Košarica Levici? Logar: Pogajanja lahko trajajo tedne ali mesece

V političnem prostoru tako vlada vroče ozračje, kjer se že tako vse od zaprtja volišč mešajo taktični molk, javna sporočila za volivce in zakulisna pogajanja. Stranke tehtajo možnosti, preizkušajo zavezništva in obenem puščajo odprtih več poti.

Akterja, v katera je uprtih ogromno oči, sta Anže Logar in Zoran Stevanović. Demokrati in Resnica. Obe stranki se po dosedanjih razmerjih kažeta kot jeziček na tehtnici, ob tem pa se pojavlja vprašanje, v kakšno koalicijsko kombinacijo se sploh lahko umestite - glede na pretekle izjave, programske usmeritve ali pa željo po dolgoročnem političnem preživetju. 

Predsednik Demokratov Anže Logar se je oglasil na Facebooku in zavrnil številne informacije, ki so v zadnjih dneh krožile v medijih in na družbenih omrežjih. Kot je zapisal, so navedbe o tem, da naj bi Demokrati že sodelovali pri oblikovanju vlade Roberta Goloba oziroma da naj bi bila ministrska mesta celo že razdeljena, "čista laž". Po njegovih besedah gre za zavajajoče informacije in "medijske čenče", katerih namen naj bi bil oslabliti pogajalski položaj stranke še pred dejanskim začetkom pogovorov.

Logar poudarja, da se pogajanja sploh še niso začela – prvi sestanek je predviden šele v petek – ter da bo odločitev o morebitnem vstopu v koalicijo odvisna predvsem od vsebinskih zavez. Med ključnimi pogoji izpostavlja boj proti korupciji z uvedbo sistema SKOK ter razbremenitev plač in podjetnikov, tudi z uvedbo razvojne kapice. Ob tem dodaja, da delitev ministrskih resorjev za Demokrate sploh še ni tema, saj mora biti najprej dosežen dogovor o sestavi koalicije in njenih programskih prioritetah.

V zapisu je še poudaril, da Demokrati niso nastali zato, da bi omogočili ponovitev mandata odhajajoče koalicije, ter jasno izključil sodelovanje s stranko Levica. Napovedal je tudi, da bodo pogajanja lahko trajala tedne ali celo mesece in da "nič ne bo dogovorjeno, dokler ne bo dogovorjeno vse".

V političnem zakulisju je medtem precej pozornosti pritegnilo tudi srečanje med Logarjem in Stevanovićem, ki sta bila ujeta "prijateljski kavi". Po besedah Stevanovića v ozadju ni bilo nobenih posebnih dogovorov ali "zarot", saj naj bi se po snemanju oddaje spontano usedla v lokalu Parlament.

Vsebina pogovora ostaja neznana, oba pa poudarjata, da za zdaj ne razkrivata podrobnosti. Stevanović ob tem ocenjuje, da z Logarjem nista ključna igralca pri sestavljanju vlade, čeprav se bosta oba odzvala na pogovore o morebitni koaliciji. Podobno sporočajo tudi v Demokratih, kjer pravijo, da je šlo za naključno srečanje.

Kljub temu srečanje dodatno potrjuje, da se pogovori in tipanje možnosti že odvijajo tudi neformalno, še preden so se uradna koalicijska pogajanja sploh začela. V razmerah, kjer prav manjše stranke odločajo o večini, takšna srečanja dobivajo še večjo težo, četudi jih akterji javno minimizirajo.

Še vedno pa odmevajo konkretne kadrovske in vsebinske zahteve stranke Resni.ca, o katerih je bilo govora takoj po volitvah. Ciljali naj bi na ministrstvo za notranje zadeve, zunanje zadeve in finance, kar bi jih postavilo v samo jedro vlade, tudi na mesta, ki jih zmagovalci volitev običajno ne prepuščajo. Prav te zahteve so v delu politične javnosti sprožile vprašanja o realnosti pričakovanj in pogajalski strategiji stranke.

Ob tem v Resnici vztrajajo tudi pri vsebinskih izhodiščih, ki jih javno poudarja njen predsednik Zoran Stevanović – predvsem pri boju proti korupciji in suverenistični politiki. Ta kombinacija kadrovskih ambicij in programskih zahtev kaže, da stranka ne želi igrati zgolj podporne vloge, temveč si prizadeva za močan vpliv na smer prihodnje vlade.

Ob tem pa tudi Stevanović pričakuje dolgotrajna pogajanja ter zavrača sodelovanje z Levico, ki da je "stranka, ki zavzema popolnoma drugačna programska izhodišča od nas, tako da mi se v takih koalicijah ne vidimo", je poročal STA.

In v takšnem ozračju so povolilne misli Goloba - "Težka pot. Jasno sporočilo" - še toliko bolj pomenljive. Slovenija je pač po teh volitvah dobila to, česar si politika sicer nikoli ne želi, a kar jo vedno najbolj razgali - čisto matematiko, ki jo sili stopiti dlje od ideologije. Nihče nima dovolj. Vsi pa imajo ravno toliko, da brez drugih ne morejo ničesar. In za marsikoga je na kocki - vse.

Logar si je pred volitvami zgradil identiteto na distanci – ne le do levega, ampak tudi do desnega pola, ki ga pooseblja Janez Janša. Njegova pozicija je (bila) strateška. Če bi zdaj brezpogojno vstopil v Golobovo vlado, bi izgubil temelj, na katerem stoji njegova politična zgodba. Zato je njegov manevrski prostor zelo ozek: lahko sodeluje, a le v konstruktu, ki ni ne leva ne desna vlada, ampak nekaj vmes. Sredinska koalicija. In ta avtomatično odpira naslednjo razpoko.

V takšni konfiguraciji postane Levica problem, ne rešitev. Za desno-sredinske partnerje je preveč ideološko profilirana, za Logarjevo zgodbo pa preveč obremenjujoča. In zdaj je to tudi jasno izrazil, podobno kot Stevanović. 

Ta položaj na Levico, ki že tako ni blestela na volitvah, čeprav je v odhajajoči vladi igrala pomembno vlogo - in je pričakovala veliko večjo podporo volivcev. Na prvi pogled ima še vedno pomembno politično težo, saj je brez nje v določenih kombinacijah težko sestaviti večino. A prav ta teža jo hkrati postavlja v nezavidljiv položaj. Njena jasna ideološka profiliranost, ki ji je prinesla podporo volivcev, jo namreč otežuje kot partnerico v širših, bolj heterogenih koalicijah.

Tako se znajde v situaciji, kjer vsak scenarij prinaša izgubo. Če vztraja kot del koalicije, lahko oteži oblikovanje širšega političnega soglasja in odbije nekatere potencialne partnerje. Če ostane zunaj, pa izgubi neposreden vpliv. V praksi to pomeni, da njen položaj ni več odvisen zgolj od lastnih odločitev, ampak vse bolj od tega, kako jo vidijo in umeščajo druge stranke.

Če Robert Golob želi priti do 46 glasov z vključitvijo Demokratov ali širšega desno-sredinskega bloka, je cena torej jasna: Levica odpade. Stabilnost bi temeljila na kompromisu, ne na skupni viziji, vprašanje je, kaj to pomeni za tektonske reformne premike, ki jih država že leta potrebuje na določenih področjih, v zaostrenih globalnih razmerah pa bodo potrebne tudi jasne, ne vsem všečne odločitve. 

V tem kontekstu se pojavljajo tudi ugibanja o vlogi Roberta Goloba, celo vprašanje njegovega umika. Morda bi bil za koga bolj sprejemljiv "manj politično obremenjen" mandatar. Vlada bi nastala – a z drugačnim obrazom. 

Druga pot je vztrajanje pri obstoječem bloku: Svoboda + SD + Levica. A ta pot trenutno nima številk. In še pomembneje – nima več mostov. Če Levica ostane, odpade Logar. Če odpade Logar, odpade sredinski preboj. Poleg tega sodelovanje z Levico zavrača tudi Stevanović, ki pa že tako jasno sporoča - ne želimo biti privesek, želimo vpli v jedru sistema.

Tretji scenarij, ki ga politika nerada izgovarja, in se zdi kot misija nemogoče, manj verjetna od zadetka na lotu, je velika koalicija. Prestop čez najbolj trde meje. Kombinacija, ki vključuje oba pola – a pod enim pogojem, torej personalni umik na obeh straneh.

Možna pa je tudi vlada brez formalne vključitve Resnice, a z njenim občasnim sodelovanjem. Vlada obstaja, a nima trdne večine. Vsak zakon je pogajanje. Zoran Stevanović v tem scenariju ne nosi odgovornosti, ohranja pa velik vpliv. To je za Resnico politično optimalno, za vlado pa dolgoročno izčrpavajoče.

V ozadju vseh teh kombinacij pa ostaja še en pomemben dejavnik, ki ga ni mogoče prezreti – vloga Janeza Janše. Čeprav neposredno ni del večine scenarijev, ki se trenutno omenjajo kot realni, njegova politična teža še vedno določa okvir igre. Na eni strani ostaja najmočnejši akter desnega pola, na drugi pa prav njegova prisotnost omejuje manevrski prostor sredine, ki išče širšo, bolj vključujočo koalicijo.

Ob tem dodatno napetost ustvarjajo tudi njegovi dvomi o verodostojnosti dela volilnega procesa, zlasti predčasnega glasovanja. Napoved pravnih korakov in vprašanje legitimnosti tako ne vplivata le na politično retoriko, ampak tudi na širše zaupanje v proces, v katerem se oblikuje nova oblast.

Če je torej kdo opozoril, da bodo pogajanja dolga, to ni pretiravanje. Gre za realnost političnega trenutka. Trenutno ni jasne, naravne večine, temveč le različne možne kombinacije, vsaka s svojo ceno. Vprašanje je, kdo bo prvi pripravljen popustiti.