'Konji so realno ogledalo, ki pokažejo resnico, kako se počutimo'

Neja Meta Rojc, Špela Kaplja in Tina Demšar, prijateljice, ki sta jih povezala ljubezen in čut do konj. Prepričane so, da se med človekom in konjem zgodi nekaj izjemnega, če ustvarimo prostor, kjer je to mogoče. So nasprotnice klasičnega konjeništva, ki plemenite živali postavlja v podrejeni položaj zgolj zaradi užitka in zabave ljudi. Pred sedmimi leti so v Radomljah na ogromnem travniku začele kar same graditi 'štalco', kot same imenujejo hlev, in konjem postavile pravo pravljico.

Kako se je vse skupaj začelo?

Kot večina zgodb se je tudi ta začela po naključju. Neja Meta Rojc se sicer že od mladih let ukvarja s konji. Pred osmimi leti je v njeno življenje prišla kobila Kali, ki je zaradi njenih muh nihče ni hotel imeti. "Bilo je že na tem, da jo peljejo v klavnico, saj se ni pustila jahati, večkrat je bila napadalna, če se ji je kdo približal. Na ljudi je bila jezna, ker je imela z njimi slabe izkušnje," se je začetkov spomnila Špela Kaplja. A Neja Meta Rojc je v njej videla nekaj več. Odločila se je, da jo vzame. Nastanila jo je v hlevu v Ljubljani. Čez čas se je kobila Kali odločila, da usodo vzame v svoje roke, so prepričane sogovornice. Čeprav so sanjale, da bi imele svoj konjeniški center, ga najbrž še danes ne bi imele, če kobila lepega dne ne bi skočila čez ograjo. "Našla si je 'fanta', žrebca, precej manjšega od nje. Naslednji dan smo jo našle v izpustu in sprva smo mislile, da ne bo nič. A trebušček je rasel in po dveh mesecih smo bile postavljene pred dejstvo, da bo na svet kmalu prišel žrebiček," se je zasmejala Kapljeva.

Ena največjih želja Rojčeve, ki je praktično že vse življenje povezana s konji, je od vedno bila, da če bo kdaj imela žrebička, mu bo omogočila življenje, ki bo najbolj podobno naravnemu življenju konjev, brez negativnih vplivov ljudi ali kraja, kjer biva.

Poleg tega je v tem času našla konja tudi Tina Demšar. Ko je bila Kali nameščena v ljubljanskem hlevu, je Demšarjeva sanjala o svojem konju. In res so ga pripeljali z namenom, da mu najdejo kupca, ga prodajo. Demšarjeva je tako dobila Fleka. Breja Kali z velikim trebuhom, Flek in tri ljubiteljice konj – kombinacija, ki jim je dala spodbudo, da začnejo živeti svoje sanje. In to kljub temu, da so bile brez večjih prihrankov, brez posesti. "Iz tega izvira naša odločitev. Iskreno smo želele postaviti hlevček, kjer se bo žrebiček lahko skotil in živel življenje, vredno konja," se je začetkov spomnila Kapljeva.

'Zavihale smo rokave in se lotile dela'

Prijateljice so najprej poiskale zemljo. Želele so posest v gozdu, na samem, a je bil travnik v Radomljah takrat najboljša ponudba, ki jim je prišla na pot. Na zemlji ni bilo niti drevesa niti grma. Ker je Neja Meta študirala geomentijo, so se na osnovi tega vprašale, kako naj začnejo, kakšna oblika hleva bi bila prava za ta prostor. "Sedele smo na travniku, sredi ničesar, in se posvetovale s prostorom. Tako se je rodila ideja o okroglem hlevu," je pojasnila Kapljeva, Rojčeva pa je dodala: "Želele smo narediti obliko, ki bo čim manj moteča za prostor in bo najbolj podprla njegovo energijo."

Brez kakršnega koli gradbenega znanja so se lotile gradnje. "Na majhnem papirju smo imele narisan načrt. Najprej smo obdelale les, s čimer je bilo kar veliko dela, saj ni bil preveč kakovosten. Nekega dne je prišel starejši gospod, ki nam je pokazal nekaj tesarskih trikov, kako klesati deske, da sodijo ena zraven druge. Po tem dnevu smo uspešno zlagale hlode," je v smehu opisala Rojčeva. Med gradnjo se niso veliko motile, saj so korake sproti preučile. V treh mesecih, še preden se je skotil žrebiček Luc, so uspele zgraditi hlev do prvega nadstropja in konji so se lahko preselili v nov dom. "Potem pa še v treh mesecih streho in ostalo. Smo pohitele, saj smo imele rok do skotitve žrebička. 'Mencanja' si nismo smele privoščiti," je pripovedovala Rojčeva, kako je nastal Center Kiron.

Kako konji živijo v hlevu Kiron?

Dekleta se želijo predvsem čim bolj približati konceptu svobodnega konja sredi civilizacije. "To pomeni, da niso zaprti v majhnih prostorih, da imajo socialno življenje, da živijo skupaj v čredi in da imajo prostor, kjer se lahko svobodno gibajo. To je osnova za kakovostno življenje konja. Je namreč zelo senzibilna žival, močno se odziva na vse in če ji vzamemo svobodo in jo zapremo v tesen hlev, ji odvzamemo njeno naravo," je prepričana Rojčeva.

Tudi k jahanju pristopajo drugače. Konjev ne smatrajo kot orodje. Ne trenirajo jih, da bi osvojili določene figure in bi zato ustrezali človeku ali mu koristili pri športnih panogah. Povedano drugače, ne prilagajajo konjev človeku, ampak človeka konju. Človeka naučijo samozavedanja in pozornosti, da postane senzitiven in je zmožen odpreti zavest, podobno kot konji v naravi. Ker živijo v trenutku, se odzivajo na različne nivoje realnosti. Ne gre le za fizičen svet, ki ga ljudje zaznavamo, ampak tudi za čustvenega. "Pri nas jahamo, ampak na drugačen način. Jahanju rada rečem posvečeno dejanje, saj poteka večinoma brez sedel. Ko se usedemo nanj, se učimo tudi notranjega ravnotežja. Ne uporabljamo nobenega železja, brzde. Konji nimajo podkev. Nikoli z njimi ne ravnamo nasilno," je razložila Rojčeva.

'Ljudje znamo zamaskirati svoja čustva, konji pa se vedno odzovejo na tisto, kar je pristnega v nas'

Že sama bližina in dotikanje konj na človeka vplivata pomirjujoče. Njihova energija pomaga, da se zavedamo svojih čustev, je prepričana Rojčeva: "Konji so realno ogledalo, ki vedno znova pokažejo resnico, kako se počutimo. Ljudje znamo zamaskirati svoja čustva, konji pa se vedno odzovejo na tisto, kar je pristnega v nas. Reagirajo lahko že na en sam naš globok izdih. Ko delamo z njimi, takoj dobimo povratno informacijo, kako naše notranje spremembe, način obnašanja ali spremembe miselnih vzorcev, povzročijo odziv. Na primer, konj se takoj sprosti, začne cmokati, kar je znak, da smo nekaj rešili, nek težek problem in se umiri. Če smo vznemirjeni, potem dvigne svojo energijo in je bolj pozoren. Če smo slabe volje, se raje umakne od tega občutka. Ne gre fizično stran od nas, ampak pokaže, da želi, da bi se sprostili. To pokaže tako, da postane nemiren ali se prestopa ali pa pozornost usmeri v kaj drugega." Če pa je človek sproščen in dobre volje, se z večjim veseljem druži z njim.

Rojčeva opaža še eno zanimivost, ko ljudem pomaga, da vstopijo v svoje srce in preusmerijo pozornost iz racionalnega uma v svojo srčno zavest. Pelje jih na travnik med konje. Sprva se ne dajo motiti. Mirno se pasejo, kot da se nič ne dogaja. "Vedno znova, ko ljudem uspe vstopiti v svoje srce, v tistem trenutku postanejo vidni za konje. Konji reagirajo in pridejo. Ampak ne k meni, k tistemu človeku, ki je naredil to vajo, res zanimivo," je bila navdušena Rojčeva.

Ples s konji

Poleg sakralne ježe, ki je oblika meditativne ježe – brez sedla, v počasnem gibanju, kjer človek lahko gradi na zavedanju samega sebe – so sogovornice ugotovile, da ljudem veliko pozitivnega prinese ples s konji. "Gre še za en način učenja. Konja ne jahamo, ampak se gibamo okrog njega. S svojimi kretnjami ga pripravimo, da se giba tudi on. In konj ni treniran, da izvaja figure oziroma ni naučen, da naredi nekaj na naš določen gib. Mi, ljudje, se učimo njegovo naravno govorico. Pri plesu z njim dejansko vidimo, kaj s svojo neverbalno komunikacijo sporočamo. Osredotočeni smo na to, kako se gibamo, kako s kretnjo potisnemo konja stran od sebe ali ga povabimo za seboj in kaj moramo spremeniti v svojem energijskem telesu. Kakšne gibe moramo narediti, kje moramo stati. V bistvu se pogovarjamo z njimi kot konj s konjem. Pokažejo ti, kako jim naša najmanjša kretnja, na primer pomežik z očesom, že nekaj pove. To je za njih beseda. Če se premaknemo za milimeter, je to že druga beseda," je pojasnila Rojčeva. Ples poteka brez kakršnega koli nagovarjanja ali ukaza konju. "In ko z njim dosežeš sinhronost, ko vidiš, da se odziva na tvoje najmanjše gibe, ko si popolnoma povezan z njim, je to res dober občutek," je dodala Rojčeva.

Ali so dekleta po sedmih letih dosegla, kar so želela?

Vse tri so vesele in zadovoljne, da so življenje posvetila tem čutnim bitjem. Pa ne samo zato, ker so se od njih veliko naučile, ampak ker je zgodba o staji za konjička presegla okvire in zrasla v center, ki je v celoti povezan z naravo. "Poleg tega, da imamo veliko delavnic in učenja s konji, začenjamo tudi s pripovedovanjem zgodb o naravi. Jeseni prihajata k nam strokovnjakinja iz Norveške, ki bo govorila o naravi in gospod, ki bo pripovedoval o drevesih," je ponosna Kapljeva. Pripovedovanje zgodb je namreč dobro orodje za predstavitev poglobljenega načina pogleda na naravo in na živali.

Najbolj dragoceno se jim zdi, da so rasle skupaj s prostorom, ki je bil na začetku zgolj travnik. Vesele so, da zgodba še ni zaključena, da vidijo veliko možnosti, kako dopolniti mozaik. "Svoje znanje bi rade delile naprej. Če povem bolj preprosto. Ko smo same gradile temelje ’štalce’, smo gradile tudi svoje temelje. Na začetku je bilo manj delavnic, manj dejavnosti za ljudi in tudi me smo jim dale manj, kot jim lahko ponudimo zdaj," je povedala Kepljeva. Center konj dobiva širše dimenzije. Skozi zgodbe bo učil o naravi in ohranjal vez med njo in ljudmi. "Zdi se mi, da je čas za nove zgodbe, ki so lahko okoljevarstvene in izobraževalne na drugačen način – povezujejo se lahko s človekovo notranjostjo in osebnim razvojem," je dodala Rojčeva.

Špela Kaplja je navedla primer pripovedovanja, kako ona uči otroke. Prepričana je, da se skozi zgodbe lažje povežejo z naravo, v njih se prebudi naravna radovednost, zato se lažje učijo. "Peljem jih v mokrišče. Namesto da govorim o dejstvih, jim povem zgodbo o žabici in kačjem pastirju, ki morda vključuje vilo. Ta pravljični prizvok pritegne otroke in jim odpre vrata v raziskovanje."

Povezanost s konji, ko ti uspe naučiti se govoriti jezik bitja druge vrste, kakor tudi povezanost z naravo v širšem smislu, je šola za življenje. Vidiš, kaj ti prinaša življenjska pot, čemu lahko rečeš ja in čemu ne, kako lahko s čim manj napora izpelješ zastavljeni cilj, so strnile sogovornice.