Komu zvoni? Strah pred politično desnico in porazi levice

Ob tem ne gre pozabiti moči Orbana na Madžarskem, ki več kot desetletje vlada brez resne opozicije in alternative, moči Le Penove v Franciji, ki ji sicer nikakor ne uspe prevzeti oblasti, a je pred vsakimi volitvami resna izzivalka; že dlje časa trajajoč vzpon ekstremne desnice v Italiji v podobi različnih strank; vse močnejša je tudi stranka AfD v Nemčiji, ki je letos na več deželnih volitvah od vseh strank pridobila največ; nekaj porazov levih strank celo v Skandinaviji v zadnjih letih. In še bi lahko naštevali.

Zgornji podatki zagotovo kažejo neki širši trend v zadnjih desetletjih, ki pa ga tudi sicer potrjujejo volilne študije: levica je na ravni Evropske unije od 80. let prejšnjega stoletja naprej konstantno v zatonu, kratkim obdobjem oživitve pa skoraj praviloma sledi ponovni, še globlji padec podpore levim strankam. Socialdemokratske stranke (široko razumljene kot skupek socialističnih in socialdemokratskih strank) so načeloma doživele svoj vrhunec v obdobju med obema svetovnima vojnama. Komunistične stranke so takrat sicer doživele vrsto porazov, a so po koncu druge svetovne vojne v nekaterih državah igrale izjemno pomembno vlogo (Italija, Francija), medtem ko je bila podpora socialdemokratskim strankam razmeroma stabilna. Prvi pomemben prelom se je zgodil ob koncu 70. in začetku 80. let prejšnjega stoletja, ko so komunistične stranke na Zahodu začele pospešeno izgubljati svojo moč in razpadati, socialdemokratske stranke pa so se ob postopni izgubi dela volilne podpore tudi začele postopoma drugače politično profilirati.

Ta splošni padec levice na ravni Evrope se nekako ustavi ob prelomu tisočletja, ko nastopi močna socialdemokratska skupina politikov (ki jo najbolj jasno zastopata Blair v Angliji in Schröder v Nemčiji), vendar pa obdobje, ki temu sledi in ga najbolj zaznamujeta finančna in gospodarska kriza po letu 2008, zada največji udarec levim strankam. Pri tem moramo razlikovati med situacijo v severni in zahodni Evropi, kjer je poraz levice povsem očiten, ter situacijo na postsocialistični in mediteranski periferiji, kjer je prišlo bodisi do krajše oživitve leve politike (Grčija kot najbolj eklatanten primer), ki pa so jo hitro zadušili domači in tuji akterji bodisi do manjših vlog novih in starih levih strank v postsocialističnih državah, ki so v določenem obdobju doživele preboj, a zatem tudi relativno hitro zdrsnile na margino političnih aren (Slovenija, Hrvaška, npr.), in situacijo v Španiji in na Portugalskem, kjer leve stranke še nekako vztrajajo (situacija na Portugalskem je sploh zanimiva in bi zahtevala ločeno obravnavo). Empirično se torej vse bolj očitno izrisuje neki vzorec, ki pa terja refleksijo.

Na splošno lahko ločimo med dvema ravnema, ki ju je treba obravnavati, ko poskušamo razumeti zaton levice: idejno-ideološko in praktičnopolitično raven.

Na idejno-ideološki ravni lahko naštejemo dva bistvena elementa, ki sta prispevala k tako dramatičnemu padcu moči levih strank.

1. Prvič, povsem očitno je, da začetek zatona levice sovpada z neoliberalizacijo družb in držav (zmagi Reagana in Thatcherjeve) ter s poznejšim odkritim razbitjem delavskih gibanj in sindikatov v ZDA in Združenem kraljestvu, ki bi lahko prispevali k močnejši podpori levim strankam. Vendar, odgovor levih strank, specifično tudi v Združenem kraljestvu, ni bil poskus obuditve moči levih sindikatov in gibanj, temveč sprejetje temeljnih postulatov neoliberalizma (vpeljevanje trga v vse sfere). Margaret Thatcher je izjavila, da je njena največja zmaga oz. dosežek Tony Blair. Torej uistosmerjanje stališč in programov levice z načeli in idejami neoliberalcev in desnice. Dejstvo sicer je, da še danes obstaja bolj ali manj malo levih strank, ki se zavzemajo za odpravo kapitalizma, vendar pa so tudi leve stranke, ki že vsaj od konca druge svetovne vojne sprejemajo kapitalizem, obrnile smer – ena stvar je sprejeti kapitalizem in ga omejevati oz. blažiti negativne učinke tega, nekaj povsem drugega pa podpirati neposredne interese kapitala (nižji davki za najpremožnejše, krčenje socialne države, fleksibilizacija trga dela, poceni privatizacije za interese kapitala, razgradnja javnih sistemov (šolstvo in zdravstvo) itd.), kar je danes okvirna politična strategija velike večine socialdemokratskih strank v Evropi. Čeprav so si leve stranke z neoliberalno usmeritvijo tretje poti, ki sta jo zastopala Blair in Schröder, za kratek čas mogoče povrnile nekaj moči ob prelomu tisočletja, pa je splošna usmeritev leve politike, ki jo je začrtalo idejno-ideološko sprejemanje stališč in interesov kapitala, srednjeročno povsem omejila moč in doseg leve politike.

2. Drugi pomembni idejno-ideološki element v zadnjem desetletju predstavlja vzpon zelenih strank, ki so med mladimi precej popularne, hkrati pa na ta način tudi odvzemajo podporo levim strankam. Večina zelenih strank se želi profilirati tudi kot socialno občutljivih oz. kot deloma vsaj socialdemokratskih. Ker je zelena politika danes sploh ukalupljena v tehnodeterministično in tržno reševanje strukturnih problemov kapitalizma, ali pa na primer promovirajo okoljski rasizem in premeščanje onesnaževanja v revnejše dele sveta, kapital nima toliko težav z zelenimi, kot bi lahko potencialno imel z levimi (a ne neoliberalnimi) strankami. Obrat, ki so ga naredili Zeleni v Nemčiji, nekako najbolj jasno označuje obrat zelene politike: namesto zelene, socialno usmerjene, protiimperialistične stranke je del vladajoče koalicije stranka, ki je vse manj zelena, nič kaj socialno usmerjena in ki vse bolj odkrito zagovarja imperialistične cilje Zahoda.

Na praktičnopolitični ravni se kažejo naslednji elementi, bistveni za analizo zatona levice:

1. Spremembe v sami produkciji in zmanjšanje industrijskega delavskega razreda: prvi objektivni problem za levo politiko predstavlja krčenje baze, tj. zmanjševanje industrijskega proletariata, ki naj bi bil tisti, ki ga leva politika najbolj zastopa. To vsekakor potrjujejo tudi številke, saj se je s selitvijo industrije v Azijo in na druge celine zaradi ohranjanja visokih profitov marsikje skrčil delež industrijskega delavskega razreda. Vendar pa obstaja tudi drug problem: leve stranke temu trendu niso sledile v smeri nagovarjanja in zastopanja interesov različnih fragmentov nekdanjega delavskega razreda (prekariat), temveč so se vse bolj osredotočile na urbana okolja, kjer temeljno bazo levih strank tvorijo akademiki in kulturniki, občasno aktivisti in zagovorniki človekovih pravic. Zelo nenavadna izbira zastopanja tistih, ki jih zastopajo že liberalne stranke.

2. Drugi praktični problem levih strank je zelo nekritičen odnos do EU. Predvsem v perifernih, vse bolj pa tudi v jedrnih državah Evrope to pušča pomembne posledice, saj so politike EU marsikdaj zelo antisocialne in prizadenejo najrevnejše in najbolj ogrožene v državah članicah (kar se je najbolj jasno videlo ob finančni krizi in zahtevah po finančni konsolidaciji). EU se že od začetka 90. let in konstrukcije enotnega trga ter evra kaže kot stroj kapitala. Z neomajno podporo in nekritičnostjo do EU – s številnimi reformami in predlaganimi/vsiljenimi politikami državam članicam – je največ izgubil naravni bazen leve politike. 

3. Zunanje politike: tretja praktičnopolitična raven, zaradi katere levica izgublja, je zunanja politika. Na področju zunanje politike je levica prevzela vlogo zagovornikov odprtih meja in trgov, zagovornikov Nata, sprejemanja migrantov in beguncev – predvsem v funkciji redukcije na moralne žrtve in pokroviteljski odnos (a vendar brez kritike imperialistične politike Zahoda, številnih vojn in kapitalističnega izkoriščanja, ki privede do takšnih migracij in beguncev). Dejstvo je sicer, da je tudi druga internacionala razpadla zaradi podpore nemških socialdemokratov prvi svetovni vojni (glasovali so za vojne kredite in s tem za imperialistično vojno na evropskih tleh), vendar pa se današnja situacija, ko pogledamo celotno idejno-praktično sliko, nekoliko razlikuje od tiste pred stotimi leti: takrat je leva politika, vsaj načelno, še vedno zavračala kapitalizem, čeprav je podpirala kapitalistično / imperialistično vojno, danes pa leva politika ni sprejela zgolj kapitalizma, temveč tudi neoliberalizem in na praktični ravni ni več diskrepance med odnosom do kapitalizma in odnosom do vojn.

Zgornji elementi nam lahko služijo kot neko izhodišče za poskus razumevanja splošnega zatona levice na ravni EU. Nikakor ne gre za to, da bi bil to povsem izčrpen seznam vseh težav in protislovij, s katerimi se spoprijemajo leve stranke v Evropi danes; vedno in povsod obstajajo historične, družbene, ekonomske in politične nacionalne posebnosti, ki jih moramo raziskati in upoštevati. Vendar, v vsaki konkretni kontekstualni analizi bi prišli do tega, da vsaj večina zgoraj omenjenih dejavnikov pomembno vpliva na izgubo politične moči levice. Gre pa za preplet elementov, kot so samoodpoved alternativi, paktiranje z interesi kapitala, podpora imperialistični in prokapitalski politiki EU. Težava je v tem, da se kot alternativa levi politiki danes kažejo ksenofobna, homofobna, rasistična in prokapitalistična gibanja in stranke, ki odkrito podpirajo kapitalizem, kot težavo pa poudarjajo "druge", priseljence, migrante, brezposelne, revne in druge manjšine. To ni alternativa obstoječemu stanju, temveč je zgolj lažji, bolj priročen in tudi bolj sprejemljiv odklon za kapitalizem od leve alternativne politike: konec koncev so liberalci vzhičeno pozdravili vzpon fašizma in nacizma, Ludwig von Mises, ključna figura avstrijske šole neoliberalizma, pa je v fašizmu videl rešitev evropske civilizacije pred zlom socializma. Vendar desni neofašizem ni rešitev za krizo kapitalizma, je zgolj izraz krize kapitalizma, ki potrebuje trdno politiko in represijo za ohranitev obstoječih družbenih odnosov.