi, bo del populacije razvil odvisnost, tu vidim odgovornost družbe. Ko pa nekdo spozna, da ima razvito bolezen odvisnosti, je odgovornost, kaj bo naredil, njegova. Nič ne pomaga, če reče: družba me je naredila takega. Iz te točke mora sam naprej. Mu pa tudi družba lahko pomaga, če ga ne stigmatizira, če mu zagotovi ustrezno pomoč in če razume, da je s svojim tolerantnim odnosom do alkohola soodgovorna za ustvarjanje pogojev za razvoj odvisnosti.

Ni bil en sam primer. Ob spoznavanju različnih terapevtskih pristopov in kliničnem delu sem pričela drugače razumeti, kako ljudje delujemo. Verjamem, da so možgani le eden izmed naših organov in ne upravljajo z nami. Možgani nam res ponujajo želje, tudi močno željo po alkoholu, vendar je v naši moči, da se odločimo, ali bomo to željo udejanjili ali ne. Včasih to ni enostavno, vendar pri zdravljenju nikoli ni treba obupati. V zadnjem poizkusu nam bo uspelo!