Korošica, ki je v Avstraliji 'ukrotila' eksplozive, zdaj oživlja Rimski vrelec

"Pa saj niti ne vem, kaj naj povem. Kaj pa naj povem?" se je ob našem obisku hotela Wada v Kotljah spraševala njegova investitorka Marjana Dervodel. Kot pravi, ni vajena, da je pozornost namenjena njej, zato v takšnih trenutkih še toliko bolj ceni pomoč moža Branka, s katerim sta si usodni da pred kratkim dahnila prav v njunem hotelu.

Ta je hitro prevzel besedo in pojasnil, kako sta se z ženo sploh znašla v hotelirstvu. Odgovor je bil na prvi pogled preprost: "Oba sva Korošca, oba Ravenčana. Vedno pa je bil pri nama prisoten tudi ta občutek, da nekaj vrneva temu najinemu domačemu okolju."

A zgodba, ki se skriva za odločitvijo, da oživita dolga leta zapuščeno območje nekdanjega Rimskega vrelca, je precej manj običajna. Še posebej Marjanina. Preden se je lotila hotelirstva, je namreč skoraj štiri desetletja živela v Avstraliji, kjer je svojo poklicno pot posvetila eksplozivom.

Da bo nekoč postala podjetnica, ji je bilo morda položeno že v zibelko. Vsaj tako razmišlja sama, ko se spominja svojega otroštva na Koroškem. Doma niso imeli veliko denarja, je povedala, zato je, da bi si med počitnicami lahko privoščila sladoled, nabirala "črnice" (borovnice) in jih prodajala. "Vedno sem želela nekaj več," je priznala.

Po študiju kemije v Mariboru jo je pot v 80. letih odpeljala v Avstralijo. Tam se je junija 1989 zaposlila v podjetju Dyno Nobel, kjer je začela spoznavati proizvodnjo industrijskih eksplozivov. V podjetju je ostala 12 let, nato pa se je odločila, da bo znanje in izkušnje uporabila za lasten posel.

S takratnim možem sta razvila nov eksploziv, ki ga nista želela predati podjetju, pač pa sta ga nameravala proizvajati sama. Pridobila sta šestletno pogodbo in februarja 2003 začela s proizvodnjo.

A le nekaj mesecev kasneje je Marjano doletela osebna tragedija. Aprila istega leta ji je umrl mož, podjetje, ki sta ga komaj začela graditi, pa je ostalo v njenih rokah. "Nadaljevala sem sama, a še bolj odločena. Vsi so govorili, da mi ne bo uspelo, ker sem ženska. Ampak če mi kdo reče, da mi ne bo uspelo, mi da s tem še več zagona," nam je povedala.

Kljub pomislekom okolice tako nikakor ni odnehala, temveč je s poslom nadaljevala. Ko je po šestih letih ugotovila, da ji ustaljena proizvodnja ne predstavlja več dovolj velikega izziva, se je lotila novega projekta. Postavila je tovarno za proizvodnjo specializiranih eksplozivov. Marjana naj bi bila takrat edina ženska na svetu, ki je bila lastnica podjetja z eksplozivi, je ob tem izpostavila vodja hotela Maja Pregelj.

Kako obsežna je industrija, v kateri je delovala, sta nam Dervodelova ponazorila z razdaljami in količinami, s katerimi se srečujejo v avstralskem rudarstvu. Tamkajšnja rudna bogastva namreč zahtevajo ogromne količine industrijskih eksplozivov, ki jih je treba do rudnikov pogosto prepeljati tudi več tisoč kilometrov daleč.

"Avstralija ima ogromno rudnih bogastev. Verjetno je med najbogatejšimi državami z rudami. Na severu Avstralije je toliko železove rude, da niti ne vedo, koliko zalog imajo. Površine so ogromne. Na vzhodu države imajo ogromno črnega premoga, urana, litija in teh redkih kovin," je naštela ter povedala, da se tam razvija povsem nova predelava. Za rudarjenje vsega tega pa potrebuješ eksploziv, je dejala: "Zvrtaš luknjo, eksploziv, bum."

Kot je pojasnila, mora eksploziv do mesta proizvodnje potovati tudi več tisoč kilometrov, tovornjaki pa naenkrat prevažajo tudi po 60 oz. 70 ton materiala. Ne prevažaš majhnih količin, je bila jasna.

Čeprav je večji del te kariere že za njo, pa vrat še ni zaprla. "Upam, da moja zgodba z eksplozivi še ni končana. Čeprav ne v Avstraliji, mogoče tu, v Sloveniji," je namignila, podrobnosti pa še ni razkrila.

Eksplozivi sicer še zdaleč niso bili edino področje, na katerem se je Marjana Kaker, danes Dervodel, preizkusila. V Avstraliji je namreč tudi kupovala nepremičnine, jih obnavljala in nato prodajala. Zadnjih sedem let ji je pri tem pomagal Branko Dervodel.

Prav izkušnje s prenovami so pustile pečat tudi na njunem najnovejšem projektu, hotelu Wada, pri katerem je bila Marjana vključena tudi v oblikovanje njegove notranje podobe. "Večina tega so moje ideje. Očitno nisem samo kemičarka, očitno imam tudi nekaj občutka za estetiko," se je nasmehnila.

Priložnost za to novo zgodbo se jima je ponudila leta 2020. Območje nekdanjega Rimskega vrelca v Kotljah, ki je bilo nekoč pomemben del tamkajšnje turistične in zdraviliške ponudbe, je namreč že desetletja čakalo na kupca. Po Brankovih besedah so kompleks neuspešno prodajali približno 25 ali 30 let.

Ko sta torej z Marjano izvedela za možnost nakupa, sta se začela z občino pogovarjati o pogojih odkupa. "Pri obeh je bil vedno prisoten ta občutek oz. želja, da nekaj vrneva temu najinemu izvornemu okolju," je pojasnil Branko.

Njuna zamisel sicer sprva ni predvidevala gradnje hotela, območje sta želela oživljati postopoma – najprej s športno-rekreacijskimi površinami in kavarno, nato pa še z manjšimi nastanitvenimi zmogljivostmi v obliki glampinga. A njune načrte je spremenil razpis za nepovratna sredstva iz evropskega načrta za okrevanje in odpornost. Na njem sta bila uspešna, zato sta se odločila za večjo naložbo in začela z gradnjo hotela.

"Zadali smo si, da postopoma revitaliziramo to okolje, da mu vrnemo nekaj sijaja in tistega, kar je ta kompleks nekoč, v času Avstro-Ogrske, konec 19. stoletja, pravzaprav že bil," je dejal Branko. Danes tako na območju Rimskega vrelca stoji butični hotel Wada, ki je v času našega obiska goste sprejemal šele nekaj mesecev. Njegova zgodba se še razvija, vendar so investitorji in hotelska ekipa zadovoljni z začetkom.

Marjana je sicer priznala, da je bilo hotelirstvo, čeprav je vajena vodenja podjetij in uresničevanja zahtevnih projektov, zanjo nekaj povsem novega. "O hotelirstvu nimam pojma," je dejala in ob tem poudarila, kako pomembna je ekipa, ki danes vodi hotel. Prav zato sta z Brankom veliko odgovornosti prepustila strokovnjakom, sama pa ostajata vključena v razvoj celotnega območja.

Ko pogovor znova nanese na Avstralijo, Korošica sicer ne skriva, da ji je bila tamkajšnja država všeč. Pohvalila je podnebje, večkulturnost in odnos ljudi do tujcev. Toda kljub skoraj štirim desetletjem bivanja v tujini in dvojnemu državljanstvu pravi, da Avstralija zanjo nikoli ni povsem postala dom: "Čudovita dežela. Ampak ni dom. Tam so doma Avstralci, jaz sem pa tukaj."

S soprogom Brankom se namerava zdaj večino časa zadrževati na Koroškem. Vendar pa, četudi bi si marsikdo mislil, da bosta zakonca po skoraj 40 letih ustvarjanja v tujini, vodenju podjetij in zdaj še gradnji hotela lahko nekoliko upočasnila tempo, Marjana očitno še nima namena mirovati.

"Zdaj bi moralo biti počasi dovolj teh hotelov, pa imam že nov projekt v glavi. To je grozljivo, ko se ne moreš ustaviti," nam je povedala. Zdi se, da jo še vedno žene ista želja po ustvarjanju, zaradi katere je nekoč kot deklica nabirala borovnice, pozneje v Avstraliji razvijala eksplozive in se vedno znova lotevala novih poslovnih podvigov. Razlika je le v tem, da ima zdaj njeno ustvarjanje tudi izrazito domačo razsežnost.