KOMENTAR: Ste že preizkusili fantastično novo shujševalno dieto?

Tudi v torkovi oddaji bomo imeli zgodbo, prvoosebno pripoved o leta dolgem boju s kilogrami, ki je nazadnje pripeljal do neverjetnih in spoštljivih minus 100 kilogramov. V tednu, ki bo v znamenju izjemnih uspehov naših športnikov, bomo objavili  zgodbo, tudi športnika, nekdanjega hokejista, človeka z velikim srcem,  ki je nekoč dvigoval uteži, da bi drugim, ki so potrebovali, pomagal, zdaj pa bo to počel za sebe, lovil Guinnessov rekord in zbiral sredstva, da ne ob vse, ob svoj dom. 

V času, ko so dnevne novice polne zdravstva, pa zgodba, ki tli v ozadju. Pretresljiva zgodba mlade ženske, ki se je pred štirimi leti v obupu obrnila na nas. Še pred porodom sta umrla otroka, dvojčka, ki ju je nosila. Prepričana, da je šlo pri tem za zdravniško napako, se je obrnila na sodišče, po štirih letih epiloga še ni. 

Ker je šola, ob vseh težavah, v polnem teku, pa smo se lotili raziskovanja za marsikaterega starša zanimive teme. Zakaj morajo plačevati za podatke o svojih otrocih? Zakaj je država posle z e-redovalnicami prepustila zasebnikom? Nenazadnje gre za zbiranje izjemno občutljivih podatkov. Katere šole so se, lahko rečemo, uprle, naredile svoje sisteme?   

Če pogledamo za 20 let nazaj, takrat se nam je zdelo pomembno, da damo prostor tudi sicer zvečine spregledanim, tako imenovanim urbanim temam, novim trendom, subkulturam, življenjskemu slogu in tako naprej. Delali smo tudi drugačne, pogojno rečeno resne teme, ampak prevladovale so te. 

Pred približno 14 leti sem na enomesečnem strokovnem potovanju po Združenih državah s kolegi z vsega sveta bila ostre bitke v zagovor teh tem. Nekateri so jih poimenovali ženske teme. Moteča in krivična opredelitev, se mi je zdelo takrat. Nenazadnje, sem argumentirala, tudi ena izmed največjih legend novinarstva nasploh, Ed Murrow, novinar, ki je pomagal zrušiti grozljivo povojno strahovlado senatorja McCarthyja, je v svojih oddajah, medtem ko je z eno roko tipkal odgovor na napade in na pamet citiral Shakespeara, gostil holivudske zvezdnike in se pogovarjal na primer s takratno divo Gino Lolobrigido in njenim možem, Milkom Škoficem, sicer, mimogrede, Slovencem iz Maribora.  Vsaj tako lahko sodimo po filmu Lahko noč in srečno.

Televizija je, kot tudi večina drugih medijev, kompromis, prava mešanica tem z različno težo pa ravno prava. Le da bi se morala zdaj ta mešanica vse bolj in izrazito nagibati v prid tako imenovanih hard news tem, to sta politika in ekonomija.

Razmislek pa gre še v nove smeri, razmislek o tako fundamentalnih vprašanjih, kot je objektivno poročanje, uravnoteženost vesti. Britanska javna televizija BBC je že dolga leta vzor številnim drugim televizijam po svetu, zato je pomembna razprava, ki že nekaj časa poteka o njenem informativnem programu. Ogromno je o tem napisanega, ogromno argumentov in mnenj, takšnih in drugačnih. 

To, kar je širše zanimivo, je, ali je način poročanja in soočanja mnenj, ko povabiš predstavnika dveh različnih, po možnosti čim bolj skrajnih strani, da predstavita vsak svoje stališče, gledalcem pa pustiš, naj se odločijo, kdo ima prav, res še relevantno in produktivno in dejansko obvešča gledalce? 

Ko je šlo za poročanje o brexitu, se je nedvomno pokazalo, da takšen način, v tej, na nek način novi realnosti, ne deluje več. Namreč, to lahko deluje, če se vsi vsaj do neke mere držijo pravil igre. Vendar pa se ne, ko gre za politike, kot je Nigel Farage, ali pa Boris Johnson v Veliki Britaniji, pa seveda ko gre za Trumpa v ZDA. Ti namreč vzpostavijo razpravo, v kateri dejstva ne štejejo prav nič, lažejo in izmislijo si vse - od številk do podatkov.

Druga stran se seveda lahko na vse kriplje trudi dokazovati, da to ni res, toda gledalci to lahko zaznajo ali pa ne, in jim bo morda bližje in bolj všeč kakšna preprosta, vendar bombastična in seveda navidezna resnica. Ko so zagovorniki izstopa iz EU razlagali, da je Turčija takorekoč pred vstopom v Evropsko unijo in da bodo Anglijo preplavile trume turških delavcev, je bilo seveda vsako zanikanje te popolne izmišljotine preslišano. Ko je recimo Boris Johnson, še kot novinar iz Bruslja, poročal, da bo EU določala tudi velikost kondomov, so mu vsi verjeli in se zgražali, čeprav si je vest izmislil kar tako, malo za šalo. 

Kot pravi komentator v članku v The Atlantic, težava je v tem, da ta druga stran izrablja sistem in meni, da so pravila in etična načela, ki naj bi veljala, le za naivne budale in dobrodošla slabost, ki jo je treba izkoristiti. 
Mediji pa še vedno, morda zaradi, kot pravi, nekakšnega anahronističnega idealizma, poročajo, kot da vse drži in da ima vse enako težo, brez komentarjev in analiz. 

Navaja konkreten primer poročanja ene izmed velikih agencij o predvolilnih shodih Trumpa in Bidna. Prvi pravi, da je gospodarstvo v porastu, da je pandemija končana in da so ameriška predmestja zavzeli nevarni huligani. Drugi, da pandemija še hudo razsaja, ekonomija gre navzdol, sistemski rasizem pa še naprej zastruplja odnose. Edini komentar je bil, da je v vsakem nekaj resnice, le da v enem precej več kot v drugem...

Tudi v naših medijih se poroča na takšen način. Manjši primer nedavno v našem največjem časopisu. Precej velik članek o tem, koliko milijonov bo od države dobilo gospodarstvo, za pomoč ob pandemiji. Zraven pa precej manjša vest o tem, da stranka Levice protestira, ker se delodajalci branijo sprejeti in implementirati zakon o minimalnih plačah. Dejstvo torej, da podjetja dobijo milijone, je dobro in objektivno in pri tem se ni treba sklicevati na nobeno stranko, pri minimalnih plačah pa se že poroča, kot da gre za neko muhavost in želje neke levičarske stranke. 
Način poročanja in soočanja argumentov se pri nekaterih vprašanjih sicer že precej spreminja, tako recimo, ko gre za okolje, je že naprej od tega, da je eden za in eden proti. Pri politiki je uravnoteženost še vedno zapoved, ta reče tako, ta reče drugače, pa četudi je lahko vmes cel kup laži. 

Tukaj je edino orožje novinarja, da je oborožen s podatki in znanjem, tako da lahko laži takoj izpostavi, komentira in zavrne. Res pa je, da se tudi na to ne gre preveč zanašati, v časih, ko vedno več ljudi ne verjame ne politikom, kaj šele novinarjem, ampak vse bolj nekakšnim samozvanim strokovnjakom za vse na družbenih medijih.