KOMENTAR: Ali objava kazenskih ovadb zoper Jankovića pomeni novo tožilsko prakso?

Novinarji imamo običajno precej težav, ko pridobivamo uradne podatke o osumljencih kaznivih dejanj. Na policiji denimo ne smemo vprašati, koliko kazenskih ovadb so spisali zoper ljubljanskega župana, kaj šele, da bi vprašali, koliko ovadb je spisanih proti Zoranu Jankoviću poimensko, ker zaradi varstva osebnih podatkov na takšno vprašanje ne smejo odgovoriti. Ko se preiskava s policije preseli na sodišče, prav tako ne izvemo ničesar, ker je sodna preiskava tajna, tako tudi vsi dokumenti, ki se nahajajo v sodnem spisu. Do njih ne morejo niti oškodovanci v kazenskih postopkih, dokler sodna preiskava ni končana in niso vsi zaslišani. Zdaj pa kot strela z jasnega udari nova praksa – tožilstvo posreduje vse kazenske ovadbe zoper ljubljanskega župana v javno objavo. Torej, še preden je bila sploh uvedena sodna preiskava. Torej, še v fazi predkazenskega postopka, ko dobivamo s tožilstva tudi takšne odgovore na novinarska vprašanja: "Zaradi interesa preiskave in varstva osebnih podatkov vam informacij ne moremo posredovati."

Zakaj je v zadevi Janković vse drugače?

Vedno povzročimo razburjenje, že 20 let, ko sama objavljam neuradne informacije o tem, da je zoper nekoga podana kazenska ovadba ali vložena zahteva za sodno preiskavo ali kasneje obtožnica. Največ razburjenja je seveda, ko poročam o kazenskih ovadbah, naj bodo to ovadbe zoper predstavnike leve ali desne politične opcije, bančnike, znane direktorje ali zoper druge javne osebe. Skoraj vedno je slaba volja na policiji, iščejo krivce in ugibajo, kdo mi je dal informacijo, se gredo lov na čarovnice, zaposlenim grozijo s sankcijami, se več dni ukvarjajo s tem, kdo stoji za tem, zakaj smo objavili imena ovadenih in podobno. Napovedujejo disciplinske postopke zoper uslužbence in podobno. Ugibajo, ali smo dobili informacije na policiji ali na tožilstvu. In vedno je odziv enak – pritiski z vseh strani.

In kaj je zdaj drugače, ko je tožilstvo samo posredovalo v objavo vse kazenske ovadbe zoper Jankoviča? Nič ni drugače, samo nekaj več časa je minilo od takrat, ko smo jih prvi povzeli. Glede dokazov pa se ni zgodilo nič. Po podani ovadbi policije je tožilka vložila še zahtevo za sodno preiskavo. Preiskava sploh še ni uvedena, nihče ni bil zaslišan na sodišču, z nobenimi dokazi se še niso ukvarjali. Torej, je zadeva še vedno v predkazenskem postopku, tako kot je bila takrat, ko smo poročali o ovadbi in ko smo bili deležni kritik iz tožilskih in policijskih vrst, da razkrivamo domnevno sporne posle, zdaj pa po oceni tožilstva ni nobene škode za postopek, če bo vse to objavljeno v medijih. 

Vrhovno državno tožilstvo: Ne gre za novo tožilsko prakso

"Objava dokumentov, ki odmevajo v javnosti, ne pomeni nove tožilske prakse glede objav kazenskih ovadb." pravijo na Vrhovnem državnem tožilstvu. "Posebej poudarjamo, da gre za odločitev, sprejeto na konkretnem primeru, ki je bila opravljena na podlagi škodnega testa, v skladu s prakso informacijskega pooblaščenca. Na podlagi kriterijev, ki so bili izoblikovani je državna tožilka opravila test in ocenila, da razkritje podatkov ne bi škodilo interesom kazenskega pregona, saj je v zadevi že sprejela odločitev in na sodišče vložila zahtevo za preiskavo. Da gre za javno osebnost ni igralo vloge, saj je podlaga za tožilkino odločitev zgolj presoja morebitne škode za kazenski pregon," pojasnjujejo na VDT. Generalni državni tožilec Drago Šketa pa se do tožilskih odločitev ne želi opredeliti, saj so po zakonu tožilci samostojni in avtonomni, zato Šketa v njihovo presojo ne posega.

Sicer pa ima tožilstvo nekoliko drugačen pogled na Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) v luči kazenskega pregona kot informacijska pooblaščenka, zato pred upravnim sodiščem poteka več postopkov. "V skladu s prakso informacijske pooblaščenke je potrebno opraviti zelo restriktiven škodni test. Organ mora namreč izkazati na konkretni ravni, ne le hipotetični, da bi kazenskemu postopku nastala škoda. Še več, nevarnost nastanka škode mora biti taka, da se posamezno dejanje ne bi moglo izvesti, ali bi bilo povezano z drugimi oteževalnimi okoliščinami. Tudi zaradi takšne prakse ima tožilstvo težave pri dokazovanju, da bi razkritje podatkov škodilo postopku in je zato dolžno posredovati zahtevane dokumente," še pojasnujejo na Vrhovnem tožilstvu.

Dvojna merila – na nekatera novinarska vprašanja glede predkazenskih postopkov SDT ne odgovarja, objava ovadbe pa ne škodi postopku

Če je tako težko dokazati, da ima objava kazenske ovadbe škodljive posledice za postopek, potem se lahko vprašamo, zakaj je potem takšen problem odgovarjati na druga novinarska vprašanja, ko gre za bistveno manj usodne podatke od vseh tistih, ki so na stotih straneh objavljeni v ovadbah? Lahko rečemo, da gre za dvojna merila?

Poglejmo samo nekatere konkretne primere, kjer je bil odgovor Specializiranega državnega tožilstva, da nam ne morejo odgovoriti, ker sprašujemo o predkazenskih postopkih. Novembra lani – v kakšni fazi je postopek zoper Boška Šrota, Adriano Starina Kosem in Bogdana Pušnika? Odgovor : "Zadeva je v fazi predkazenskega postopka zato vam informacij zaradi interesa preiskave in varstva osebnih podatkov ne moremo posredovati." Enak odgovor na enega od vprašanj za postopke proti nekdanjemu direktorju Merkurja Binetu Kordežu in nekdanjemu direktorju Petrola Aleksandru Svetelšku. Enak odgovor za osumljene v razvpiti zadevi ACH s Sonjo Gole na čelu. Tudi ko gre recimo že za kazenske postopke, tožilstvo vedno odgovarja samo o številu ljudi, zoper katere so vložena določena pravna sredstva in za katera kazniva dejanja. Ne pa tudi o drugih podatkih. In da ne bo pomote, povsem korektno sodelujem s SDT in zelo hitro dobimo novinarji odgovore, nimam pripomb. Samo merila bi bilo potrebno poenotiti.

Včasih samo število ovadenih oseb in vrsta kaznivih dejanj....

In ko smo nekoč na SDT konkretno vprašali glede vložene obtožnice zoper nekdanjega direktorja Dinersa Tomaža Lovšeta, torej to je že faza kazenskega postopka, smo dobili odgovor, da smejo državna tožilstva v skladu s 178. členom Zakona o državnem tožilstvu in 14. člena Državnotožilskega reda posredovati medijem podatke le za tiste zadeve, ki se nanašajo na navedbo kaznivega dejanja in glede izvršenih državnotožilskih ukrepih. Zato nam konkretnih podatkov ne morejo dati.

Zavedam se, da gre za različne predpise in zakonske akte, ki na eni strani omejujejo tožilstvo pri dajanju podatkov, na drugi strani pa omogočajo medijem, da jih dobijo po drugi poti. Ampak nujno je, da poenotimo pravila, ko gre za obveščanje javnosti, ne pa, da lahko javnost v nekaterih primerih prebira podrobnosti iz kazenskih ovadb, v drugih pa sploh ne sme izvedeti, kdo je ovaden. Sploh ko je postopek v isti fazi, bodisi predkazenskem ali kazenskem postopku. Ljubljanski župan v zadevi farmacevtka še ni v kazenskem postopku (ker še ni bila uvedena sodna preiskava). In v tem trenutku sploh ne vemo, če bo. Morda se zgodba na tej točki ustavi in v sodni dvorani nihče nikoli ne bi slišal zgodbe o domnevnem intimnem odnosu med županom in farmacevtko. Kaj šele bral prisluhov....

Tožilstvo je skušalo utišati policijo, ker da z informacijami za medije škodi postopkom, zdaj pa objavljajo kazenske ovadbe

Zanimivo je tudi to, da je tožilstvo skušalo lani uvesti nova pravila v komuniciranju z javnostjo in celo prepovedati policiji, da bi medije obveščala o predkazenskih postopkih, ker da dajejo preveč informacij in škodijo postopkom. Vsaj razmišljali so o tem. Ta poskus je sicer padel v vodo, a odpira vprašanje: zakaj zdaj takšen preobrat – celo objava kazenskih ovadb, kjer so nehote vpletene tudi osebe, ki niso ovadene, pa so del objavljenih prisluhov.

Tudi v primeru farmacevtke, ki v zadevi ni ovadena, lahko vsa Slovenija prebira, kakšne težave je imela doma, koliko kredita je potrebovala, za kaj ga je potrebovala, kako je z njenimi otroci in še kaj. Novinarji pri poročanju o ovadbi nismo razkrili njene identitete, nismo objavili njenih osebnih podatkov, niti najbolj intimnih pogovorov z županom ne. Objavili smo očitke zoper župana, kar je bistvo ovadbe. Tožilstvo je objavilo vse.

Absurd zgodbe je, da danes policija še vedno uradno ne sme sporočiti, katerih kaznivih dejanj je osumljen Zoran Janković, ker gre za varstvo osebnih podatkov, javnost pa lahko prebira prisluhe ljudi, ki sploh niso ovadeni, in se naslaja o njihovih osebnih težavah.

Novinarji lahko po uradni poti dobimo ovadbo, oškodovanci v kazenskih postopkih pa ne

In še en vidik je pomemben pri objavljanju kazenskih ovadb. Novinarji jo torej lahko dobimo, medtem ko oškodovanci v kazenskih postopkih nimajo pravice do dostopa do kazenske ovadbe, da bi se lahko seznanili z okoliščinami, ki so privedle do oškodovanja, v katerem so se znašli. In ni pomembno za katere žrtve gre, ali so to ogoljufani državljani, preslepljeni delavci ali kdo tretji. Sami lahko dostopajo do dokumentov v sodnem spisu šele po končani sodni preiskavi. Ker je, kot že rečeno, sodna preiskava tajna. Oškodovanci se pač ne ukvarjajo s tem, da bi morda poskusili po isti poti, ki velja za medije, torej z zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. Pustijo se odpraviti z razlago na sodišču, da je pač preiskava tajna in je potrebno počakati.

Nedopustna praksa, pravijo na Vrhovnem tožilstvu

Na Vrhovnem državnem tožilstvu se strinjajo, da je Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) mnogo širši od določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP), na katerega se praviloma sklicujejo oškodovanci. "Zaradi tega smo na tožilstvu prepričani, da gre za ureditev, ki posega v določbe ZKP in v določenem delu celo spreminja naravo kazenskega postopka. V sorodni zadevi teče upravni spor, v katerem opozarjamo na kontradiktornost določb po ZKP in ZDIJZ in na, po naši oceni nedopustno prakso, ki daje prednost Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja." Z drugimi besedami – novinarji lahko dobimo skoraj več podatkov kot oškodovanci in žrtve v kazenskih postopkih.