Najbolj podkupljivi odvetniki in notarji?

Na Komisiji za preprečevanje korupcije so objavili poročilo o javnomnenjski raziskavi med prebivalci Slovenije o razširjenosti korupcije v Sloveniji. Opravil jo je Center za raziskovanje javnega mnenja, potekala pa je decembra lani na vzorcu 966 sodelujočih. Odgovarjali so na enaka vprašanja kot  že leta 2003, 2004, 2006, 2007 in 2008.

Kako podkupljivi so javni uslužbenci?

Glede razširjenosti korupcije v javnih službah so odgovori prav tako zaskrbljujoči. Večina – 44 odstotkov anketirancev ocenjuje, da podkupnino v javnih službah sprejema precej javnih uslužbencev, tretjina vprašanih jih meni, da podkupnino sprejema le nekaj javnih uslužbencev, 13 odstotkov jih meni, da podkupnino sprejemajo skoraj vsi, le dva odstotka pa sta prepričana, da javni uslužbenci ne prejemajo podkupnin.

Pri vprašanju na podlagi česa temelji mnenje vprašanih, pa so odgovorili različno. Večina, 40 odstotkov, jih je odgovorilo, da na podlagi poročanja medijev, skoraj 15 odstotkov jih ima osebne izkušnje, trije odstotki manj poznajo izkušnje znancev, 6,3 odstotka se jih zanaša na splošne govorice, 20 odstotkov pa se jih opredeljuje na podlagi vseh navedenih odgovorov.

Korupcija močno narasla po letu 1990

Po mnenju skoraj polovice anketirancev je korupcija v letih po osamosvojitvi Slovenije močno narasla (48 odstotkov vprašanih), 24,5 odstotka jih meni, da je nekoliko narasla, 16 odsotkov jih je prepričanih, da je ostala na enaki ravni, da je nekoliko upadla oziroma je močno upadla, pa jih meni 4,5 odstotka vprašanih.

Anketirance so spraševali tudi po mnenju, kaj naj stori človek, ki potrebuje neko dovoljenje, če mu uradnik reče: "Bodite potrpežljivi, počakajte?" 45 odstotkov jih je odgovorilo, da je treba počakati, 15,8 bi jih uporabilo zveze, enak odstotek jih meni, da se ne da storiti ničesar, 14,5 pa bi jih napisalo pismo.

Pozornost zbujajo pa rezultati pri vprašanju, katerim uradnim osebam bi bilo potrebno ponuditi denar, darilo ali uslugo, da bi storile tisto, kar so po službeni dolžnosti dolžne storiti. Da bi bilo to potrebno storiti pri odvetnikih in notarjih, jih je prepričanih 55,7 odstotka vprašanih, le nekaj desetink odstotnih točk manj jih meni, da je treba nagraditi zdravnike in delavce v zdravstvu, dobrih 45 odstotkov jih meni, da je to treba storiti pri inšpektorjih inšpekcijskih služb. 44 odstotkov vprašanih je prepričanih, da so podkupljivi poslanci, 43,6 da so taki sodniki in sodni uslužbenci, da so podkupljivi policisti, jih meni 41 odstotkov, 40 odsotkov jih to meni za uradnike na ministrstvih, malo manj za carinike, 37 odstotkov za zaposlene na občinskih upravah, 34 za davčne uslužbence in 26,5 odsotka za učitelje in profesorje. Na vprašanje ali imajo pri oblikovanju takega mnenja lastne izkušnje, pa jih je 11,8 odstotka odgovorilo, da ima lastno izkušnjo, da je bilo treba nekoga podkupiti v stiku z zdravniki oziroma delavci v zdravstvu, 6 odstotkov jih ima tako izkušnjo s policisti, 3,8 odstotka z odvetniki in notarji, glede ostalih primerov pa jih ima osebno izkušnjo manj kot tri odstotke vprašanih.

Kar 29,4 odstotka vprašanih jih meni, da je glavni vzrok za korupcijo v Sloveniji neučinkovit pregon, 22,5 odstotka jih meni, da je vzrok pomanjkljiva zakonodaja, slab odstotek manj jih je prepričanih, da so kazni prenizke, 13,2 odstotka je prepričanih, da so najpomembnejši vzrok ustaljene navade, 5,3 odstotka jih meni, da so preveč zapleteni upravni postopki, 2,3 odstotka pa, ker ni želje po boji proti korupciji.

Kdo je bolj kriv za korupcijo: tisti, ki podkupnino daje, ali tisti, ki jo prejme, pa jih skoraj polovica meni, da sta kriva oba enako, 36,2 odstotka jih meni, da tisti, ki jo prejme, 14,7 odstotka pa tisti, ki jo daje.

Skoraj 30 odstotkov korupcije ne bi prijavilo

Slabih 30 odstotkov vprašanih korupcije, če bi zanjo izvedeli, ne bi prijavili, 55 odstotkov bi jo prijavilo, 15,7 odstotka pa jih je dejalo, da ne vedo, kako bi se odzvali. 35,7 odstotka tistih, ki korupcije ne bi prijavilo, tega ne bi storilo zaradi skrbi za maščevalne ukrepe, 21,9 odstotka jih meni, da korupcijskega dejanja ni mogoče dokazati, 15,8 odstotka jih ne bi sprožilo preiskave, 13,4 odstotka tega ne bi storilo iz drugih razlogov, 8 odstotkov pa jiih ne ve, kje prijaviti taka dejanja.

Če bi za korupcijo izvedeli, bi jih 41,2 odstotka dejanje prijavilo policiji, 36,1 odstotka bi jo prijavilo Komisiji za preprečevanje korupcije, 10 odstotkov bi podatke o tem posredovalo medijem, dobri trije odstotki, bi se obrnili na sodišče, slabi trije državnemu tožilstvu, 0,2 odstotka pa na urad za preprepčevanje pranja denarja.

Največjo vlogo v boju proti korupciji imajo mediji

Po mnenju sodelujočih v raziskavi so najbolj od naštetih institucij k boju proti korupciji v Sloveniji pripomogli mediji (3,37), na drugem mestu je Komisija za preprečevanje korupcije (3,28), tretji je Urad za preprečevanje pranja denarja (2,86), sledi policija (2,82), nato inšpekcijske službe (2,76), državno tožilstvo (2,67), zdravstvene ustanove (2,48), občinska uprava (2,45), sodišča (2,44), vlada (2,77) in odvetniške pisarne (2,20). Pri tem so anketiranci ocenjevali delo posameznih institucij. Ocena 1 pomeni, da te sploh niso pripomogle k boju proti korupciji, ocena 5 pa, da so močno pripomogle.

Odvetniška zbornica: Napačna metodologija!

Predsednik odvetniške zbornice Miha Kozinc ob tem opozarja, da je bil v raziskavi uporabljen napačen metodološki pristop, saj odvetniki niso uradne osebe, so svoboden poklic.

"To je tako, kot bi rekli, da so zasebni zdravniki koruptivni. Le tisti, ki so v javnem zdravstvu, lahko jemljejo podkupnine. In tako je tudi pri nas," poudarja Kozinc. Pojasnjuje, da stranka pri odvetniku naroči uslugo in zanjo plača. Gre pa za plačilo po odvetniški tarifi.

Primer, ko bi lahko govorili o koruptivnosti odvetnika, bi lahko bil, če bi odvetnik delal v nasprotju z interesi stranke, ki jo zastopa, ker bi mu za to nasprotna stranka dala več denarja. Takšnega primera pa se v 30 letih, kar je odvetnik, ne spomni.