Kočevski gasilec med najboljšimi na svetu: iz Dallasa prinesel dvojno zlato

Svetovno prvenstvo Firefighter Challenge World Championship velja za "najtežji dve minuti v športu", kjer moči merijo le najboljši med najboljšimi. Gre za izjemno zahteven preizkus moči, vzdržljivosti in hitrosti, pri katerem šteje vsaka sekunda. Na poligonu, ki je bil v osnovi zasnovan za testiranje poklicnih gasilcev v ZDA, morajo tekmovalci v manj kot dveh minutah opraviti pet nalog, ki so simulacije realnih situacij.

"V polni gasilski opremi se moramo z 20-kilogramsko zvito cevjo po 60 stopnicah najprej povzpeti v tretje nadstropje in enako težko cev povleči po vrvi gor, se spustiti s stolpa, z udarci kladiva premakniti več kot 70-kilogramsko klado in tako simulirati podiranje vrat, teči okoli šestih hidrantov, pobrati cev, polno vode, jo vleči dobrih 20 metrov in podreti tarčo, na koncu pa vzvratno skozi cilj 30 metrov privleči 80 kilogramov težko lutko, ki predstavlja ponesrečenca," nam peklensko preizkušnjo strne dolgoletni kočevski gasilec Sebastjan Vovko.

Tekmovanje poteka v različnih starostnih kategorijah, udeleženci pa lahko tekmujejo posamično, v dvojicah ali štafetno. Letos se je v Dallasu zbralo 388 tekmovalcev iz 20 različnih držav.

Vovko, ki v gasilskem društvu PGD Stara Cerkev kot prostovoljni operativni gasilec deluje že skoraj 30 let, je bil tam že devetič. "V Sloveniji sicer imamo tradicionalna gasilska tekmovanja, ampak želel sem še eno stopničko višje. Prvič sem šel pri 36 letih in že takoj smo bili podprvaki. Vedno smo bili nekje na stopničkah, malo nam je zmanjkalo. Leta 2019 smo prvič postali prvaki ekipno, jaz pa posamično leta 2022," se spominja.

Tudi letos se je v Slovenijo vrnil z izjemnim rezultatom – v kategoriji nad 45 let je nastopil v več disciplinah in v kar dveh osvojil zlato, v eni pa bronasto medaljo. Skupno je tako svojo zbirko naslovov svetovnega prvaka povečal na sedem in znova dokazal, da se zasluženo uvršča med najboljše.

"Občutki, ko zmagaš, so vedno lepi," o svojem uspehu pravi Vovko, ki so mu tandemi in štafete bolj pri srcu kot posamična tekmovanja. "Veliko bolj sproščeno je, vsak opravi svoj del. Ko greš sam, imaš dihalno masko in si v svojem svetu. Ko sem bil mlajši, sem tekmoval posamično, bolj zase. Ampak sebi sem dokazal že vse, nimam več kaj, sploh ne v tej kategoriji. Mogoče čez dve leti, ko bom star 50 in bom spet prvi v liniji," se smeji.

Na vprašanje, kaj je bilo letos najbolj naporno, odgovori, da kvalifikacije potekajo štiri dni, od sedmih zjutraj do petih popoldne, zato so tekmovalci precej izčrpani, še preden sploh pridejo do tekmovanj. Nalogo jim je oteževal tudi poligon, in sicer zaradi podlage, na kateri je bil postavljen. "Cev, polna vode, ki jo vlečeš med ovirami, tehta približno 120 kilogramov, na težavnost vleke pa zelo vpliva vrsta podlage. Letos je bil beton hrapav, posledično je bila cev tako težka, da so nekateri komaj prišli skozi vrata," se spominja.

Poleg njega sta tekmovala še dva Slovenca, ki sta prav tako dosegla izjemne rezultate. "Prvi cilj tega tekmovanja je, da prideš v elitni klub, tako imenovan Lion's den. Obstaja določen čas, ki ga morajo tekmovalci glede na svojo starost premagati za vstop. Jaz sem leta 2015 postal sedmi Slovenec v tem klubu. Jaki Kopitarju iz PGD Ljubečna pri Celju je letos uspelo v kategoriji nad 40 let in je postal sedemnajsti Slovenec v tem klubu. Tretji Slovenec na tekmovanju pa je bil naša starosta – Zdenko Jamnik iz PGD Vnanje Gorice, ki je s svojo ekipo nad 60 let zasedel tretje mesto," svoje gasilske kolege pohvali Vovko.

In prav nihče od njih tega ne počne zaradi denarja, saj finančnih nagrad ni. "Dobimo medalje, certifikat, prvaki še šampionski prstan. Sicer pa vsaka registracija stane in ko prišteješ še stroške poti, je Amerika kar velik zalogaj," iskreno pove. Prav zato mu podpora lokalne skupnosti ogromno pomeni. "Če ne bi imel takšne podpore v svojem gasilskem društvu, ne vem, če bi to šlo. Poleg tega, da imam svoj dihalni aparat, ki ga lahko za treninge uporabljam kadarkoli, mi gredo vedno naproti, tudi finančno. Tudi občina mi finančno pomaga in to mi res veliko pomeni."

Njegova motivacija je povsem drugačna. "Večina udeležencev na tem tekmovanju je profesionalcev, ki so plačani za to, da predstavljajo svoja gasilska društva. Američani in Kanadčani imajo v svojih društvih telovadnice in opremo na razpolago ... in ko niso na intervenciji, trenirajo. Medtem ko imamo mi, prostovoljci, vsi službe, gasilstvo nam je bolj kot hobi, če lahko tako rečem. Jaz imam službo, družino, dva otroka in potem še to delam zraven. Zakaj? Ker želim biti pripravljen. Ker nikoli ne veš, kdaj bo šlo zares." Močno je namreč še živ spomin na intervencijo v kočevskem Melaminu.

Vovko, po poklicu profesor športne vzgoje, svoje znanje tudi rad predaja mlajšim kolegom. Sodeluje z organizacijo FCL, nudi spletne treninge, vodi prireditve in na tak način pomaga drugim. "Sodelujem s trenerko v Kanadi, ki mi pošilja posnetke z njihove 'pre firefighter' šole, da analiziram njihove tekme in povem, kje in kako bi se dalo napredovati. Napišem jim program in tako poskušamo v gasilstvo vpeljati čim več mladih. Pri nas žal ni toliko interesa za to, tako da večinoma sodelujem s tujino."

V prostem času rad počne vse, kar je povezano s športom. "Če želiš ohranjati to na neki vrhunski ravni, ni kaj dosti časa za ostale stvari. Odpovedati sem se moral precej stvarem, da sem se lahko temu čim bolj posvetil. In če ne bi imel podpore družine, tudi to ne bi šlo."

Načrti za prihodnost tako ostajajo – dokler mu bo zdravje služilo in ne bo poškodb, se bo s tekmovanj še naprej vračal tako, da bomo Slovenci lahko ponosni nanj.