Kočevski pragozd: dih preteklosti, utrip prihodnosti

"Veliko ljudi hoče v pragozd, ampak veliko ljudi tudi ne ve, da ne sme v pragozd," me je že takoj na začetku opozorila direktorica Javnega zavoda za turizem in kulturo Kočevje Vesna Malnar Memedovič, kjer se trudijo, da bi območje, kjer je kar 90 odstotkov ozemlja odetega v gozdni plašč, čim bolj približali ljudem, pa hkrati naravo vseeno ohranili v vsej njeni prvobitnosti.

Po obronkih enega najznamenitejših pragozdov pri nas, pragozda Krokar, sem se odpravila z dr. Petro Draškovič Pelc, z večno raziskovalko, sicer doktorico biomedicinskih znanosti, ki ji narava pomeni vse in je svoje poslanstvo našla tudi v poklicu naravoslovne vodnice. "Pragozd Krokar predstavlja enega redkih gozdnih rezervatov v Sloveniji, kjer se je bukev ohranila še iz časa pred ledeno dobo."

Več kot 12 tisoč let, morda še več, se je tu ohranila ta drevesna vrsta. In prav od tod se je bukev razširila po vsej Evropi. Prav zato je pragozd Krokar leta 2017 postal del Unescove svetovne dediščine v okviru starodavnih in prvobitnih bukovih gozdov Karpatov in drugih delov Evrope.

Da hodiva po robu gozdnega rezervata Borovec, ki je del pragozdne poti Krokar, so naju nenehno opominjale modre oznake, pa tudi okolica. Bližje Krokarju sva bili, več veličine, pa tudi trohnobe je bilo videti in vohati.

"Že sam prostor in vedenje, da se je narava tu nemoteno spreminjala brez človeškega vpliva, se mi zdi zelo dragoceno. Če to izgubimo, se tega ne da več povrniti. Ne moreš pač spet zasaditi drevesa, ni isto. Ker ta genski zapis, ki ga imajo zdajšnje bukve, bodo uspešno sejale še naprej in dajale potomce, ki bodo kljubovali podnebnim spremembam in drugim nevšečnostim."

V pragozd imajo vstop le redki posvečeni raziskovalci. Za ostale so v Zavodu Kočevsko pripravili potopitev v pragozdno pravljico s pomočjo VR-očal, kjer se človek lahko po pragozdu sprehodi v vseh letnih časih. Tudi jaz sem si jih nadela. Stala sem na pragozdnem pragu, dobesedno, vanj pa vstopila v navidezni resničnosti. In zvoki so se mi zdeli, kot bi bili povsem resnični.

Vdihnila sem zrak globoko skozi nosnice in zazdelo se mi je, kot bi nos zarila globoko v pragozdno zemljo. Dišalo je po gobah, mahu, prvinskosti. In to je bilo resnično. Ker kočevski pragozd ni samo dih preteklosti. Je živi laboratorij narave. V enem samem kvadratnem metru pragozda živi več organizmov kot na celem hektarju intenzivno obdelanega gozda.

Imelo me je, kot pač takšen občutek v meni vedno vzbudijo prepovedi, da bi naredila vsaj en "stopicljaj" čez nevidno pragozdno mejo. A bolj kot kazen, ki bi mi jo lahko spisali inšpektorji, sem imela pred očmi lastno odgovornost in neprecenljivo priložnost, da lahko sama, tudi s spoštovanjem narave, nekaj prispevam prihodnjim rodovom.

"Ljudje bi morali razumeti in spoznati, kaj pomenijo taka pravila. In ne za vsako ceno osvajati ta prostor v smislu prvih pionirjev in s tolažbo, saj sem samo jaz. Če je samo 100 takšnih, so te poti na koncu že jasno izrisane in nehote lahko prinesemo v gozd na čevljih tudi kakšno tujo in invazivno rastlino ali žival. In potem ta prostor ni več to, kar je bil," mi je misli dopolnila Petra Draškovič Pelc, ki v naravo vedno hodi s spoštovanjem. Kot fotografinja se je iz oči v oči že mnogokrat srečala z živalmi, ki jih večina ne sreča, in tudi takšnimi, ki si jih morda celo ne želi. A za Petro je na primer miren pogovor z medvedko, ki ji pride na pot, ne strah in trepet, ampak privilegij. "Pa na primer prelet kozače nad glavo ali belovratega detla, ki je na tem območju edinstvena vrsta. Lepo je videti, če te živali spustijo v svoj prostor. Vedo, da si tam, ampak vseeno to dopustijo."

"Ljudje, tudi če so za to plačali, pa ga vseeno ne vidijo, so zadovoljni," mi je med hojo po eni od številnih učnih poteh Kočevskega zaupal Gal Hočevar, vodja programov opazovanja medvedov v Zavodu Kočevsko. "Ljudje namreč cenijo, da si jih na nek miren način pripeljal skozi naravo. Vmes opozoril na to in ono rastlino, gozdnega prebivalca, pa ni nujno, da je ravno medved." Hodila sva po učni poti, ki se vije ob Reškem jezeru, le nekaj kilometrov od pragozda Krokar. Upala sem, da tudi jaz uvidim kakšno žival, pa morda celo skritega mogočneža, po katerem ima učna pot ime. "Orel belorepec se oglaša podobno kot galeb. Nekaterim ljudem je to kar malo smešno." Kljub temu da ta mogočna ptica v razponu kril meri skoraj 2 metra in pol, jo vidijo le redki. Gal je to našo največjo ujedo videl že večkrat. Je le človek gozda in jezernih površin, ki jih ima ta vrsta ujede, ki je tudi simbol moči in svobode, rada. Mimo naju je priveslal domačin v lesenem čolnu. Med dvigajočimi meglicami je bil videti kot prikazen iz drugega časa. Takšna pomirjajoča. "Ribe se lahko lovi samo s čolna, ker gre tu za rezervat," me je opozoril Gal. Povzpela sva se proti opazovalnici – improviziranemu orljemu gnezdu, točno takšnih dimenzij, kot jih gradi sam. Nisem mogla verjeti. Opazovalnica je bila velika kot en majhen "fičo". Belorepec je znan po tem, da gradi velika gnezda in da ponavadi par ostane skupaj za celo življenje. Jasno sem si mislila, kaj pa naj revež, ko pa jih je tako malo. Ko najdeš prostor, kjer je hrane dovolj, vsiljivcev ni preveč, pa še edina izvoljenka ali izvoljenec tvoje vrste daleč naokoli sedi na veji in te čaka, kaj pa ti še preostane drugega?

Orel belorepec na primer je v prejšnjem stoletju zaradi uporabe pesticidov v Evropi resda skorajda izumrl, v zadnjih 30 letih pa se število ponovno povečuje. Ker smo te strupe prepovedali.

Resnično sem upala, ali pa bolje, sanjala, da nekje na nebu vseeno uvidim tega kralja neba. A mirna gladina jezera, v kateri se je zrcalil že v rahlo jesen obarvan gozd, je umirjala tudi moje nemirne želje, da doživim čim več doživetij. Ko se človek ustavi, se tudi življenje razkrije v drugačni uglašenosti in spoznanjih. Razmišljala sem, kako nas narava sama podučuje.

Narava nas pač nenehno uči potrpežljivosti, da nič ne zraste čez noč, povezanosti, da je moč v skupnosti, spoštovanja časa, ki se ne meri v urah, ampak v letnicah, in miru, da je dovolj, če samo si. Navsezadnje smo vsi del zgodb, starejših od nas.