Kot bi Luna padla na Zemljo: slovo od Milene Zupančič

Slovenija se je poslovila ne le od velike Milene, poslovila se je od Mete iz Cvetja v jeseni, Mimike iz komedije Moj ata, socialistični kulak, pa Karoline Žašler, če naštejemo le nekaj njenih velikih vlog.

Kultura se je poslovila od Prešernove nagrajenke, Ljubljana od častne meščanke, Slovenija od prejemnice zlatega reda za zasluge, svet pa od ambasadorke Unicefa. Spominska slovesnost je združila mnoge, kajti skupaj so jo pripravili Cankarjev dom, ljubljanska Drama, Mestno gledališče ljubljansko, Mladinsko gledališče in filmski ustvarjalci. Vsi, ki se jih je v svojem življenju tako globoko dotaknila.

Bil je dan za spomine vseh, ki so z njo delili njeno pot.

"Ko pomislim na Mileno Zupančič, pomislim na ljubezen, tisto lepo, pozitivno ljubezen, ki te izpolni, osreči in vliva voljo do življenja," je povedala igralka Damjana Černe.

"Ves čas si bila čisto zraven v Šugmanovem salonu in rečeš: neizprosno se ljubita v razigranem strahu gledališkega večera. Zjutraj razprite polkna," je dejal gledališki igralec Marko Mandić.

"Kot bi Luna padla na Zemljo, je zanjo dejal njen mentor Pino Mlakar. In tako je Milena tudi vstopila v slovenski film. Neposredno in nepozabno," je povedal filmski režiser Matevž Luzar.

"Milena, generacija moja, za tvoje čudovite vloge hvala ti za vse," se je poslovil igralec Rade Šerbedžija.

Pravijo, da nihče zares ne odide s tega sveta, dokler ljudje omenjajo njegovo ime. Če to drži, bo Milena Zupančič z nami ostala še generacije. Pravijo, da samo ena slovesnost morda ne bo dovolj in da bodo morda decembra, ko bi praznovala 80. rojstni dan, pripravili še kak dogodek, denimo retrospektivo njenih filmov.