KOMENTAR: Tančica skrivnosti okoli trgovinskega sporazuma

Pa poglejmo kako to zgleda zdaj: evropski poslanci, ki jih to zanima, se morajo naprej prijaviti na tečaj za ravnanje z zaupnimi gradivi, pa podpisati sporazum o nerazkrivanju podatkov, šele nato se lahko uvrstijo na poseben seznam in čakajo na prost termin. V Sobi lahko ostanejo največ štiri ure. Pred obiskom morajo tudi navesti natančno, v katere dokumente želijo vpogled. Vse elektronske naprave so strogo prepovedane, poslanci si lahko zapiske delajo le na poseben papir, ki jim ga dajo v Evropskem parlamentu. In na koncu, dokumenti, ki jih lahko vidijo, so le stališča in predlogi EU, kakšna so stališča ZDA pa ne more javno videti prav nihče.

Torej, če še niste nikoli slišali za Sporazum o trgovini in vlaganjih med EU in ZDA, je to pač zato, ker nikoli ni bilo mišljeno, da bi ... Pa čeprav gre za doslej največji takšen sporazum v zgodovini. Uradniki, tudi politiki, mirijo in zagotavljajo, da bo sporazum prinesel rast in nova delovna mesta in ne bo spodkopal oziroma znižal ureditev in visoke ravni varovanja na področju, kot so zdravstvo, okolje, varnost hrane. To bi bilo seveda super, če ne bi bilo, kot pravi George Monbiot iz Guardiana, enega problema, namreč, to preprosto ni res!

Nekaj razlogov, zakaj moramo biti previdni, nezaupljivi in zakaj se moramo Sporazuma bati: del sporazuma naj bi bil poseben mehanizem, ki bi razsojal v primeru sporov med posamezno državo in vlagatelji oziroma multinacionalkami. Ta omogoča, da velike korporacije tožijo vlade držav, če se jim zdi, da se te s kakšnim svojim ukrepom zmanjšale njihov dobiček. In pozor, sojenja naj bi potekala napol tajno pred skrivnostnimi arbitražnimi sveti, v katerih bodo sedeli bogato plačani odvetniki. Tako bodo obšli domača, nacionalna sodišča in na koncu tudi voljo in odločitve nacionalnih parlamentov.

Da to ni nekaj, kar se bo dogajalo v nepredvidljivi Mad Max džungli prihodnosti, dokazujejo že kar številni primeri. Tobačni gigant Phillip Morris toži Avstralijo in Urugvaj zaradi njihovega protitobačnega zakona, motijo jih opozorila na škatlicah cigaret. In na primer eden izmed zadnjih primerov: francoska korporacija Veolia, ki se ukvarja z vodami, toži egiptovsko vlado, ker je dvignila mesečno minimalno plačo s 400 na 700 egiptovskih funtov, kar je še vedno precej manj kot sto evrov. Trdijo, da jim bo to zmanjšalo dobiček. Torej korporacije direktno napadajo odločitve, ki so jih prej sprejele vlade in parlamenti suverenih držav, ker jim pač zmanjšujejo profit.

Kako bi to lahko zgledalo v praksi med Evropo in ZDA? Samo en primer. Evropa zdaj ne uvaža ameriških piščancev, ki jih tam po zakolu še okopajo v kemikaliji klorinu. Če bi se ameriški perutninarji odločili za tožbo evropskih držav, bi verjetno zmagali, če pa bi se Evropa še naprej upirala, bi verjetno vsaj morala plačati ogromno odškodnino. Kakšni so pritiski, pove že podatek, da je Evropska komisija imela v letu in pol od začetka pogajanj osem sestankov s predstavniki civilne družbe in 119 s predstavniki in lobisti mednarodnih korporacij.

Dejstvo je, da so trenutno evropska in ameriška merila, kar zadeva hrano in okolje precej različna. V ZDA recimo kar 70 odstotkov predelane hrane vsebuje gensko spremenjene organizme. Američani uporabljajo precej več pesticidov, živini pa dodajajo tudi rastne hormone. Kar zadeva potencialno strupene substance, v Evropi je vzpostavljen sistem, da moraš, preden daš nekaj na trg, zagotoviti, da je stvar varna, v ZDA pa lahko uporabljaš vse, dokler ti ne dokažejo, da je strupeno.

Naivno bi bilo pričakovati, da bo sporazum predvideval, da se bodo ameriški nižji standardi približali višjim evropskim. Obljuba, da bo sporazum pocenil hrano, bi lahko seveda v takšnem primeru obveljala, vprašanje je le, koliko na račun kakovosti in na koncu našega zdravja.

In druga velika obljuba, da naj bi sporazum spodbudil gospodarstvo in predvsem prinesel nova delovna mesta. Morda, toda podatki in izkušnje podobnih sporazumov kažejo drugače. Pred leti so prav tako po dolgotrajnih pogajanjih in z velikim pompom sprejeli Severnoameriški trgovinski sporazum med ZDA, Kanado in Mehiko, NAFTA. Prinesel naj bi na sto tisoče novih delovnih mest, v resnici pa se je več kot desetletje po sprejetju pokazalo, da je na primer Američanom odnesel skoraj milijon delovnih mest.

Torej, kot pravi novinar Independenta, ne vem, kako se zdi vam, toda mene je strah. In glasoval bi proti sprejetju sporazuma, razen seveda, da ne morem. Večina namreč pri sprejemanju sporazuma ne bo imela prav nobene besede. Politiki, lobisti, vsi nas bodo prepričevali, da so potencialne gospodarske koristi pomembnejše od na primer tega, da bodo korporacije kar naenkrat močnejše kot države, vlade in parlamenti. Kaj bi si belili glave s takšnimi malenkostmi, če pa se lahko lepo zasluži!
V vsakem primeru, tudi če so vse te bojazni pretirane in bo Sporazum res prinesel same prednosti, pa bi morali s pogajanj odstreti to gosto tančico skrivnostnosti, da se končno znamenita Soba odpre bolj na široko in vsem zainteresiranim.