Kraj zločina: največkrat dom storilca ali žrtve ali njun skupen dom

To je pokazala analiza vseh ubojev, umorov in poskusov teh dejanj, ki so se v Sloveniji zgodila od leta 1991 do 2016. Raziskovalca Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani prof. dr. Mojca Mihelj Plesničar in Dean Lipovac sta tako raziskala in analizirala značilnosti 500 takšnih primerov, v katerih je bila slaba polovica izvršenih umorov in ubojev – torej nekaj manj kot 250 nasilnih smrti, ki so se v tem obdobju zgodile na ozemlju naše države.

"Večina nasilnih smrti se zgodi zaradi nesposobnosti razreševanja konfliktov, ki se lahko vlečejo daljši čas, lahko tudi več let v neki družini, potem pa to eskalira in pride do smrti. Velikokrat gre za neke disfunkcionalne odnose v družinah, lahko pa se takšen konflikt zgodi tudi hipno, a še vedno gre za nezmožnost razrešitve konflikta na drugačen, miren, nenasilen način," je opozorila Plesničarjeva. Njen kolega Lipovac pa je postregel s še bolj zanimivim podatkom – večina krvnikov so znani ljudje, družinski člani, prijatelji ali sosedje, torej ne gre za neznance, ki planejo na nekoga v temi, ali po možnosti tujcev, ki so v našo državo iz tujine prišli s slabimi nameni, tako da tukaj izvršujejo kazniva dejanja ali celo umore. Velika večina storilcev je slovenskih državljanov, kar 86 odstotkov. Prizorišča zločinov, kot je pokazala najina analiza, pa so najpogosteje skupen dom storilca in žrtve (41 odstotkov) ali dom žrtve (35 odstotkov) ali dom storilca (11 odstotkov)," je navedel Lipovac.

Zato ne preseneča podatek, da je bilo v največ primerih pri odvzemu življenja ali njegovem poskusu, kot je nadaljevala Plesničarjeva, uporabljeno orožje nož. In tudi verjetno ne preseneča, da je velikokrat prisoten tudi alkohol oziroma njegova zloraba. A neka podrobnost je presenetila raziskovalca Lipovca, in sicer, da v ozadju niso nujno neke težke družinske drame ali hudi konflikti. Kakšni umori so se zgodili iz povsem banalnih vzrokov. "Velikokrat v ozadju ni neka zgodba, da bi nekdo nekomu resno omejeval svobodo življenja ali zniževal svobodo življenja, ampak gre lahko za nek banalen prepir, za neko žaljenje prijatelja ali prijateljice neke osebe. In, težko verjeti, a konkreten primer, ki smo ga obravnavali, je bila nasilna smrt, do katere je vodila nedolžna opazka o tem, da drugi slabo igra šah," je opisal Dean Lipovac.

Mesec, ki se je izkazal za najbolj nevarnega, je november. Morda je to tudi povezano z zlorabo alkohola, z martinovanji. Dan, v katerem je bilo največ nasilnih smrti in poskusov, pa je bil petek. Nasilje se najpogosteje zgodi v večernem času (37 odstotkov) ter ponoči (26 odstotkov) ali popoldne (26 odstotkov). In kdo so storilci? V več kot devetdesetih odstotkih vseh primerov v zajetem 25-letnem obdobju so bili storilci moški, a moški so bili v večini tudi žrtve, četudi v nekoliko nižjem odstotku, pa vendar jih je bilo več kot žensk (71 odstotkov). Pri nasilno odvzetem življenju poti nazaj ni. To so dokončna dejanja, ki močno zarežejo v življenja vseh, ki ostanejo. Tudi najhujše kazni zato niso uteha zanje. Pri nas je najvišja zaporna kazen 30 let zapora, v izjemno težjih primerih pa celo dosmrtni zapor, ko gre denimo za stek več kaznivih dejanj umora naenkrat. A nekoč smo poznali celo smrtno kazen – v nekdanji skupni državi Jugoslaviji. "Zadnja smrtna kazen je bila pri nas izvršena leta 1959, in sicer so s strelskim vodom usmrtili človeka, ki je vzel življenje miličniku," je spomnila Plesničarjeva.

Zadnja izrečena smrtna kazen na naših tleh pa je bila v osemdesetih letih minulega stoletja, a so jo zatem spremenili v tedaj najvišjo zaporno kazen dvajsetih let zapora. Storilec je bil serijski morilec Metod Trobec, ki je v Dolenji vasi na Gorenjskem umoril in zatem v peči zažgal pet žensk. Po obsodbi so našli dokaze še za eno žensko.