Korošca s poniji prikolesarila do Dubrovnika: orkanska burja, sneg in škripanje

Ljubiteljska kolesarja iz Koroške Jure Mravljak in Robi Krajnc sta se na začetku meseca podala na 800-kilometrsko pot do Dubrovnika. Prvega aprila sta tako sedla vsak na svoje Rogovo poni kolo z eno prestavo in začela pritiskati na pedala. Čeprav sta pot načrtovala pol leta, preden sta se odpravila do juga Hrvaške, pa jima do trenutka nihče ni zares verjel, da bosta načrt uresničila. "Če pogledam nazaj, sva imela tudi veliko srečo," je ob zaključku desete etape povedal Jure. 

Da se bosta podala do Dubrovnika, in to kar na ponijih, sta se odločila ob koncu lanske jeseni. Navdihnili so ju štirje fantje iz Središča ob Dravi, ki so lansko poletje prikolesarili do Splita. "Potem sva razmišljala, da zakaj pa ne bi še midva," je povedal Robi. Ker oba ljubiteljsko kolesarita, večkrat sta se s poni kolesi podala tudi na Vršič, sta se na dolgo turo kondicijsko začela pripravljati pol leta pred odhodom, pozimi sta trenirala na trenažerjih. A na svojo odsotnost sta morala pripraviti tudi družini. Kljub temu je bil odhod od doma težak. 

"Vsak start je težak ... se poslavljati od domačih ... mislim, ja. Ni enostavno. Še vedno greš za deset dni od družine," je ob tem izpostavil Jure, saj sta bila odsotna tudi v času velikonočnih praznikov. Oba sta se tako strinjala, da  je najlažje, če "samo greš".

"Zdi se nama, da če bi pot zamikala za dan ali dva, da bi bilo še težje," sta povedala. Slabše bi bile lahko tudi vremenske razmere, ocenjujeta. Že ob odhodu s Koroškega sta zapeljala v oblačen in mrzel dan, nič drugače ni bilo na poti. 

Poleg skupaj približno 10.000 metrov prekolesarjene višinske razlike jima je pot oteževala predvsem burja, tretji dan, ko sta kolesarila po Kočevju in Novem Vinodolskem, ju je poleg močne burje presenetil tudi sneg. "Tretji dan je bil najbolj orkanski," sta opisovala. Od načrtovanih 90 kilometrov sta jih tako prekolesarila 'le' 30. A izgubo sta nadoknadila v prihodnjih dneh. 

Največjo razdaljo sta premagala šesti dan, ko sta kolesarila mimo Šibenika. Tisi četrtek sta skupaj naredila 107 kilometrov. Ob dneh, ko nista imela težav z vremenom, sta na ponija sedla do 10. ure zjutraj, nato pa poskušala nabrati čim več kilometrov. Vmes so sledili počitki in malice, ob 18. uri zvečer pa sta s športni del dneva končala. Prenočišča sta iskala sproti. 

Če bi se na pot podala s kolesi, bolj primernimi za gorske in dolge ture, bi Dubrovnik dosegla približno tri dni prej. Poni kolesa namreč dosegajo hitrost od 18 do 20 kilometrov na uro, specialna kolesa pa hitrost do 30 kilometrov na uro, sta pojasnila. 

Ptičji zvoki in namakanje v odpadnem olju za cvrtje

Po nekaj dneh na poti so se kilometri začeli poznati tudi na kolesih. "Anekdot je bilo kar nekaj. Robijevo kolo je na primer začelo proizvajati čudne zvoke, najprej kot galeb, nato pa kot sinica, res smešno," sta nasmejano opisovala svojo prigodo. Ker jima kovinska glasbena spremljava ni preveč odgovarjala, sta začela iskati načine, da bi jo utišala. "Zvečer sva šla na večerjo in nato v tretji gostilni dobila odpadno olje, v katerem so cvrli hrano, in kolo sva čez noč namočila, da se je napilo, in škripanje se je nehalo."

Bicikla sta poleg živalsko-kovinskih zvokov pot zdržala odlično, sta tudi povedala. V primeru, da bi se na poti kar koli zalomilo z njunima prevoznima sredstvoma, pa sta bila s podjetjem Turne Šoštanj dogovorjena za pomoč. Podjetje, kjer sta tudi dobila svoja ponija, jima je obljubilo, da jima bo v primeru okvare s hitro pošto v enem dnevu dostavilo rezervne dele. "Z vidika okvar sva bila dobro pokrita," sta pristavila.

Ob prihodu v Dubrovnik na zasluženo pivo 

Kljub preprekam, ki so ju čakale na poti, sta svoj cilj – hrvaški Dubrovnik – dosegla v načrtovanih 10 dneh. Ob prihodu v mesto ju je sicer prav tako čakalo oblačno spomladansko vreme, a jima tokrat ni bilo preveč mar. "Občutki so bili zelo fenomenalni, dosegla sva, kar sva si zadala," sta opisovala. Ob prihodu na cilj sta si najprej poiskala prenočišče, se nekoliko spočila, nato pa odšla na pivo. "Privoščila sva si počitek in pivo," sta dejala v smehu. 

V lep spomin se jima bodo vtisnili tudi mimoidoči, odzivi na poti so bili zelo pozitivni. "Že ko so videli torbe na poniju, se jim je zdelo, da gre za malo daljšo turo in ne le vožnjo do prve trgovine. Ko pa so izvedeli, kam greva in da ima ta Pony še vedno samo eno prestavo, pa so komaj verjeli," je pojasnil Robi. 

Starejši so ob kolesih predvsem obujali spomine na svojo mladost, tudi Hrvati so prepoznali znamenita ponija. "Večino je vrnilo v čas mladosti in so povedali tudi kakšno zgodbo." 

V torek dopoldan sta si ogledala mesto, zvečer pa že sedla na avtobus, ki ju je odpeljal proti domu. Ob tem sta ocenila, da sta bila na pot dobro pripravljena, saj nista pogrešila ničesar. 10-kilogramski nahrbtniki so se tako obrestovali, zadovoljstvo ob koncu poti pa ju prepričalo, da sta o podobnih turah začela razmišljati tudi v prihodnje. Njuna naslednja dogodivščina se bo sicer odvila junija, ko se bosta s svojima ponijema podala na Vršič.