Kovač, ki z milino ustvarja ostrino

"Jaz sicer delam, ampak tega ne jemljem kot službo, ampak kot..." se je v svojih mislih za kratek čas ustavil Timotej Kruška in nadaljeval, "jemljem to morda bolj kot neke vrste hobi, ki mi prinaša hkrati veselje in denar, predvsem pa navdušenje nad nečim na novo ustvarjenim." Prav zato sem se odpravila na obisk k Timoteju. Ker me vedno navdušijo ljudje, ki imajo tudi sami veliko veselja do življenja in se nikoli ne nehajo čuditi in raziskovati. In Timotej Kruška je eden takšnih. Večni iskalec in raziskovalec, človek nemirnega duha in mirnega telesa, ki si ga umirja z dolgoletnim raziskovanjem umetnosti borilnih veščin. "Več let šolanja imam iz borilnih veščin kot iz klasičnih šol," mi v smehu pove. Njegova borilna nabirka so karate, pa kikboks, aikido, džudžicu, iaido, capoeira, taiči. Danes trenira tradicionalno japonsko mečevanje katori shinto-ryu. Ima celo črni pas 3. dan in imel bi še 4., če ne bi prišla epidemija z zaprtji telovadnic. A morda potem tudi  ne bi ustvaril toliko svojih novih kreacij, saj se je takrat z dušo in telesom vrgel v kovačijo.

 Kjer norec pleše v tehno ritmih

"Vržem tale goreči papirček notri, pa začneva!" Vuš, je švignil ogenj iz njegove kovaške plinske peči. Dobra divja uvertura, sem si mislila, medtem ko sem gledala plamene in se je temu vizualnemu efektu pridružil še tehnorejv mešanica  velikega kovaškega kladiva, ki ga kovači imenujejo norec in ga danes poganja elektrika, nekoč pa so ga vodni mlini. "Super! Z njim se bom pa razumela! Tudi meni včasih tako pravijo!" sem se pošalila, medtem ko sem že vtikala radovedni nos med številna kladiva in izbirala, kateri bi mi morda sedel v roke. "Najprej kovaški usnjeni predpasnik in obvezna očala!" me je v mojem zanosu zaustavil Timotej, "ob kovanju namreč letijo razbeljeni kovinski delčki na vse strani!" Kar sem kasneje tudi res izkusila.  Na roki rahel ajs, na rokavu pa izžgana luknja. Kovaštvo ni šala. Je resno in težaško delo, a hkrati tudi polno ustvarjalnosti, umetnosti, kjer morajo mesto najti ne le fizična, ampak tudi mentalna moč, pa preciznost, iznajdljivost in vztrajnost. Sploh ko je govora o ustvarjanju takšnih umetnin kot so ročno kovani noži. In jaz sem imela to čast, da sem se lahko odpravila v delavnico na Knežak in se za en dan prislinila v uk k enemu najboljših nožarjev pri nas.

 Kupiti ali ne kupiti? Skovati!

Skoraj trideset let karateja je v Timoteju  utrdilo navdušenje nad kulturo Daljnega vzhoda, nad samuraji in katanami. Prvi korak v svet nožev je začel z brušenjem nožev za znance in ob tem študiral obrtno umetnost japonskih mojstrov. Ko si je želel kupiti svoj prvi japonski nož, je ugotovil, da je zanj predrag, pa se ga je lotil sam. Prvotni cilj mu je bila sicer katana,  a mu je tedanji učitelj dejal, da dokler ne naredi vsaj 1000 nožev, nima smisla, da se loti  znamenitega japonskega meča.

"Ostre stvari so mi bile od nekdaj všeč. To imamo očitno v krvi. Tudi moj dedek je imel v Dravljah rezbarsko delavnico, in pri njem sem preživljal veliko časa," mi je razlagal Timotej, medtem ko je čakal, da železo zagrejeva na pravilno temperaturo za kovanje. V delavnici naj bi si poskusila namreč skovati svoj lasten nož. "V Kočevju me je začelo zares zanimati tudi železo. V hiši, kjer smo živeli, je bilo kar nekaj predmetov iz kočevskega rudnika in  še danes imam eno iz obdobja pred letom 1800," se je pohvalil. Čez čas je njegovo ustvarjanje preseglo vikende in proste popoldneve, in Timotej je prišel do točke, ko je pustil službo in začel izdelovati samo nože. Zdaj se s tem preživlja. "A nočem postati suženj naročil, pravi. S kvaniteto pada kvaliteta." In Timotej naredi toliko nožev, kolikor zmore. Navsezadnje gre za unikatne izdelke.

 Nožarstvo je umetnost

"Zakaj prav japonski noži? A ni pač vseeno, od kod prihajajo. Nož je nož, kaj ni?" sem postavila neuko in za strokovnjaka že rahlo nesramno vprašanje.  "Nikakor niso vsi podobni! Sredica japonskega noža je izdelana iz tršega jekla. Nemški ali evropski noži so bolj mehki, namenjeni morda res bolj laičnim uporabnikom. Japonski nož ima trše jeklo, zato dlje časa obdrži fino ostrino. Slabost tega jekla pa je, da se ob nepravilni uporabi hitro zlomi. Japonski noži niso za težko uporabo, ampak za fine reze. To je glavna razlika med noži Daljnega vzhoda in našimi noži," mi je potrpežljivo odgovoril Timotej, medtem ko je v nežno tkanino pospravljal enega od specialnih nožev, ki ga je skoval po naročilu za šefa kuhinje Boštjana Skoka iz bližnje gostilne. Timotej izdeluje predvsem "šefov gyuto" nož. "Gyu" namreč po japonsko pomeni govedina, "to" pa rezilo. "Ampak ta nož ni samo za govedino, zaradi svoje tankosti je za vse meso in zelenjavo,"  mi je razlagal, medtem ko sva peščila proti gostilni. Jaz sem svoj nož medtem že uspela skovati. Beri: v večini ga je skoval Timotej, predvsem pa pobrusil in spoliral, saj si jaz znam ponavadi poleg salame narezati tudi kakšen boleč in nepotreben košček mesa, in brušenja si takšni osebi res ne prepusti.

 Nazaj k naravi, k ustvarjanju, k obrti

Nožarske šole pri nas nimamo. Timotej, ki je tudi predsednik ceha slovenskih kovačev, sanja, da bi z delavnicami po srednjih tehniških šolah, pa tudi osnovnih, uspel zmotivirati učence tudi za to vrsto obrti, jim prenesel znanje in morda nekoč v prihodnosti na Knežaku ustanovil poseben učni center.  Morda pa se obrti, tudi kovaški, obetajo svetlejši časi?

Mnogi rokodelski poklici so v preteklosti poganjali in razvijali naš svet. Človek je s svojimi rokami tkal, lončaril, pletel, mizaril in iz različnih materialov izdeloval predmete, ki jih je uporabljal v svojem življenju. Digitalna družba danes slavi drugačne vrednote, pa kljub temu, se ljudje vse bolj vračamo nazaj k pretekli ustvarjalnosti. Ker smo ljudje ustvarjalna bitja in znanstveno dokazano je, da delo z rokami in rokodelstke spretnosti krepijo človeški um in radostijo srce.

 Srečni metalurg, alkimist, delavec, podjetnik

Kaj me je še fasciniralo pri Timoteju Kruški? Da se loteva sam tudi metalurgije.  Nabere magnetitno in limonitno rudo in jo stali. Strokovno se temu reče sicer redukcija železove rude. To je način, ki so ga poznali od pradavnine do 13. stoletja. Potem pa so začeli rudo dejansko taliti. S tem pridobi kompaktno surovo železo. Tako so pridobili 29 kilogramov dobro kompaktnega surovega železa oziroma volka. Seveda nenehno sodeluje z Inštitutom za metalurgijo v Ljubljani, kjer surovo železo prerežejo, testirajo in ugotovijo, koliko ogljika je v njem.

Gledela sem v kladivo in iskre, ki so letele naokoli in razmišljala. Kovači so bili res že od nekdaj mojstri za vse, od delavca in podjetnika pa do čarovnika in alkimista. Danes brez kovačije ne gre. Navsezadnje ima vsak avto nekaj kovaških kosov, res da skovanih z ogromnimi stroji, pa vseeno. A pomemebno se je vseeno zavedati, da je vsak poklic pomemben, za posameznika in družbo ali kot je nekoč dejal že Aristotel:  Tam kjer se križajo potrebe sveta in tvoji talenti,  tam je mesto tvojega poklica. Kaj ni nekaj najlepšega, če človek uspe odkriti to svoje križišče?