KOMENTAR: Zakaj zastoji v sodnih procesih? Nesposobni sodniki ali zgrešena zakonodaja?

Zaradi predolgih postopkov pa posledično prihaja do odprave zavarovanja premoženjske koristi, ali po domače, sodišča morajo odblokirati bančne račune obtožencem, ker se postopki ne zaključijo v zakonsko določenem roku. In v zadevi Hypo gre recimo za več kot 10 milijonov evrov premoženja, s katerim bodo, kot vse kaže, obtoženi bančniki spet lahko razpolagali že prihodnji teden. Ker se je sojenje na ljubljanskem sodišču vrnilo na začetek.

In potem se človek vpraša, zakaj se policija in tožilstvo sploh trudita z zavarovanjem premoženja, ki izvira iz kaznivih dejanj, če se sodišče potem ne angažira, da bi postopke izpeljali v predpisanih rokih. Začasno zavarovanje nezakonite premoženjske koristi je enak ukrep kot pripor, v obeh primerih se mora sodni postopek odviti hitro. Pa v praksi temu očitno ni tako. Tudi na celjskem sodišču so pred kratkim iz pripora izpustili vse obtožence trgovine z mamili, ker so predolgo čakali na začetek sojenja. Leto in pol so bili v priporu, pa ni bilo nobene obravnave. Kdo bi to razumel? Ali gre torej za nesposobne sodnike ali za zgrešeno zakonodajo, ki sodnikom ne omogoča, da bi lahko pravočasno izpeljali vse postopke? In pri tem seveda zadostili vsem zakonom, varovali ustavne pravice obtožencev, tudi takrat, ko se ti ne udeležujejo obravnav, ne dvigujejo pošte itd ...

(Pre)dolgi postopki v zadevi Hypo, Perutnina Ptuj, Teš, sojenje preprodajalcem mamil ...

Sojenje nekdanjim bančnikom v zadevi Hypo se je torej po skoraj dveh letih in 60. obravnavah vrnilo na začetek, pa čeprav je bilo že tik pred koncem. Posledica – 21. maja bo moralo ljubljansko sodišče zaradi poteka roka odpraviti začasno zavarovanje premoženjske koristi, tako na bančnih računih doma in v tujini, kot na nepremičninah. Obtoženci bodo spet  lahko razpolagali s tem premoženjem. Mariborsko sodišče pa je moralo že konec lanskega leta odblokirati bančne račune štirim osumljencem v zadevi Perutnina Ptuj, za skoraj dva milijona evrov, ker sodna preiskava sploh še ni uvedena. Oziroma, po več kot letu dni še ni bila niti sprejeta odločitev, ali sodna preiskava bo ali ne. Januarja lani je bil že izdan sklep o uvedbi preiskave, ki je bil nato aprila razveljavljen. In do danes se ni zgodilo še nič. Nekdanji člani uprave Perutnine lahko spet razpolagajo s tem denarjem.

Pravosodni minister Goran Klemenčič pa je prejšnji teden zahteval, da se pregleda še poslovanje v sodni preiskavi domnevnih korupcijskih poslov pri gradnji šestega bloka v Termoelektrarni Šoštanj. Po njegovi oceni preiskava na celjskem okrožnem sodišču traja predolgo. Višje sodišče v Celju pa je prejšnji mesec na prostost izpustilo obtožence trgovine z mamili, ker so bili v priporu že leto in pol, sojenje pa se na Okrožnem sodišču še niti začelo ni. Šele ta teden se bo. To je le nekaj primerov na slovenskih sodiščih, zaradi katerih se človek vpraša, kaj se vendar dogaja?

Na sodišču nihče za nič ne odgovarja

Kadar od zadnje obravnave mine več kot tri mesece, se mora sojenje začeti znova. Takšen je pač zakon. In gremo spet vse od začetka, še enkrat zaslišanje vseh prič, še enkrat izvajanje vseh dokazov itd. Pa ne samo to – kot že rečeno, grozi tudi odprava zavarovanja premoženja. In prav zaradi tega bi morali sodniki še toliko bolj paziti, da se proces ne bo po nepotrebnem zavlačeval. Na tožilstvu so vedno razočarani, ko zaradi procesnih napak v vodo pade tudi zavarovanje premoženja, saj je njihov cilj, poleg obsodilne sodbe, da obsojenim odvzamejo premoženje, do katerega so prišli s kaznivimi dejanji.  

Policija v predkazenskem postopku vlaga vse napore v to, da tudi v tujini odkrije premoženje osumljencev. Razkošne vile, milijone na bančnih računih v davčnih oazah, drage nepremičnine na rajskih otokih in podobno. Tožilstvo poskrbi za zavarovanje tega premoženja, potem se pa na sodišču ne potrudijo, da bi bili sodni postopki izpeljani znotraj zakonsko določenih rokov. Enako je s priporom. Če sodni proces ne bo končan v roku, kot je določen za priporne zadeve, gredo obtoženci pač na prostost. Koliko pa je tu v resnici kriva zakonodaja, ki dovoljuje različne manevre, ki sodnikom onemogočajo, da bi stvari izpeljali pravočasno, pa je težko reči. 

Celjsko okrožno sodišče na udaru že zaradi treh odmevnih primerov

Okrožno sodišče v Celju je najprej postalo tarča pravosodnega ministrstva po aretaciji stečajnega upravitelja Tomaža Kosa, ki so ga zaradi domnevnih podkupnin marca aretirali kriminalisti Nacionalnega preiskovalnega urada. Minister Goran Klemenčič je bil šele po aretaciji Kosa obveščen, da je bil stečajni upravitelj na celjskem okrožnem sodišču v kazenskem postopku že leta 2016. A ministrstva o tem nihče ni obvestil, čeprav bi ga po zakonu morali. Zato je Klemenčič Sodnemu svetu predlagal, da za preiskovalno sodnico Bojano Leskovar uvede disciplinski postopek. Okrožno sodišče pa je doletel še izredni nadzor nad poslovanjem sodne uprave, da se ugotovi, ali ni nemara še več takšnih primerov, ko bi sodniki morali ministrstvo obveščati, da so določeni ljudje v kazenskih postopkih, pa tega niso storili.

Prejšnji teden pa je minister Višjemu sodišču v Celju naložil, da pregleda še potek sodne preiskave v zadevi Teš, kjer naj bi nekdanji vodilni Termoelektrarno pri gradnji bloka 6 oškodovali za skoraj 300 milijonov evrov. Okrožno sodišče se brani – gre za eno najobsežnejših preiskav pri nas, spis ima več kot 59 tisoč strani, zadeva je strokovno zelo zahtevna. Zaradi sojenja v nerazumnem roku pa so morali prejšnji mesec na prostost izpustiti še vse obtožence trgovine z mamili, ki jih je policija aretirala novembra 2016.

Obtoženi trgovine z mamili iz pripora, še predno so jim sploh začeli soditi

Čeprav je bila obtožnica Specializiranega državnega tožilstva vložena že maja lani, pravnomočna pa je postala januarja letos, se sojenje po letu in pol pripora še sploh ni začelo. Na Višjem sodišču pravijo, da so opozarjali kolege na okrožnem sodišču, da stvari tečejo prepočasi. In ker do aprila še ni bilo nobene obravnave, so vsem obtožencem pripor odpravili. Tako so se na prostosti znašli vsi, ki jih je policija ob aretacijah leta 2016 označila za pomembne člane mednarodne kriminalne združbe, ki naj bi evropski trg oskrbovali z mamili. Zasegli so jim za več kot 800 kilogramov različnih drog, s preprodajo pa bi lahko zaslužili več kot 10 milijonov evrov.

Predsednik Okrožnega sodišča Matevž Žugelj pravi, da gre za zelo obsežno zadevo, tako po številu obtožencev kot po številu listin, saj ima spis več kot 13 tisoč strani. In da gre za najobsežnejšo kazensko zadevo na tem oddelku. A to se jim ni zgodilo prvič. Enak primer je bil že leta 2011, ko je Višje sodišče prav tako odpravilo pripor za vseh 11 članov mednarodne kriminalne združbe, obtožene preprodaje mamil, ker so bili predolgo v priporu, sojenje pa je obstalo na mrtvi točki. In tako je še danes, po 8 letih se sojenje še vedno ni začelo znova, obtoženci pa se veselo sprehajajo po Sloveniji. Policija jih je aretirala že leta 2009 in jim zasegla za več kot 300 tisoč evrov različnih drog. In ne moremo zaključiti drugače kot z vprašanjem – ali je to normalno?