Konec interneta in svobode govora ali pravičnejše spletno okolje?

Za začetek je morda smiselno pojasniti, kaj vse bi urejala evropska direktiva o enotnem digitalnem trgu (DSM). Predvideva ureditev več področij: uporabo glasbe, avdiovizualnih in knjižnih vsebin na portalih, ki dajejo javnosti na voljo vsebine, ki jih naložijo njihovi uporabniki. Poleg tega ureja digitalno reprodukcijo v izobraževalnih ustanovah, za ustanove kulturne dediščine pravico do uporabe del, ki niso več na trgu, in določene digitalne pravice časopisnih založnikov.

Nasprotniki direktive, po mnenju zagovornikov, napačno razlagajo, da bi direktiva pomenila konec interneta in svobode govora, češ da prinaša cenzuro vsebin, ki jih uporabniki delijo na spletu. Zagovorniki namreč trdijo ravno nasprotno – da bi ta sprememba ustvarila pravičnejše spletno okolje. "Med človekovimi in avtorskimi pravicami je samo ta povezava, da je avtorska pravica tudi človekova pravica. Zato je daleč od tega, da ta direktiva pomeni omejevanje," je prepričan predsednik združenja Slovenske avtorske in založniške organizacije za pravice reproduciranja (SAZOR) in nekdanji direktor Urada za intelektualno lastnini Luka Novak, ki je eden od pobudnikov, da so se slovenski ustvarjalci povezali med seboj.

Kdo je največji nasprotnik DSM-direktive?

Tako kot je plačevanje avtorskih pravic urejeno v založništvu, pri javnem predvajanju glasbe v lokalih in filmskih vsebin na elektronskih medijih, tako DSM-direktiva ureja plačevanje avtorskih pravic na spletu.

"Gigantski ponudniki internetnih storitev, kot so na primer Googlov YouTube, Amazon, Facebook, Apple, izkoriščajo kreativne vsebine, tako da svojim uporabnikom dovolijo nalaganje vsebin – glasbe, filmov, knjig – na svoje strani. To jim je zagotovilo veliko uporabnikov, kar pomeni, da lahko dobro tržijo oglase," meni Novak. Torej, več ljubiteljev vsebin platforme pridobijo, bolje lahko prodajo svoj oglasni prostor, in tako zaslužijo na račun avtorjev vsebin. "Te platforme z 'uporabniško naloženimi vsebinami' so postale največji ponudniki glasbenih, filmskih in literarnih storitev. Vendar ustvarjalcev ne plačujejo pod pretvezo, da za vsebino, ki jo na njihove strani naložijo uporabniki, niso odgovorne. S tem imajo odločilno prednost pred plačljivimi avdiovizualnimi ponudniki, ki avtorske pravice plačujejo, saj se uporabniki raje odločajo za YouTube," meni Novak.

Da se internetne korporacije skušajo izogniti plačevanju avtorskih pravic, sogovornika in vse združene slovenske ustvarjalce čudi, saj je plačevanje avtorskih pravic nekaj, kar bi moralo biti samoumevno. "To izhaja že iz Bernske konvencije, ki pravi, da avtorsko delo postane varovano takoj, ko nastane. Se pravi, vse človeško ustvarjanje je varovano," je pojasnil Novak. Gre za temeljno načelo avtorskega prava, izključnost avtorske pravice, ki daje ustvarjalcu možnost, da rabo svojega dela, če presodi, da zanjo ni pravično plačan, tudi prepove. "Vsak založnik mora plačati avtorske pravice svojemu avtorju. Nenazadnje tudi lokali plačujejo za predvajanje glasbe, televizije plačujejo za filme, da jih lahko predvajajo. To je normalno urejeno in regulirano. In regulacija ne pomeni cenzure, ampak ureditev področja," je bil odločen Novak.

Največ prahu dviguje 13. člen predloga direktive

13. člen platformam in spletnim ponudnikom nalaga odgovornost, da vzpostavijo mehanizem oziroma filter za preverjanje, ali različne vsebine in dela, ki so jih naložili njihovi uporabniki, morebiti kršijo avtorske pravice. Ponudniki spletnih storitev bi torej morali poskrbeti za sporazum z imetniki avtorskih pravic za uporabo njihovih del. Če bi filtri zaznali avtorske kršitve, bi ponudniki ta dela odstranili s svojih platform. "Pri čemer se ne bi nič spremenilo za uporabnike spleta – vsebin ne bi plačevali. Plačevali bi jih ponudniki filmskih, glasbenih in književnih storitev na spletu," je prepričan Novak, ki se mu ta člen ne zdi sporen, saj že Bernska konvencija ureja plačevanje avtorskih pravic. Poleg tega že zdaj velja, da če avtor ne želi, da je njegovo delo na spletni platformi, ga mora ta na njegovo zahtevo umakniti.

Zakaj 13. člen tako bode? Ker vsi slovenski evropski poslanci – razen Franca Bogoviča – niso podprli direktive, smo vprašali Igorja Šoltesa, kaj je tako spornega pri tem členu. "Gre za tako imenovane samodejne filtre, ki se vzpostavljajo kot nekakšen 'veliki brat', ki bo nadzoroval naše fotografije, videoposnetke in besedila ter jih ob zgolj sumu kršitev avtorskih pravic tudi blokiral. Ob tem, da ni jasno določeno, kako se bo to presojalo, prav tako pa je uporaba takšne tehnologije zelo sporna. Tudi zato opozarjamo, da to predstavlja resno grožnjo svobodi izražanja na spletu, omejuje nemoten pretok informacij in vzpostavlja prikrito cenzuro. Hkrati pa to pomeni tudi veliko finančno breme za ponudnike, še zlasti pa za manjše spletne platforme, ki si tega ne bodo mogle privoščiti," je prepričan.

Novak se se s tem ne strinja. Odločno je zatrdil, da direkcija ne bi omejevala svobode govora in ne bi prinesla nobene cenzure, saj filtri ne bi blokirali satiričnega izražanja, kot so memi ali politični komentarji posameznikov in povezav do vsebin.

Nasprotniki tudi trdijo, da bo direktiva pomenila konec spletnih enciklopedij – kot je na primer Wikipedia. Novak je zatrdil, da to ni res. "Direktiva tako v preambuli kot v besedilu navaja, da filtri ne bodo veljali za spletne enciklopedije. Poleg tega je izvzeta spletna prodaja, ker se tudi tam lahko pojavljajo avtorska dela, in še enkrat, izvezeti so vsi memi in citiranja," je poudaril.

Nasprotniki: problematičen je tudi 11. člen

Ta člen uvaja davek na povezavo. Šoltes meni, da bi to posameznikom povzročalo številne težave pri vsakodnevni uporabi interneta – na primer pri izmenjavi stališč o različnih novicah in izražanju svojega mnenja na spletnih platformah. "Ta člen namreč daje založnikom medijskih publikacij, na primer novičarskim portalom, pravico, da zaračunavajo nadomestilo za vsakršno rabo njihovih vsebin, četudi gre zgolj za odlomek z objavo povezave do vira. Nesprejemljivo je, da se ozke interese velikih medijskih podjetij postavlja nad pravico vsakega posameznika, da svobodno sodeluje na internetu. Poleg tega pa gre za poskus uvedbe predpisa, ki se je že izjalovil v Nemčiji in Španiji, posledice pa so bile izrazito negativne, kar je dovolj zgovorno," je prepričan.

A Novak meni, da ta člen mnogi razumejo ali pa gre za napačno interpretacijo. Uporabniki interneta namreč ne bi plačevali, če bi delili spletne povezave. Plačevali bi jih zgolj tisti, ki bi povezave do avtorskih vsebin objavljali na svojih straneh za komercialne namene.

Kljub vsem kritikam pa se tudi Šoltes strinja, da je to področje treba urediti: "Naj poudarim, da vsekakor podpiram ustrezno in pošteno zaščito avtorjev in ustvarjalcev, vendar ne način, da pristajamo na nejasne, nedorečene in slabo zastavljene predpise. Vse več je kritik, da nova zakonodaja v prvi vrsti odlično skrbi za zaščito zaslužkov največjih korporacij in da ščiti predvsem založniške lobije, ne pa same avtorje in ustvarjalce. Res je, Evropa nujno potrebuje dobro avtorsko reformo, ki jo bom tudi sam z veseljem podprl, a ne način, kot se je lotevamo sedaj. Zato me tudi ne preseneča, da se je že skoraj en milijon Evropejk in Evropejcev podpisalo pod vseevropsko peticijo proti škodljivi avtorski direktivi," je dodal za konec.

Vsak torej na direktivo gleda s svojega zornega kota. Zagovorniki jo vidijo kot ureditev avtorskih pravic, nasprotniki kot grožnjo internetu. A eno vprašanje ostaja odprto. Kaj bi direktiva prinesla majhnim, nepoznanim avtorjem, za katere so poznane platforme dobra priložnost, da pokažejo svoje delo in se na ta način uveljavijo? Ali jih bo YouTube sploh še želel sprejeti pod svoje okrilje, če bo moral z njimi urejati avtorske pravice, jim plačevati, ogledov pa praktično ne bo? Dilema – ali veliki in močni lahko postanejo še bolj dominantni in ali majhni lahko potonejo?