Lokacijo za skladišče radioaktivnih odpadkov naj bi določili do leta 2008, skladišče pa zgradili do leta 2013. Menite, da je ta načrt uresničljiv?

Mislim, da je realen. Na koncu koncev pa to moramo storiti, kajti znotraj Nuklearne elektrarne Krško je obstoječe skladišče že precej polno, in prostorska stiska nas sili k temu, ne glede na to, ali si to želimo ali ne.

Župani občin, kjer bi lahko odpadke shranjevali,trdijo, da je to nemogoče...

Kot prvo, ni določena nobena občina, kjer naj bi te odpadke shranjevali. Postopek določanja lokacije je pravzaprav šele na svojem začetku. Je pa res, da smo se z nekaterimi že pogovarjali, ponekod je bil izražen interes, seveda pa je potrebnega kar precej dela in strpnega dialoga, da se pride na koncu do dogovora. Država ponuja neke vrste rento vsaki občini v višini skoraj pol milijarde tolarjev, kar je zelo veliko denarja, in ta znesek zaenkrat dobivajo občine Krško, Brežice in Sevnica, kot neke vrste začasno nadomestilo za čas do leta 2008.

Pa vendar so ti postopki iskanja lokacije že bili in niso prinesli nobene ustrezne rešitve. Mislite, da bo sedaj ravno denar tisti, ki bo te stvari pretehtal?

Težave zagotovo bodo. Menim, da se odnos do tega spreminja. Navsezadnje gre za skladišče srednje in nizko radioaktivnih odpadkov, to so pravzaprav delovne rokavice, ki ostanejo, potem ko gredo serviserji v reaktor, njihovi plašči in podobne stvari, gre za nekaj, kar sploh ni nevarno. Kar je res nevarno, je iztrošeno jedrsko gorivo in visokoradioaktivni odpadki. Tisto ostaja na lokaciji v Krškem še dolgo, tako da mi sedaj že imamo skladišče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov v Podgorici pri Ljubljani, vendar je majhno in ne omogoča skladiščenje še teh odpadkov iz Krškega, zato rabimo za vse skupaj, v Podgorici in v Krškem, novo večje skladišče. Vsekakor pa bo potrebnih še kar nekaj pogovorov, preden bomo našli dokončno lokacijo.

Koliko držav v Evropi še ni rešilo tega problema?

Kar se tiče iztrošenega jedrskega goriva, sta samo dve državi, ki sta rešili ta problem. Mislim, da smo mi eni redkih, ki še nismo to rešili. Ne vem, če smo edini glede na 25 držav članic Evropske unije, v prejšnjem obsegu petnajstih članic pa bi bili edini.

Enaka časovnica, 2008 in 2013, je zapisana tudi v pogodbi s Hrvaško o nuklearki, vendar naj bi veljala samo za Slovenijo, kok za Hrvaško pa ni določen. Zakaj?

Ne. Meddržavna pogodba predvideva rok, vkolikor ni prejšnje rešitve, do konca obratovanja. Kot pa sem rekel, nas bo prostorska stiska, tako nas kot Hrvate, prisilila k temu, da to uredimo v rokih, ki smo si jih zastavili.

Kako pričakujete od Hrvatov, da bodo sodelovali? Denimo oni niso niti od začetka obratovanja nuklearke v sklad za razgradnjo nič plačevali...

To je njihova državna obveznost. Odpadki so v Krškem, ampak financiranje pa je skupno. Za financiranje so se že zavezali, ratifikacija meddržavne pogodbe v hrvaškem saboru pomeni garancijo hrvaškega državnega proračuna. Skratka mi to garancijo že imamo in to obveznost so Hrvati že prevzeli. Sicer pa kot rečeno, če želijo obratovanje nuklearne elektrarne Krško, in seveda ga želijo, tako kot ga želimo mi, nemoteno in varno, potem bodo tako oni kot mi zainteresirani za rešitev tega problema.

Koliko denarja pa gre letno za delovanje agencije za radioaktivne odpadke?

Mislim, da gre za okoli 200, 300 milijonov, ampak točne številke ta hip ne vem.

Od kod gre ta denar?

Ta denar se financira delno iz državnega proračuna, delno pa iz sklada za razgradnjo nuklearne elektrarne Krško, iz katerega se financirajo posamezni projekti, vezani na skladiščenje oziroma razgradnjo.

Ali drži podatek, da gre iz sklada za razgradnjo kar 400 milijonov letno?

Morda za različne projekte, vendar je to odvisno od leta do leta. Redni stroški delovanja so pač vezani v glavnem na plače.

Pa vendar, kaj je ta agencija v tem času naredila za reševanje tega problema?

Ta agencija skrbi predvsem za skladišče v Podgorici, to je čisto pravo skladišče, ki ga je bilo potrebno na primer v lanskem letu tudi temeljito obnoviti, kar je seveda kar nekaj stalo, poleg tega pa vodi vse te postopke v zvezi z iskanjem nove lokacije.

Pa se bo lahko v ta projekt vključila tudi Evropa, da bi bilo to vseevropsko reševanje, kar zadeva iztrošeno gorivo?

Iztrošeno gorivo je problem, ki ga pravzaprav nima rešenega nobena država, razen Švedske in Finske. Celo Francija, ki ima petdeset jedrskih elektrarn, nima trajnega skladišča za iztrošeno jedrsko gorivo in vsi pričakujemo, da bo bodoči razvoj znanosti prinesel rešitev za predelavo teh odpadkov ali pa morda za neko skupinsko odlagališče v eni od držav Evropske unije, ali pa morda v Rusiji ali kje drugje. O tem se je že govorilo, vendar je to rešitev prihodnosti, na katero vsi računamo, relativno na dolgi rok. Mi računamo do leta 2065 oziroma 2060 in tudi druge države si za dokončno rešitev tega problema postavljajo približno take roke. Celo ZDA, kot prva jedrska sila ali velesila, ima skladišče v Yuka Mountainu, ki še celo nima uporabnega dovoljenja. Skratka gre za stvar, ki jo praktično nikjer na svetu, razen na Švedskem in Finskem, niso dokončno rešili.