Tako kot 81-letna Španka, gospa Rosa. Zgorela je v požaru, v svoji hiši. Ker so ji odklopili elektriko, položnic ni imela s čim plačati, si je svetila s svečo, zaspala, sveča se je prevrnila, zanetila požar ... v Španiji je takrat njena zgodba pognala na cesto na tisoče protestnikov.
Z leti se je fokus revščine pri nas, verjetno tudi drugje v Evropi, skoraj neopazno premaknil.
Nekoč so bili otroci lačni v Afriki, še naše stare mame so nas strašile z otroki iz Biafre, že zdavnaj pozabljene afriške pokrajine, kjer so množično umirali od lakote, ker so želeli samostojno državo. Umirali pa so še naprej, spomnimo se, še pred leti, pesmi, svetovnega hita, Do They Know Its Christmas, namenjen je bil stradajočim afriškim otrokom.
Počasi smo začeli govoriti o lačnih otrocih v naši neposredni bližini, družinah naših sosedov, naših vrtcih, šolah. Ne bi bilo prav in ne bi bilo pošteno, če bi to primerjali, v Afriki so otroci, ki bodo res umrli zaradi lakote, ki umirajo prav zdaj, v tem trenutku, pri nas seveda tega ni. Pa vendar.
Počasi so se začele množiti tudi dobrodelne akcije, dobrodelni ljudje, ki so marljivo zbirali, pakirali, pošiljali. Dobrodelnost, ki je bila sprva mišljena kot nekakšen nadstandard, kot na primer projekt botrstva, je z leti spremenila namen. Zdaj zbrani denar ni več za obšolske dejavnosti, morda kolonijo na morju, ampak za položnice in vsakdanjo hrano. Ker, kot pravijo, obrazi revščine se spreminjajo, vse več je revnih ljudi, ki imajo službo, trdo delajo, pa ne pridejo skozi mesec.
Dobrodelnost absolutno ne sme postati prevladujoč odgovor na to. Ta namreč lahko lajša simptome revščine, nepravičnosti in neenakosti pa seveda ne odpravlja.
Dobrodelnost je lahko tudi priročna reklamna poteza, zakaj ni nikomur hecno, če na primer nogometaš Ronaldo, ki zasluži 600 tisoč evrov, in to na dan, podari svojo prepoteno majico za dobrodelne namene in potem zanjo iztržijo nekaj tisoč evrov, ki jih podarijo?
Dobrodelnost je tudi pogosto pogojena, pogojuje pa jo tisti, ki daje. Na primer, ko nas berači na cesti prosijo za kakšen evro, marsikdo, ki sicer da ta evro, ob tem zabiča, pa da ne bo za alkohol, bog ne daj za drogo, čeprav je morda prav to dvoje edino, kar si nekateri na cesti želijo.
Ali pa, če se spomnimo primera pri nas izpred nekaj let, ko je neka na vso moč dobrodelna gospa začela zbirati pomoč za znanega športnika, čeprav je ta ni niti potreboval, še manj si je verjetno želel takšnega javnega cirkusa.
Ponekod, najbolj značilno seveda v ZDA, postaja dobrodelnost, kot je zapisal Peter Buffet, pravi industrijski kompleks.
In kdo je Peter Buffet? Je sin enega najbogatejših ljudi na svetu Warrena Buffeta. Ko je pred 10 leti od očeta dobil milijardo dolarjev, je s tem denarjem ustanovil fundacijo, ki pa je nekoliko drugačna. Z njo želi ne samo pomagati, temveč hoče tudi spremeniti družbo, iz kulture zatiranja v kulturo enakosti in sodelovanja. Kot pravi, z enakim tempom kot raste neenakost, raste tudi dobrodelnost, ki je v resnici samo pralnica vesti za tisti odstotek najbogatejših, ki seveda to revščino sami ustvarjajo. Ker, kako funkcionirajo tisti najbogatejši?
Če pogledamo še eno ameriško družino, tudi iz odstotka najbogatejših, družino Pritzker, njeno zgodbo je pred časom objavil Guardian. Njeno premoženje, ocenjujejo ga na 15 milijard dolarjev, je razdeljeno v 60 družbah, 2500 skladih, vse ustvarjeno samo zato, da bi se že tako obsceno bogati izognili plačevanju davkov.
Davkov, ki bi šli v kolikor toliko spodobni državi v zdravstvo, šole, ceste, nova delovna mesta.
Zagotovo pa tudi Pritzkerjevi pridejo na kakšno dobrodelno zabavo in za dobre namene navržejo par tisoč dolarjev. To je seveda Amerika, toda tudi pri nas so davčni utajevalci, tudi pri nas se milijoni mečejo v skrivnostne – ne ve se v resnici, kako globoke, bančne luknje. Potem pa se seveda z veseljem gleda, kako se prepirajo sindikati in država, sindikati med sabo, tisti v javnih in zasebnih podjetjih za nekaj deset evrov razlike pri plači.
V davčnih oazah so milijarde in milijarde evrov denarja.
V tem svetu vedno večje neenakosti je zato nekoliko nelagodno spremljati sicer prav gotovo v večini primerov od srca dane različne oblike dobrodelnosti. Nelagodno, ker se lahko upravičeno vprašamo, je to naša prihodnost? In ali jo morda s to dobrodelnostjo na neki način samo še dodatno ustvarjamo in tudi legitimiramo?
KOMENTARJI (17)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.