Koliko krivde za kolonializem in ekstremno revščino lahko pripišemo kapitalizmu?

Njihovo razmišljanje je, da je bil do takrat kapitalizem sicer mogoče res povečini odsoten, a da je vsaj ena kapitalistična velesila, Anglija (Britanija po letu 1707), kolonizirala dobršen del sveta v tem času in nanj vplivala. Drugače rečeno, če ima kapitalistična Britanija sredi 18. ali poznega 19. stoletja Indijo ali dele Afrike v svojih rokah in če so te regije sveta ekstremno revne v tem času, mar ni to dokaz, da je na posredni način (prek kolonializma) kapitalizem odgovoren za ekstremno revščino?

Najprej bodite pozorni, da ta kritika zaobide glavni del moje marčevske kolumne. V njej sem se namreč osredotočil na življenjske razmere znotraj Evrope (vključno z Anglijo). Izpostavljanje angleškega kolonializma, ki (z izjemo Irske) ni bil usmerjen v evropske dežele, se ne dotakne moje trditve, da je bila ekstremna revščina dokaj razširjena znotraj Evrope pred nastankom kapitalizma.

Toda pustimo to ob strani in se lotimo kritike. Najočitnejši način, prek katerega bi lahko krivili specifično kapitalizem za angleški imperializem (in ekstremno revščino, ki naj bi sledila), je, da zatrdimo, da so Angleži (Britanci) v Ameriki, Indiji, Afriki in drugod po kolonizaciji izvedli prisilni prehod v teh kolonijah iz avtohtonega predkapitalističnega gospodarstva v novo kapitalistično gospodarstvo. Če je tej preobrazbi sledila ekstremna revščina, imamo sugestivno korelacijo. 

In res, kapitalistična preobrazba se je gotovo zgodila v Združenih državah Amerike, Kanadi, Novi Zelandiji in Avstraliji, četudi relativno počasi. Kolonizatorji so prek mešanice genocidnega pobijanja in prisile avtohtono prebivalstvo (povečini so bili to nomadski in kompleksni lovci-nabiralci) odstranili ali si ga podredili in zamenjali staro gospodarstvo z novim, kapitalističnim. Da so bile te angleške kolonije po kolonizaciji čez čas kapitalistične, je razvidno tudi iz podatkov o rasti BDP, ki kažejo tipičen kapitalistični vzorec "neskončne rasti". V tem primeru torej drži, da je imel angleški kolonializem za posledico kapitalistično preobrazbo. Zanimivo pa je v luči kritike, ki sem jo opisal zgoraj, da te kapitalistične kolonije (vključno z ZDA, ki jo je Britanija izgubila že v 18. stoletju) nato niso videle naraščajočih stopenj ekstremne revščine. Ravno obratno, poleg Britanije so bile ene prvih držav na svetu v 19. stoletju, kjer se je ekstremna revščina hitro in močno zmanjšala (s 55 odstotkov prebivalstva leta 1820 na zgolj devet odstotkov leta 1900).

Angleški kolonializem je bil, kot je običajno za ta proces, pošastno nasilen in brutalen. Brez dvoma lahko trdimo, da je zanesel ne le revščino, marveč (skoraj) popolno uničenje med avtohtono prebivalstvo v kolonijah. Ne drži pa, da je prek izvedbe kapitalistične preobrazbe prinesel tudi ekstremno revščino med koloniste, tj. novo večinsko prebivalstvo v kolonijah.

Kaj pa kolonialna kapitalistična preobrazba v ostalih angleških/britanskih kolonijah? Se je zgodila? Ne. Kot prikazujeta tako marksistka Ellen Wood v Empire of Capital kot tudi standardni učbenik Barbare in Thomasa Metcalfa, A Concise History of Modern India, so Britanci v Indiji sicer poskušali preobraziti gospodarske odnose, a pri tem niso bili uspešni. Indija je ostala predkapitalistična po kolonizaciji. Kasneje, v t. i. novem imperializmu v drugi polovici 19. stoletja, ko so Britanci zarezali globoko v Afriko, s preobrazbo niti poskusili niso (Anne Phillips: The Enigma of Colonialism). Vse te kolonije so še dolgo v 20. stoletju ostale predkapitalistične.

Drug način, s katerim bi lahko vzpostavili povezavo med angleškim kapitalizmom in kolonializmom, je, da bi trdili, da čeprav večina kolonij ni bila kapitalistična po značaju, pa je vseeno odločitev Angležev za izvedbo (sicer nekapitalističnega) kolonializma nastala pod vplivom kapitalističnih motivov in struktur. Denimo, mar niso bili Angleži kolonialno naravnani zaradi želje po ekonomski koristi? Če da, potem se zdi, da je natanko kapitalistični profitni motiv vzrok za kolonialne posege in (prek teh posegov) revščino v Indiji ter drugih kolonijah.

Tu moramo biti previdni. Prvič, eden od motivov za imperializem je gotovo ekonomska korist, toda ni edini – prestiž in moč sta še dva ključna motiva, ki sta pojmovno neodvisna od ekonomske koristi. Drugič, motiv ekonomske koristi ni specifično kapitalističen. Kapitalizem obstaja šele nekaj stoletij, medtem ko trgovanje, profit in želja po povečanju ekonomske koristi obstajajo tisočletja. Enostavno enačenje ekonomske koristi s kapitalizmom je naivno. Tretjič, imperializem, ki ga vodi želja po ekonomski koristi, prestižu in moči, je antična človeška praksa, ki izvorno zgodovinsko nima nobene povezave s kapitalizmom. Prvi imperiji so začeli nastajati pred približno 5000 leti. Navsezadnje sta španski in portugalski imperializem tik pred angleškim prav tako med drugim nastala zaradi želje po ekonomski koristi, pa dobro vemo, da nimata ničesar opraviti s kapitalizmom (kot je razvidno iz podatkov o ekonomski rasti in kot kvalitativno gledano natančno opisuje marksistka Ellen Wood).

Če želimo prepričljivo pripisati odgovornost za angleški imperializem kapitalizmu kot sistemu, moramo vzpostaviti povezavo med specifično kapitalističnimi pojavi, kot sta denimo tržna konkurenca in sistematično višanje produktivnosti, ter kolonialnim gonom. Je to možno? Mogoče, ampak ne poznam niti dobrih podatkov niti argumentov, ki bi kazali v to smer. Lenin je denimo trdil, da se je novi imperializem iz poznega 19. stoletja zgodil zaradi izvoznih "potreb" kapitala. Toda sodobni marksisti priznavajo, da je Leninova teorija imperializma empirično zmotna. Marksist Benno Teschke v Oxford Handbook of International Relations denimo izpostavlja, da so bili kolonialni kapitalski izvozi majhni v absolutnih terminih in v primerjavi z domačimi investicijami. "Profitne stopnje pri kapitalskih izvozih v kolonije niso bile višje v primerjavi s profitnimi stopnjami domačih investicij, hkrati pa so bile podvržene večjemu tveganju." 

Kaj pa, če obrnemo puščico vzročnosti in rečemo, da sta pojava povezana na način, da je imperialno ropanje vodilo h kapitalizmu (ne obratno)? Sodobni zgodovinopisni konsenz, ki ga povzema Patrick O'Brien v The Costs and Benefits for Europeans from their Empires Overseas, je, da čeprav španski in portugalski imperializem ni zanetil kapitalističnega razvoja v teh dveh družbah (prej ga je zaustavil), pa je Britanija v obdobju med 1660 in 1815 s kolonialnimi posegi res opazno koristila svoji rastoči industrijski bazi v višini nekaj 10 odstotkov dodatnega izvoznega outputa. O'Brien na koncu vseeno opozarja, da so bili drugi, "endogeni" pogoji za britanski vzpon pomembnejši od kolonializma. Prav tako dodaja, da so imperiji v obdobju poznega imperializma (1846–1914) postali ekonomsko nerelevantni za razvoj Evrope.

Nemara obstaja še en način, s katerim bi lahko rešili povezavo med kapitalizmom in angleškim kolonializmom. Četudi tip gospodarstva v kolonijah (prvi način zgoraj) ne omogoča te povezave in četudi kolonialni motivi (drugi način zgoraj) niso specifično kapitalistični, pa ni dvoma, da so bili nekateri ključni angleški kolonialni akterji kapitalističnega porekla. Seveda niso bili edini. C. A. Bayly v svoji knjigi The Birth of the Modern World, 1780-1914 denimo opozarja, da "veliki načrtovalci novega imperializma niso bili mednarodni kapitalisti, kot je trdil Lenin, marveč nacionalne vlade". John Darwin je prav tako izpostavil, da so bili tržniki le en del v kombinaciji, ki so jo sestavljali še pionirji, misijonarji in administratorji. Navkljub temu Cain in Hopkins v svojem ikonoklastičnem delu British Imperialism, 1688–2015 argumentirata, da so bili vsaj v 19. stoletju finančni interesi londonskega Cityja in kapitalističnih zemljiških aristokratov (ne pa, zanimivo, industrijskih kapitalistov) morebiti najpomembnejši od vseh za takratni britanski imperializem. 

Cain in Hopkins z osredinjenjem specifično na kapitalistične akterje (in prek tega, kot pravita sama, kapitalizem) ponujata revizionistični zgodovinski prikaz, zaradi česar sta pritegnila marsikatero kritiko. Takole se denimo sprašuje Ronald Hyam v Understanding the British Empire: "Kako dokažeš – sploh če se zanašaš na teorijo in sekundarne vire namesto vladne dokumente – da so magnati ali pa podjetniki izvajali določujoči vpliv na politike in njihove odločitve? Dejstvo je, da za primer Južne Afrike ta povezava ni bila dokazana in da arhivski dokazi kažejo, da je vlada zmanipulirala rudarske magnate, ne obratno." Skratka, zapleteno.

Razprava o povezavi med kapitalizmom in ekstremno revščino (ter kolonializmom) je zanimiva in kompleksna. Poenostavljeni ideološki refleksi in strastna politična zaverovanost, ki bodisi nudijo naivno apologijo resničnim nepravičnostim, ki morajo biti odpravljene, bodisi nadomeščajo resno analizo s popreproščeno in neučakano različico Marxove "neizprosne kritike vsega obstoječega", so zgrešeni in dolgočasni. Poskusimo se jim izogniti.