V Sloveniji morilci najpogosteje pograbili nož

"Umor je, kot kaže, najsijajnejša od vseh tem," je izjavil slavni Alfred Hitchcock, mojster grozljivk. Že odnekdaj je tako, tudi mitologija ni mogla brez krvi, trupel in umorov. Agatha Christie je ustvarila "gnilo idiličen" svet, navidez popoln - gospodinja, ki peče piškote, lične skodelice za popoldanski čaj, župnišče, tombola. A ta svet vseeno pretrese umor. Morilec je lahko vsakdo, a nazadnje je vedno nekdo, ki je pomemben del tega popolnega reda.

"Očitno imajo te knjige nek poseben status in kljub temu, da je umor prisoten v literarni zgodovini že od njenega začetka, se avtorji začnejo razmeroma pozno ukvarjati z vprašanjem duše morilca. In zato me je zanimalo, kakšni so ti morilci. Ugotovimo, da so to zelo različni liki, ampak vsi ti liki uspejo v bralcih zbuditi zanimanje, saj nosijo v sebi to dvojnost iracionalnosti in razuma hkrati ob izvajanju nekega najhujšega dejanja, ki ga človek lahko naredi človeku," je za 24ur.com pojasnila Manja Skočir, ki je študirala pravo, vzporedno pa tudi literaturo in primerjalno književnost. Zdaj dela doktorat in še vedno išče presečišča, kako bi lahko kriminologijo združila s tem, da je strastna bralka.

"Povod zdaj je bil prav Krimifest, ko je Maša predlagala, naj delamo, kar želimo in tako dobiš svobodo, da delaš to, kar v službi ne moreš," se je nasmejala.

Maša Jelušič, tudi sama pisateljica, je namreč tista, ki stoji za organizacijo Krimifesta 2025, literarnega festivala, ki je ob koncu tega tedna za štiri dni združil moč kriminalk s strokovnimi pogovori in zabavnim dogajanjem. V središče festivala so postavili vrhunske slovenske avtorje kriminalnega žanra, ki so se jim pridružila predavanja in okrogle mize izvedencev s področja kriminalistike, kriminologije in forenzike.

"O tej ideji literarnega festivala sem že nekaj časa razmišljala in potem sem jo predstavila Andreju Blatniku. Njegove besede so bile, oh, pa ne še en literarni festival. Ko pa sem mu pokazala program, sodelovanje z Inštitutom za kriminologijo, strokovnjaki, da to razširimo, naredimo zabavo, novo literarno nagrado, je bil takoj za stvar," nam je pojasnila sogovornica. K sodelovanju sta povabila še pisateljico Karmen Petric, svoja vrata je ravno odprla Vodnikova domačija, vzeli so jih pod producentsko streho in tako se je rodil Krimifest.

Pot organizatorke v svet detektivk je podobna kot pri marsikaterem otroku s sončne strani Alp. Začela se je s knjigami Pet prijateljev, nadaljevalo se je s Komisarjem Rexom preko televizije in Agato Christie kot stalnico. "Ona je od majhnega z mano, z mamo sva jo brali in jaz sem ugibala, kdo je morilec," se spominja. Morilce pa zdaj na papirju ustvarja tudi sama. "Najprej naletim na idejo, umor in psihološki tip storilca, ki bi ta umor lahko naredil. Potem pa se lotim obiskovanja vseh strokovnjakov, da bi povedali postopke, psihologijo v ozadju, kakšne so resnične življenjske stvari," pravi Jelušičeva.

Ideja se vedno pojavi nenadoma, spontano, nikoli iz prebiranja dnevnih vrstic črne kronike: "Sprehajaš se po ulici ali pa tako, kot smo danes sedeli med predavanjem in pomislim, kaj pa, če bi se zdaj na stranišču zgodil umor. Ne maram črnih novic, tudi ne berem krvavih kriminalk in ne gledam krvavih filmov. Zločinu se pravzaprav kar izogibam," zaključi pisateljica, ki pa je kot organizatorka zločin uspešno pripeljala med ljubljansko občinstvo.

"Mene kot kriminologinjo vedno prosijo za izjavo v zvezi z umori ali spolnim nasiljem, karkoli drugega zelo redko. To so teme, ki ljudi zelo privlačijo, so senzacionalne, burijo našo domišljijo in potem se nam zdi, da je ta človek res nekaj drugačnega, želimo vedeti kaj več o tem, kako grozen je, prepričani, da mi nikoli ne bi bili taki," pove Mojca Plesničar.

"A midva sva želela povedati ravno to, da ima vsak izmed nas neke predispozicije, odnose, v katerih ne funkcionira ravno najbolje. In v nekaterih primerih to eskalira. Ne gre za neke grozne ljudi, ki že po naravi ves čas kažejo na to, da bodo to storili, ampak so neki povprečni ljudje, ki v določenem trenutku zelo napačno reagirajo," pojasni.

Pri vkopavanju v sodniško dokumentacijo ji je kot metodolog in statistik z analizo podatkov pomagal Dean Lipovac, sicer psiholog. "Sproti se učim, kajti tudi jaz imam te tipične predstave in stereotipe iz filmov in knjig, tako kot vsi drugi. Mene je presenetil vsak graf. Kaj, toliko je žensk, pa takšno je orožje?" je priznal.

Baza, iz katere sta črpala, je bila pravnomočne sodbe, ki sta jih z veliko truda in potu prepisali iz arhivov sodišč. Zajela sta podatke od leta 1991 in sta jih preučila za naslednjih 25 let, da bi dobila podobo slovenskih morilcev, ki izhaja iz realnosti. 500 sta jih zajela.

Ogledala sta si, kdo so ljudje, ki ubijajo, in kdo tisti, ki so ubiti – pogosto v odnosih, ki so bližji, kot bi si želeli. Kakšni so vzroki, kakšne okoliščine in kaj se je v teh desetletjih spremenilo? Namesto vseprisotnega občutka, da je nasilja vedno več, se je izkazalo, da je – vsaj kar zadeva umore – ravno nasprotno: vedno manj jih je. So pa kazni vedno strožje.

Po številu prednjači regija Zasavje. 60 odstotkov se jih je zgodilo v zasebnih prostorih, na ulici 22 odstotkov, v baru 14. Najpogosteje je šlo za skupni dom storilca in žrtve. Največ se jih je zgodilo novembra, ob petkih, v večernem času. Za razliko od statističnih podatkov pri samomorih tukaj ne izstopa noben datum, denimo ob praznikih. Za izvršeno dejanje je šlo v manj kot polovici primerov, ostalo je bil poskus. Najpogosteje so bili storilci moški, stari med 40 in 60 leti, večinoma s poklicno šolo ali manj. Eden pa je imel tudi doktorat. Dve tretjini jih ni bilo predkaznovanih, pogosta je bila bistveno zmanjšana prištevnost, 38 odstotkov storilcev je bilo pijanih.

Tudi med žrtvami je bilo največ moških, žensk je bilo približno 30 odstotkov, ženske praviloma niso ubijale žensk. Sta pa oba spola storilcev najpogosteje poprijela za nož. Po pogostosti sledita strelno orožje (iz časov JLA ali lovska puška) in udarec s topim predmetom. 

"Stvari, ki jih vidimo v popularni kulturi, so pač tiste, ki želijo vzbuditi zanimanje in to pogosto niso take žalostne zgodbe. Naši umori pa so več ali manj neke tragedije, take zelo žalostne zgodbe, ko jih vidiš in pomisliš, ubogi vsi vpleteni," pravi Plesničarjeva. Eden izmed preučevanih primerov se je v gostilni zgodil zaradi žalitve o načinu igranja šaha, sledil je uboj. Kljub vsemu pa imamo tudi pri nas zelo ekscesne primere, ki so prav taki, kot tisti iz filmov. 

Sogovornica sicer pravi, da resnično življenje producira bistveno bolj ekscesne zgodbe, kot si jih lahko zamisli nek literarni um. Zelo jih je malo, ko pa so, so zelo netipične. "Ko sem prvič to bral, sem pomislil, da tega pa niti v filmih ne vidiš, to si nekdo ne bi mogel izmisliti, samo resnica je lahko taka," se Lipovac spominja branja povzetkov kazenskih spisov zločinov na Slovenskem.

"Sama sem bolj natrenirana, pa sem imela iste reakcije kot Dean. Po enem primeru se pet dni nisem dotaknila nobenega drugega primera, ker mi je bilo tako grozno," se strese kriminologinja. V primeru, ki jo je tako pretresel, je šlo za grozljivo, sadistično izživljanje nad žrtvijo, ko je umirala. "Res ti postane slabo," zmaje z glavo.