Slovenija

Koga imamo Slovenci raje – Američane, Ruse ali Kitajce?

Bruselj, 17. 06. 2024 14.27 | Posodobljeno pred 26 dnevi

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 8 min

Dober teden mineva od evropskih volitev, ki so precej poživile evropsko politično sceno. Odvijale so se v izzivov polnem geopolitičnem kontekstu, zato ni presenetljivo, da je raziskovalce pred volitvami zanimal tudi odnos Evropejcev do globalnih velesil. Kaj smo povedali Slovenci? In kaj se dogaja z evropskimi geopolitičnimi zavezništvi?

Pomladanski Eurobarometer je med drugim državljane EU spraševal tudi o odnosu do velikih globalnih sil, kot so ZDA, Rusija in Kitajska. 

Zanimiva je primerjava odgovorov iz Slovenije v primerjavi z evropskim povprečjem. Medtem ko so na ravni povezave mnenja o ZDA deljena, Slovenci ZDA očitno ne maramo preveč – pozitivno mnenje do te države goji le 28 odstotkov vprašanih. 

Potem je tukaj Rusija. Nepriljubljena tako med Slovenci kot na ravni EU. In pa Kitajska, ki jo v ne najboljši luči vidi 68 odstotkov sodelujočih, je pa nekoliko bolj od EU povprečja priljubljena med Slovenci – 38 odstotkov pravi, da je njihovo mnenje pozitivno v primerjavi s 24 odstotki na evropski ravni. V anketo so sicer vključili še Turčijo, ki jo Slovenci vidimo bolj pozitivno od evropskega povprečja. 

Analiza
Analiza FOTO: Eurobarometer

Pri takšnih analizah sicer ne gre (le) za ugotavljanje kakšnih stereotipnih naklonjenosti do določenih sil, ampak za resna vprašanja, ki vplivajo tudi na to, v kakšni Evropi in v kakšnem svetu bomo živeli. Zato je pomembno vsako od velesil dobro poznati, preden se sploh odločimo, komu zaupati. 

V prihodnjih letih se bo Evropska unija neizbežno soočila s težkimi strateškimi odločitvami. Na mizi bodo vsaj naslednja tri vprašanja:

- ali podpreti Združene države v njihovem geopolitičnem tekmovanju s Kitajsko; 

- ali kaznovati Kitajsko zaradi njene podpore Rusiji; 

- ali po vojni v Ukrajini obnoviti odnose z Rusijo.

Preden je Rusija napadla Ukrajino, je analiza pokazala, da bi Evropejci v svetu konkurenčnih velikih sil raje gojili strateška partnerstva z različnimi državami in zagovarjali zunanjo politiko, ki temelji na vrednotah.

Ampak od takrat se je marsikaj spremenilo, je v analizi pred časom opozoril European Council on Foreign Relations: "Od takrat so ruski revizionizem, naraščajoča nevarnost vojaškega spopada med Kitajsko in ZDA ter motnje globalnih dobavnih verig najprej zaradi pandemije covida-19 in nato ruske vojne proti Ukrajini postavili to kooperativno miselnost pod vprašaj. V odgovor na ta razvoj dogodkov so evropski voditelji pospešili svoje načrte za krepitev vloge Evrope v svetu. Toda glede vsebine in namena te vloge obstajajo velika nesoglasja. Na primer ali naj si EU prizadeva postati avtonomen "tretji pol" poleg ZDA in Kitajske ali se osredotoči na krepitev čezatlantskega zavezništva? Ali naj najde svoj način soočanja s Kitajsko, neodvisno od ZDA, ali naj si prizadeva za skupno čezatlantsko kitajsko politiko? Ali naj si prizadeva za prekinitev vseh vezi z Rusijo v prihodnosti ali naj predvideva neko obliko sodelovanja po vojni?"

Odgovorov na ta vprašanja ni. Iskati jih bo morala novo postavljena politika v Bruslju, ko bodo po volitvah razdeljeni stolčki. 

A težava, ki smo jo gledali že pretekli mandat, je precejšnja neodločnost bruseljske elite, ki poleg tega slabo razume, kako pomembno bo širše strinjanje Evropejcev. Evropski voditelji namreč ne potrebujejo samo dogovora med seboj – zgraditi morajo tudi javno soglasje o evropski zunanji politiki. 

V nasprotnem primeru bo verjetno naraščalo nezaupanje do elit in EU ter populistični odziv na evropskih volitvah. Kar smo že videli in se je pokazalo tudi ob tokratnih volitvah, čeprav sredinska politika krivce za podporo skrajnejši desnici spet išče povsod drugod, razen v lastnih idejah in dejanjih. 

Zastave
Zastave FOTO: Shutterstock
Odnos evropskih držav do Kitajske je vse prej kot enoten. Madžarska želi biti njena evropska posrednica, Romunija in Bolgarija strateški partnerici, Nemčija nekakšna kritična prijateljica, Francija pa si želi evropske "strateške avtonomije". Nesoglasja pa so celo znotraj držav. Italija in Grčija sta se obe vključili v pobudo Belt and Road Initiative, pri čemer sta ključno pristaniško infrastrukturo in deleže v pomembnih korporacijah prepustili Kitajski. V Italiji je nato na zavoro stopila premierka Giorgia Meloni. 

Pravzaprav ima EU zapleten odnos z vsako od treh velesil. Ko gre za Kitajsko, bi morala Bruselj skrbeti vehementnost kitajske komunistične partije.

Nekakšen odgovor na to naj bi bile nove dajatve za kitajska električna vozila, kar pa nekateri opisujejo kot "premalo in prepozno". Poleg tega mnogi menijo, da bi morala Evropa opredeljevati trgovinsko politiko do Kitajske v kontekstu geopolitičnih realnosti. Kitajska se pripravlja na invazijo na Tajvan in zaenkrat ni videti, da bi obstajal način, kako jo ustaviti v tej njeni nameri. 

Po drugi strani pa se s tem vprašanjem zelo ukvarjajo ZDA in analitiki menijo, da obstaja velika možnost, da se bo ameriški strateški fokus obrnil predvsem na Kitajsko. To pa za EU pomeni vprašanje, ali želi biti globalna sila ali šahovnica, na kateri igrajo drugi?

"Evropa je močno, industrializirano  gospodarstvo z demokratičnimi vrednotami, ki so se – tudi v primerjavi z ameriškimi – izkazale za najbolj odporne v povojnem obdobju. Ker se red, ki temelji na pravilih, drobi, je v interesu Evrope, da ostane del najbolj odprte in večstranske različice prihodnosti, ki jo je mogoče ustvariti. Strateška avtonomija je torej cilj, ki mu je treba slediti v okviru obstoječega sistema zahodnega zavezništva," meni Paul Mason, avtor knjige How To Stop Fascism: History, Ideology, Resistance .

Odnosi med EU in Rusijo so v tem trenutku izjemno zapleteni, čeprav tudi tukaj znotraj EU obstajajo države, ki imajo do vladavine Vladimirja Putina bolj naklonjen odnos. 

So se pa precej otoplili odnosi med Rusijo in Kitajsko, ker se to trenutno obema državama izplača. In tako na koncu ne gre le za to, s katero velesilo bo v prvi vrsti prijateljevala EU, ampak tudi za to, kje bo prihodnje težišče sveta. 

V zadnjih 10 letih se je svetovno gospodarsko težišče premaknilo stran od Zahoda in se bo verjetno povsem obrnilo pred koncem desetletja. Glede na Bloombergovo analizo podatkov Svetovne banke so gospodarstva G7 na "dobri poti", da bodo do leta 2030 v smislu bruto domačega proizvoda zasenčila preostala gospodarstva G20.

Zahod nekako enostavno ne najde izhoda iz politične, gospodarske in družbene situacije, ki ga hromi napram konkurenci. Ta del sveta zaznamuje stagnacija življenjskega standarda, slaba rast produktivnosti, šibka rast in naraščanje javnega dolga.

Zaradi dvomljive demografske politike smo tudi v situaciji, ko je polovica 1,4-milijardnega prebivalstva Indije mlajša od 30 let, petina ljudi v G7 pa je starejših od 65 let.

Starajoča se delovna sila prinaša slabe novice za dolgoročne fiskalne obete in pomeni, da bodo danes najbogatejša gospodarstva vse težje absorbirala nove krize. V skupini sedmih ima le Nemčija nižjo stopnjo dolga kot pred 10 leti in pričakuje se, da se bo večina v prihodnjih letih še naprej zadolževala.

Medtem pa je azijsko gospodarstvo uživalo hitro rast, ki so jo spodbujali naraščajoče prebivalstvo, globalizacija in nastajajoči srednji razred, poudarja Bloomberg. 

Spremenjena razmerja pomenijo nova pravila. Po drugi svetovni vojni so na prosto trgovino gledali kot na pot do blaginje. Zdaj je protekcionizem spet vse bolj v središču. 

Naraščajoči protekcionizem je že majal tudi evropsko-ameriške odnose, v katerih prav tako ne manjka izzivov. ZDA, ki se soočajo z vrsto težav v domači politiki in na mednarodnem parketu, so deležne kritik, da jim gre vedno znova za lastno korist, kar je sicer nekoliko nenavaden očitek; vsaka sila v prvi vrsti vedno poskrbi zase, nato pa še za zaveznike glede na koristi, ki jih prinašajo. 

Jack Thompson, predavatelj na univerzi v Amsterdamu, je pred časom ocenil, da so v zadnjem času čezatlantski odnosi dosegli konstruktivno ravnotežje: "Tako EU kot ZDA sta sprejeli konkretne ukrepe za krepitev večstranskega reda in boj proti neliberalnim silam doma." 

Da pa s tem ne gre biti zadovoljen. Navsezadnje so se odnosi med EU in ZDA po izvolitvi Joeja Bidna leta 2020 le počasi krepili. Hiter in slabo načrtovan umik ameriških sil iz Afganistana avgusta 2021, objava varnostnega pakta AUKUS naslednji mesec in protekcionistični ukrepi, kot je Zakon o zniževanju inflacije iz leta 2022, je mnoge Evropejce razumljivo presenetil in postavil v situacijo, ali je Biden res pomemben napredek v primerjavi s svojim predhodnikom Donaldom Trumpom.

Sčasoma se je nato dinamika sodelovanja krepila, še posebej zaradi združitve v boju proti Rusiji po njenem napadu na Ukrajino. 

Vendar pa pod razmeroma mirnim površjem ni mirno. ZDA so pred volitvami, ekonomska situacija mnogih Američanov pa je v Bidnovi ekonomiji obupna. Skoraj polovica republikancev v predstavniškem domu podpira zmanjšanje financiranja Ukrajine. Mnogi v republikanski stranki so dovzetni za nenaklonjenost do Evrope. Thompson meni, da celo na ravni, ki je bila nazadnje opažena v 40. letih prejšnjega stoletja: "Za to sodobno inkarnacijo antievropejstva so značilni prezir do evropskih institucij in vrednot, vse večja nepripravljenost prispevati k ohranjanju čezatlantske varnostne arhitekture in občudovanje transnacionalnih neliberalnih političnih gibanj." 

Izpostavlja, da ima Trump, ki bi lahko zmagal na ameriških volitvah, odklonilen odnos do obrambe Evrope, hkrati pa so v Evropi skrajne stranke, kot sta Nacionalni zbor Le Penove v Franciji in AfD v Nemčiji, sovražne do evropskega obrambnega sodelovanja, EU in Nata, vsaj v sedanji obliki.

Potem je tukaj še konflikt med Hamasom in Izraelom. Tako Američani kot Evropejci so sprva izrazili sočutje do Izraela in obsojali Hamas, vendar pa so bili Evropejci bolj naklonjeni palestinski strani. Obstaja pa tudi nevarnost, da bi lahko prišlo do regionalnega konflikta z vpletenostjo Irana ali njegovih zastopnikov, kot je Hezbolah, izpostavlja: "Takšna vojna bi lahko povzročila neposredno vojaško posredovanje ZDA in oblikovalce evropske politike postavila v neprijeten položaj, zlasti če se humanitarne razmere v Gazi ne izboljšajo."

Evropa pa se že zdaj sooča z varnostnimi izzivi, povezanimi z radikaliziranimi posamezniki in skupinami, dodatna regionalna nestabilnost pa bi lahko spet povečala migracije, zaradi katerih je več evropskih držav že zdaj na robu zmogljivosti. 

Strokovnjak ocenjuje, da čezatlantski odnosi že predolgo potrebujejo posodobitev. Evropski oblikovalci politik pa bi morali v tem smislu načrtovati dva različna scenarija: "Še naprej morajo dati prednost konstruktivnim odnosom z Združenimi državami, vendar morajo tudi pospešiti načrte za razvoj močnejših institucij in zmogljivosti. To bo EU in njenim državam članicam omogočilo, da zaščitijo svojo varnost in blaginjo, ne glede na to, kaj se zgodi na naslednjih volitvah v ZDA."

KOMENTARJI (529)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

alilajka
18. 06. 2024 19.56
+1
Mislim, da bi se morali bolj povezati z Rusijo, ZDA nam je naredila veliko škode.
SlovenecSI
18. 06. 2024 19.12
+2
Rusija definitivno. Za ameriške ritolizce lepo so vam začeli prodajati dragi plin, zato da oni uživajo v Miamiju
Butalivud
18. 06. 2024 16.09
+1
Butalsko vprašanje. Prvo se moramo naučiti imeti radi sebe.
Cunku Fani
18. 06. 2024 12.28
+4
Jaz sem za Ruse!
Eva14
18. 06. 2024 12.18
+4
Jst sm za ruse
bbb27
18. 06. 2024 12.04
+2
Ne da ne maram američanov ..ne maram trenutnih demokratskih politikov ZDA...žal...vidimo kam so nas pripeljali...
patogen
18. 06. 2024 11.50
-3
Nekaj rusofilčkov, malih batjušk iz Balkana in ultralevičarskih protiimperialistov poskuša kreirati javno mnenje.
Rains
18. 06. 2024 11.36
+1
Malo vas je rusofili. Samo teh par ki tukaj bruhajo po portalu.
Skinwalker
18. 06. 2024 11.31
+3
Ne najdem svojega komentarja?? Zakaj ze??
cirenij
18. 06. 2024 11.20
+3
Teh beguncev sploh ne bi bilo, če bi jih zapad pustil v miru in bi živeli svoje življenje, kot mi. zato se vprašajmo, kdo je kriv za toliko migracij!? EU, upajmo, da ob spozanjo že ni ali ne bo prepozno.
patogen
18. 06. 2024 11.48
+3
Med njimi prevladujejo Maročani, Alžirci, Pakistanci... Sami kraji, kamor ni stopila zahodna noga. Daj to razloži?
puspan
18. 06. 2024 11.48
-1
Joj, kakšno vprašanje. Tako veliko število, ampak zakaj v Rusijo ne gre nihče pa tako fino je tam, kot pravijo.
kr nekdo
18. 06. 2024 11.18
+6
največ koristi je bilo iz rusije. americani skrbijo za svojo rit in measajo dreq po celem svetu. kitajci pa podirajo rekorde in kmalu bodo st1
2mt8
18. 06. 2024 10.57
-5
Slovenci večinsko podpirajo ruski imperializem in podiranje Ukrajine.
TNT4U
18. 06. 2024 10.43
+10
En sam populizem, vnaprej določeni rezultati, brez kakršnihkoli dejanskih preverjanj. Popolna blokada informacij z vzhoda. Stalno vsiljevanje ameriških interesov in prepričevanje množic, da je to od boga poslano. To je današnja demokracija in domet razgledanosti.
Klepec666
18. 06. 2024 09.55
+14
Največ beguncev pride v Slovenijo iz držav, ki jih je Amerika uspešno demokratizirala z bombami, Afganistan, Iraq, Sirija. Američani se gredo vojne igrice, ljudje umirajo, Evropa pa dobi begunce....
_Heisenberg_
18. 06. 2024 10.11
-6
Ja....ampak Islamisti imajo svojo propagando,da zavzamejo svet s svojim verskim prepricanjem.To bi se dogajalo z ali brez Amerike.
Justiceiscoming81
18. 06. 2024 10.23
+9
Sploh ni res... če ameriški interesi ne bi ubili Gadafija in Huseina, o teh beguncih nebi bilo ne duha ne sluha, Ker je imala Europa dogovor z njima Da jih vračajo nazaj. Tako da smo se z koalicijo željnjih ustrelili v glavo, ne v koleno, ker je bil to interes ZDA in Mosada
SlovenecSI
18. 06. 2024 19.13
Oni pa uživajo, bog ne daj graditi zida v Evropi begunc etreba sprejeti,sami jih pa streljajo na meji pred zidovi
Kmječki Poba
18. 06. 2024 09.53
Zelo zanesljiv vir informacij
Gospod .
18. 06. 2024 09.40
-1
Arabce in Afričane. Njih z veseljem in ljubeznijo sprejemamo med nas.
zabit_slovenec
18. 06. 2024 09.53
-8
Jevgenij Suhov
18. 06. 2024 12.06
+4
2mt8
18. 06. 2024 09.30
-5
Razpad Sovjetske Zveze je bila največja geopolitična katastrofa, je rekel Putin. Enako je za razpad SFRJ rekel Slobodan Milošević. Obe državi še vedno sanjata, kako bi to sestavili nazaj, slovenska leva politika pa se s tem hočeš nočeš (potiho) strinja.
france prbiti
18. 06. 2024 09.28
+0
Bolje da Rusi zaprejo plin ,kot nemci da ga pustijo.
Hujošgrimošjanoš
18. 06. 2024 09.22
-1
🇸🇮♥️🇷🇺
nelika123
18. 06. 2024 09.07
+1
Eu je satelit za višje interese.Ni v Eu dovolj moči,da bi zagovarjali dobro eu državljanov