Vladni urad za boj proti korupciji deluje že eno leto, vendar razen nekaterih ne preveč posrečenih servilnih akcij obtoževanja korupcije ter še manj posrečenega poskusa pisanja protikorupcijskega zakona, še ni povedal prav nič jasnega o tem nevarnem pojavu.
Njegov direktor, bivši sodnik in državni uslužbenec, Boštjan Penko, je že nekaj časa napovedoval objavo posebne raziskave o korupciji, ki bi bila zagotovo zelo dobrodošla in bi izpopolnila sliko o zaznavah korupcije na Slovenskem, ki sojo do sedaj ustvarjale predvsem mednarodne ustanove, kot so Svet Evrope, Soroseva fundacija, Transparency International, Svetovna banka, Evropska banka za obnovo in razvoj, The Economist in podobne. Razen pri nekaterih izjemah, so pri večini dosedanjih raziskav o zaznavah korupcije prevladovale zaznave tujcev, zato smo bili lahko zelo skeptični do njihove objektivnosti. Jasno je postalo, da potrebujemo raziskavo, ki bo zajela zaznave vseh dosedanjih virov korupcije, ki jo bo naročila domača ustanova, ki uživa dovolj ugleda in premore dovolj znanja, da jo bo lahko tudi predstavila javnosti. Končno smo jo dobili!
Prvo presenečenje je, da je naročnik raziskave neka Nizozemska organizacija, o kateri lahko sklepamo, da sodeluje v projektu Matra, ki je kot najcenejši ponudnik potrošila njihov državni denar, ki je namenjen predpristopni pomoči državam kandidatkam za polnopravno članstvo EU. Vladni protikorupcijski urad je zgolj sodeloval pri pripravi raziskave, izvajalec pa je bil Center za raziskavo javnega mnenja pri FDV. Na tiskovni konferenci so resda predstavili le nekatere ugotovitve, ki pa so tako splošne, da ne vzdržijo nobene resne kritike. Raziskava ugotavlja, da dosti Slovencev misli, da je korupcija resen problem, da se v glavnem pojavlja v javni upravi, ter da je dosti korupcije tudi v zdravstvu. Tam jo ljudje tudi najbolj neposredno zaznavajo, sicer pa so vprašani še najbolj pod vtisom medijskih poročil o korupciji. Sicer pa raziskava tudi ustvarja nekakšno lestvico najbolj koruptnih poklicev oziroma dejavnosti, ki si sledijo takole: zdravniki so se odrezali najslabše, sledijo pa jim odvetniki in notarji, inšpektorji, zaposleni na občinah in upravnih enotah, poslanci, državni uradniki, sodniki, cariniki, policisti, učitelji in profesorji ter davčni uslužbenci. Raziskava tudi pojasni, da so glavni razlogi za takšno stanje predvsem v prenizko zagroženih kaznih, v pomanjkljivi zakonodaji ter zaradi neučinkovitega pregona korupcije.
Takšna raziskava nikakor ne more biti v ponos niti nizozemskemu naročniku, vladnemu protikorupcijskemu uradu, niti izvajalcu. Iz dosedanjih raziskav zanesljivo vemo, da so najpomembnejši viri korupcije v postopkih javnih naročil, pri dodeljevanju državnih pomoči ter v postopkih privatizacije. Zelo resni problem je tudi počasnost in neučinkovitost sodstva. Namenjena je torej predvsem nadaljnjemu zamegljevanju pojavov korupcije in iskanju grešnega kozla. Če se bo takšen trend nadaljeval, lahko že kmalu pričakujemo tudi kakšen lov na čarovnice. Najverjetneje se bo kaj takšnega zgodilo kakšnemu direktorju bolnišnice. Zagotovo ne gre podcenjevati problemov korupcije v zdravstvu, vendar so ugotovitve raziskave zelo splošne in pomenijo žalitev za mnoge zdravstvene ustanove in posameznike, ki delajo v njih. Podobno je tudi z javnimi uslužbenci. Tudi metodologija telefonskega anketiranja se zdi neustrezna. Na takšen način ni mogoče pričakovati odgovorov na tako resna vprašanja kot je korupcija.
Od vlade smo pričakovali zelo poglobljeno raziskavo na področjih, ki so jih nakazale že številne ugledne mednarodne ustanove, ki bi jih kazalo dopolniti tudi z domačimi izsledki. Pričujoča raziskava o korupciji se ne more primerjati z nobeno dosedanjo raziskavo. Njen namen je lahko zgolj manipulacija in iskanja grešnega kozla, za prikrivanje dejanskih problemov.