Danica Badovinac je na Lombok prvič odšla na počitnice leta 2006. Ker se je rada potapljala, se je tja redno vračala, pred šestimi leti pa je dobila priložnost, da ostane za dlje časa. "Vmes sem se poročila, dobila hčerko, zdaj sem malo v Sloveniji, malo na Lomboku," je povedala Badovinčeva. S Poljakinjo Marto Jesionowsko sta se spoznali na otoku, saj sta bila njuna otroka skupaj v vrtcu. "Marta je prišla na Lombok leta 2009 na študijsko izmenjavo in se tudi ona zaljubila. Zdaj je srečno poročena mati dveh otrok," je nadaljevala zgodbo.

Ker sta postali dobri prijateljici, sta se odločili, da pripravita kickstarter projekt, s katerim bosta pomagali obnoviti center kokosovih izdelkov na severu otoka Lombok, v vasi Sokong. Potres ga je namreč močno poškodoval in onemogočil normalno proizvodnjo in delo ljudi. "Avgusta lani, ko sta se zgodila velika potresa, sem bila sicer v Sloveniji. Na Lombok sem se vrnila po treh tednih in bilo je grozljivo. Severni del je bil zravnan s tlemi. Ker so Indonezijci izjemno skromni, so si zavetišča hitro uredili, vendar problem služb je ostal," je poudarila sogovornica.

Osnovna zgodba projekta Coconesia: posvojitev tropske palme, iz katere podpornik dobi izdelke.
"Z zbranim denarjem bi kupili novo opremo in stroje, zgradili nov kokosov center in dali ljudem možnost vnovične zaposlitve, ki ni v tolikšni meri odvisna od turizma," je glavno idejo izpostavila Badovinčeva. Popotresni čas namreč ni bil ravno magnet za turiste. Lombok pa v glavnem živi od turizma, druge industrije praktično ni. Gospodarstvo je zato v tem obdobju močno trpelo, je dodala Badovinčeva: "Mnogi hoteli, resorti so bili poškodovani in najprej so se lotili obnove. Otok je zadihal pol leta po potresu, država pa se je na katastrofo odzvala zelo počasi. Ljudje so šele letos začeli dobivati odškodnine za prenove hiš, a v res minimalnih zneskih."
Povprečna plača v vasi je manj kot 50 evrov na mesec
Slovenki in Poljakinji je prišla na misel ideja o posvojitvi palme, ker cenita delo gospoda Paka Radena, ki vodi proizvodnjo deviškega kokosovega olja v Sokongu. Spoznali sta ga, ko sta začeli od njega kupovati olje. Navdušil ju je, ker zaposluje mame in stare mame iz vasi. Pravi navdih je zanju tudi zato, ker si je ves čas prizadeval, da je lokalnim izdelkom dodal vrednost – pridobil je ustrezne certifikate za njihovo kvaliteto in pridelavo olja. "Govorimo o gospodu, ki živi v vasi, kjer je povprečna plača manj kot 50 evrov na mesec. Po potresu sva šli na obisk, pogledat sva šli, kakšna je škoda in kako bi lahko pomagali. Pak Raden naju je peljal na plantažo kokosovih palm in nama pokazal porušeno proizvodnjo. Ob črni lomboški kavi smo ugotovili, da je potres zrušil vse, razen palm. Niso se upognile, ne premaknile, stale so ponosno in trdno, kot moramo mi vsi, ko nas prizadenejo takšne katastrofe," se je obiska spomnila Badovinčeva.

Tako se je rodila ideja o Coconesiji. "Z Marto sva izdelali poslovni načrt, kako pridobiti sredstva, Pak Radan pa je pripravil seznam, kaj potrebuje, da bi znova lahko zagnal proizvodnjo," je pojasnila Badovinčeva. Vsi skupaj so združili moči in zasnovali projekt, ki ne bo ljudem zgolj vrnil služb, temeljil bo tudi na načelih 'brez odpadkov'. Domačine bo učil delati trajnostno – uporabljati les zgolj iz palm, ki ne obrodijo več kokosa, ter kako kokosov oreh izkoristiti v celoti. Ohranjal bo tradicionalne recepte in načine proizvodnje ter združeval ljudi na Lomboku. "Ko raziskuješ in bereš o tem drevesu, razumeš, zakaj mu pravijo 'drevo življenja'. Lahko narediš streho iz listov. Plod kokos je hrana, njegovo mleko pijača, iz njega si lahko narediš posodico. Les uporabiš za lesene izdelke ali gradnjo, vlakna za krtačke, vrvi, sirup za sladkor, olje za kuhanje ali masažo … Kokos ni samo predstavnik tropskih sanj, kokos je življenje!" je poudarila Badovinčeva.
Kokos kot priložnost za 'normalno' življenje
Potres avgusta lani, ki je v tovarni kokosovih izdelkov uničil 80 odstotkov strojev, pa ni obrnil življenja na glavo zgolj Paku Radonu, ampak celotni vaški skupnosti. Domačini so izgubili družinske člane, ostali so brez domov, uničena je bila vaška mošeja … Čeprav se življenje ljudi po letu dni vrača v ustaljene tirnice – tudi zaradi pomoči, ki je prihajala z vsega sveta – bo treba še veliko postoriti, je pojasnila Badovinčeva: "Tukaj ne gre samo za obnovo domov ali zgradb. Ljudje poskušajo dobiti sredstva za stroje in ostalo potrebno opremo za ponoven začetek katere koli proizvodne dejavnosti."

Izjemno pomemben cilj projekta je tudi zaposlitev žensk. V Indoneziji je namreč veliko žensk, ki skrbijo zgolj za gospodinjstvo in otroke, je pojasnila Badovinčeva: "Da bi se ženske počutile bolj vključene v skupnost, predvsem pa koristne, jim želimo omogočiti možnost dela tudi po tem, ko postanejo mame. Predvsem ženske iz vasi ne hodijo v službe, čeprav si to želijo, saj bi bile rade koristen člen družine. Mnoge pa pustijo službo po poroki. Ko sva se z Marto pogovarjali z babicami, sva ugotovili, da želijo prenesti znanje tradicionalnih receptov na mlajše generacije. In to je še eden od ciljev našega projekta," je izpostavila Badovinčeva.

Kako posvojiti palmo?
Podporniki lahko določen znesek samo donirajo, lahko posvojijo palmo za eno leto in dobijo elektronski certifikat ali pa posvojijo palmo in iz nje dobijo izdelke: kokosovo skledo, naravno krtačo tawashi iz kokosovih vlaken, kokosovo moko in sladkor ali jedilni pribor iz kokosovega lesa. Vse ekološke in ročno izdelane proizvode delajo domačini, od tega 80 odstotkov žensk, je zatrdila sogovornica: "Olja žal nismo mogli uvrstiti v linijo izdelkov, saj Indonezija ne dovoljuje letalskega pošiljanja malih količin olj po svetu. Transport z ladjo pa bi trajal od dva do tri mesece. Vendar olje vseeno lahko dobite, če pridete na Lombok."
Ali bi proizvodnja kokosovega olja lahko imela, podobno kot proizvodnja palmovega olja, uničujoč vpliv na okolje, živali in skupnosti, ki ga proizvajajo?
Indonezija, Filipini in Indija so največji proizvajalci kokosa na svetu, Indonezija ga proizvede 18 milijonov ton na leto. Zato se zastavlja vprašanje, ali bo človek uničil še več tropskih deževnih gozdov in jih nadomestil s kokosovimi palmami, kot je to že storil zaradi velikega povpraševanja po palmovem olju? Prav v Indoneziji se namreč tropski gozd, ki je sicer izjemno pomemben ekosistem za ohranjanje narave, zaradi palmovega olja krči hitreje kot drugje po svetu. Človek ga uničuje s požiganjem, pri čemer se v zrak sproščajo velike količine toplogrednih plinov in metana.

Organizaciji The Sustainable Food Trust, ki si prizadeva pospešiti prehod na bolj trajnostne sisteme pridelave hrane in kmetovanja, se to zdi malo verjetno. Predvsem zato, ker masovna proizvodnja kokosovih orehov ni možna v taki meri kot proizvodnja plodov palme, iz katerih pridelujejo palmovo olje. "Povprečno kokosovo drevo potrebuje od 10 do 30 let, da polno obrodi – 400 orehov na leto. Skoraj vsak kokosov oreh je treba pobrati ročno, saj jih je s stroji težko. Poleg tega je približno 95 odstotkov pridelovalcev majhnih, medtem ko ima palmovo olje in plantaže v lasti in pod nadzorom peščica velikanov," menijo v The Sustainable Food Trust.
KOMENTARJI (16)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.