KOMENTAR: Medvedi so z nami od nekdaj

Medvedi so z nami od nekdaj.

Vedno več jih je tudi zato, ker imajo na voljo hrano, ki jim jo polaga človek, hranljivo koruzo, klavniške odpadke. Medved zdaj živi drugače, ne več povsem po medvedje, kar pomeni, da prehodi manj kilometrov, pozimi manj spi. Zakaj bi, če ga povsod čaka hrana. Prav razpoložljivost hrane je naravni dejavnik, ki lahko omejuje število medvedov.

Spomladi pa del družbe vsako leto znova začne biti plat zvona, sprejemajo se odloki in začne se pokol, oziroma evfemistično, odvzem iz narave.

Ko slišiš številke, so res visoke. 1000 medvedov. Javnost prikima, odstrel, ni druge. In tako je že leta. Nekoč je bilo strašno veliko 300 medvedov, pa potem 500 in tako naprej. Vedno jih je bilo preveč, razen takrat morda, ko so še skupaj obirali iste malinove grme. Družbeno sprejemljivost odstrela sicer potem nekoliko kazijo ugovori dela civilne družbe, ki se ponavadi obrne na sodišče. V sodni praksi se je zato skozi leta nabralo veliko povedanega in zapisanega.   

Na primer nekaj izsekov iz odločitve upravnega sodišča, iz leta 2019, ki je takrat zaustavilo pobijanje medvedov. 

 "Iz virov, kot je publikacija 'Ukrepi za preprečevanje škod, ki jo na človekovem premoženju povzročajo velike zveri" (Zavod za gozdove RS, 28. 11. 2016, str. 2–3)' izhaja, da lastniki nepremičnin mnogokrat ne izvršujejo dolžnostnih ravnanj v zvezi z zaščito pred škodo povzročeno s strani živali. 

To, da država ne izvaja dovolj intenzivno drugih ukrepov, ki bi izboljšali toleranco interesnih skupin, ne more biti razlog za odreditev odstrela. Nadalje, ZGRS v mnenju, ki je podlaga Odloka/2018, ni nikoli izkazal, da bi odstrel medvedov lahko vplival na zmanjševanje škode in večjo družbeno sprejemljivost."

In še:

"Vidni rezultati so bili zabeleženi že po posameznih razdeljevanjih opreme za zaščito pred medvedi in ozaveščanju v sklopu posameznih državnih projektov (zmanjšanje števila konfliktnih primerov, manjša izplačila odškodnin zaradi škodnih primerov); če bi se ozaveščanje in preventivni ukrepi prenesli na stalno, nadzorovano in vzdrževano državno raven v okviru normativnega okvira, bi bili rezultati še boljši in družbena toleranca do zaščitenih vrst višja."

"MOP še vedno meni, da z odstrelom lahko pomiri interesno skupino živinorejcev, ob tem pa navaja, da se je število škod, kljub povečevanju števila osebkov in širjenju območja, v celoti zmanjšalo." Po ugotovitvah pa prihaja do nadaljnjih škod in konfliktnih situacij na območju izvedenih preventivnih in drugih ukrepov predvsem zaradi površnosti rejcev pri vzdrževanju infrastrukture – napajanju električnih ograj, ki morajo biti pod stalno napetostjo, in drugih napak na strani človeka. Tako so živinorejci nezadovoljni zaradi škode in zahtevajo odstrel, država ga odredi, kar ne vpliva na obseg škode, vsakoletno streljanje rjavih medvedov pa ne zmanjša nezadovoljstva. 

Sodišče je takrat priporočilo, da bi sprejeli nov odlok, v katerem ne bi bilo množičnega odvzema, kar počez, ampak odstrel tistih medvedov, ki so že povzročali škodo in bili potencialno nevarni. Na koncu se potem to ni zgodilo, ampak je obveljal splošen odstrel. Ljudje pač medveda v svoji okolici nočejo, pa ne samo medveda, tudi volka ne, in verjetno se bo že kmalu odprla podobna zgodba kot z medvedi tudi z volkovi, posebej na Gorenjskem. Pri tem vsi, ki to problematizirajo, naletijo na značilne argumente, češ, vi mestni ljudje, ne veste, kako je to, pridite sami poskusit itd.

To je podoben argument, kot če bi mestni ljudje, ki jim gredo na živce pogosto podivjani dostavljavci hrane, kolesarji, nesramni, arogantni vozniki, zahtevali, da se jih vsako leto nekaj  sto odvzame iz prometa. Ker tudi mislim, kar zadeva število konfliktov, da so meščani v tem primeru precej bolj ogroženi kot kmetje in drugi na podeželju ...    

Teorija pravnih pravic živali se v svetu še oblikuje in dosega različne stopnje v razmišljanju, koliko, če sploh naj bi imele živali pravic.

Najbolj znana teoretika sta Tom Regan, ki že verjame, da imajo  živali moralne pravice, in Peter Singer, ki tako daleč ne gre, je pa zelo pomemben, ker se posveča enemu od temeljnih dejavnikov, ki mora biti vodilo v obravnavanju živali, to je prevenciji trpljenja. 

Pri nas sicer po novem velja, da so živali vendarle čuteča bitja in ne kos opreme, dvomim pa, da se to že preliva v splošno razmišljanje. Samo majhen primer, pozorno sem spremljala nedavno poročanje o medvedu, ki ga je zadel avtomobil in je potem ranjen odtaval v gozd. Vsa poročanja, članki, so bili  o tem, da je medved lahko nevaren ljudem, prav nikjer pa ni bilo recimo omembe tega, da morda poškodovana žival trpi strahotne muke.

Zelo značilno je bilo v tem smislu tudi poročanje in razmišljanje ob nedavnem predlogu novele zakona o zaščiti živali.

Ostro so se odzvali veterinarji, tudi kmetje. Predvsem je vse zbodlo, da bodo nekakšni amaterji, verjetno spet ti mestni, zdaj tacali po njihovih kmetijah, hlevih in nekaj tam težili.

Sama aktivistka nisem, že dolga leta pa v oddaji spremljam delo tistih, ki se trudijo doseči ta minimum, ki naj bi ga imeli v svojem ravnanju do živali, to je preprečitev trpljenja. Nekatere zgodbe ti, hočeš nočeš, ostanejo. Ne morem pozabiti psa z neke kmetije, privezan je bil na kratko verigo, na glavi je imel zaradi malignega nezdravljenega tumorja odprto rano. Uboga žival, ki je kdove koliko časa tako živela, jokala in tulila od bolečin, je od gospodarja včasih dobila kakšno brco. Pa je bil kuža samo kolaterala, aktivisti so prišli na kmetijo, ker so jih opozorili, da v hlevu umirajo sestradane krave. Kje so bili veterinarji takrat, ne vem.

Pred meseci smo v oddaji objavili kmetijo, kjer so krave prav tako umirale zaradi lakote. Eno izmed teh rev, ki si je v tistem blatu do trebuha zlomila nogo, je lastnik nekako izvlekel iz hleva. Na dvorišču je potem ure in ure v mukah trpela. Kaj je doživljala ta žival, že med vlečenjem in potem? Veterinar je prišel šele čez kakšen dan.

Seveda so med aktivisti tudi dobro misleči nevedneži, ki se jim vse zdi grozno in bi vsako stvar razglasili za mučenje, ampak po izkušnjah iskreno verjamem, da večina dobro ve, kaj dela in ima v tem tudi dolgoletno prakso. Ker so, tako kot je gospa Natalija Nedeljko, pač edini, ki se s tem ukvarjajo in se na koncu na njih vsi obračajo, tudi kmetje in veterinarji.

Čeprav je eden izmed predstavnikov kmetov dejal, da je nenazadnje glavna naloga veterinarjev, da poskrbijo, da sta meso in hrana varna za ljudi, verjamem, da jih ogromno skrbi tudi za dobrobit živali. Tako kot kmete. Spomnim se, res še iz začetkov oddaje, zgodbe iz Koroške, ko so se na nas obrnili sami kmetje. Niso več mogli gledati trpljenja svojih krav, teličkov, ki so jih ponavadi prišli iskat sredi noči, jih vse nore od strahu v temi vlekli iz toplih hlevov, naganjali na tovornjake in vozili v klavnice. Takrat so hoteli avstrijski model, ko so bile manjše klavnice bližje kmetom. 

Aktivisti niso konkurenca, temveč bi morali biti dobrodošla pomoč. Ne pa da besede naravovarstvenik, ljubitelj živali, aktivist že dobivajo prizvok žaljivk in prezirljivih psovk.

Značilen je tudi buren odziv na predloge za spremembo prehrane v šolah, kjer naj bi bil na voljo tudi veganski meni. Slikali so se zelo črni scenariji ubogih, tako rekoč do smrti sestradanih otrok. 

Slovenci pojemo na leto 20 kilogramov več mesa kot povprečni Evropejec.

Pa kaj, vsakemu svoje, ali ne? Pa ni čisto tako.

Strašno ogorčenje zaradi rastlinske hrane, ki ga ne opazim, ko gre za procesirano hrano, salame najslabše kakovosti, čipse, barvane pijače, pretirano sladke, slane jedi, ki so, ko gledam natrpane vozičke v trgovinah, kot kaže pomemben del prehrane povprečnega Slovenca

Ljudje, ki izberejo vegetarijansko ali vegansko prehrano, so pogosto bolje izobraženi, študirajo prehrano, vedo, katere vitamine morajo dodajati.

Človek je res vsejed, toda trenutno so na svetu milijarde ljudi, ki jedo zelo malo mesa ali sploh nič. V Indiji naj bi bilo po nekaterih ocenah 40 odstotkov prebivalcev vegetarijancev, to je več kot 500 milijonov, najmanj 5 milijonov je veganov. Pa so pravkar po številu prebivalcev prehiteli Kitajsko in so prvi na svetu.

Spomnim se svojih osnovnošolskih malic, posebej dobrote, ki se ji je reklo mesni doručak. Smrdela je kot klavniški odpadek in tudi okus je imela takšen. Pa smo tudi kar nekako preživeli in odrasli.

Če se vrnem h glavni temi, medvedom. Še en navedek:

 "Odstrel živali v nasprotju s splošnim prepričanjem vpliva na živalsko populacijo tako, da ta postaja številčno močnejša. V raziskavah, ki so bile opravljene v rezervatu Watchung v ZDA, je bilo ugotovljeno, da je lov na jelene, ki je bil v tem rezervatu dovoljen le v obdobju od leta 1993 do leta 2001 (pred tem je bil lov prepovedan celotno stoletje), povzročil naraščanje populacije. V času, ko je bil lov prepovedan, je število jelenov na območju rezervata konstantno znašalo okrog sto. V času, ko je bil lov dovoljen, so lovci ubili ali ranili skupaj več kot tisoč jelenov, kar pomeni, da je bilo v tem obdobju jelenov bistveno več kot v obdobju prepovedanega lova. Vzrok je v tem, da se vrsta na povečano nevarnost smrti odzove z večjim razmnoževanjem. Enako velja za medveda, saj odstrel povzroči povečano število mladičev. Odrasli medvedji samci so selektorji lastne vrste. Odstrel samcev povzroči tisto, kar naj bi preprečil, to je preveliko številčnost medveda v določenih lokalnih območjih. Iz znanstvenih raziskav in rezultatov odstrela v prejšnjih letih izhaja, da lov povečuje število živali (Revija Lovec, XCIII, letnik 10/2010, str. 493). Odstrel torej ne le, da ne zmanjšuje števila konfliktnih situacij z ljudmi, tudi ne pripomore k zmanjšanju številčnosti."

Res je neverjetno, da je ob vseh vsakodnevnih tisočih smrtnih nesreč v prometu, smrtih zaradi orožja, spopadov, samomorov, smrti zaradi droge in tako naprej, še vedno svetovna senzacija, če morski pes napade surferja, ali pa pri nas, če nekdo sreča medveda.

Če bo šlo tako naprej, bomo seveda prav kmalu živeli v popolnoma varnem okolju, v morju ne bo več rib ali česar koli, na kopnem bodo živali samo še v kletkah.

Gre res za hudo pretiravanje? Guardian je pred nedavnim objavil podatke, da so tudi tako trpežne ribe, kot so skuše, na meji ogroženosti.

Raziskovalec ptic in žuželk pri nas Al Vrezec je v intervju za Delo pripovedoval, da se je biomasa žuželk v Evropi zmanjšala za 40 odstotkov, vrst ptic, ki so bile še pred 20 leti pogoste, zdaj preprosto ni več. Nedavno so na ljubljanskem Barju našli poškodovanega velikega škurha, del še edinega para, po raziskavah sodeč, v vsej jugozahodni Evropi. Ptiča je nekdo ustrelil. Zakaj so te izgube žuželk in ptic tako zelo nevarne tudi za človeka, tega zdaj ne bomo razlagali.

Ker je tako ali tako naš pogled na splošno še vedno strogo antropocentričen, izhaja torej samo iz človeka, in živali obravnavamo samo z vidika koristi za človeka.

Zelo počasi zdaj kot družba prihajamo vsaj do zakonov, ki govorijo tudi o dobrobiti živali in o zavezi, da se jim ne povzroča nepotrebnega trpljenja, kakor se to že zelo različno razume in interpretira.

Da bi na živali gledali kot samostojne subjekte, ne samo kot predmete v službi človeka, to bo pa še trajalo.

Mislim, da bodo nekoč na obdobje, ki ga živimo, prav zaradi odnosa do živali prihodnji rodovi gledali z gnusom, zgražanjem in grozo. Vse več pa je takih, ki tako gledajo že danes.