'Kršitelji bi morali biti izključeni iz volitev'

"To ni več zgolj medijski ali tehnološki problem, temveč vprašanje demokratične in nacionalne varnosti," v odzivu opozarjajo v SD, v Gibanju Svoboda so še veliko bolj ostri - "zakonska dolžnost vseh deležnikov na volitvah, še posebej političnih strank, je, da se prepreči vpliv tujih držav na izid volitev v Sloveniji. Kršitve zakonov bi morale biti sankcionirane, kršitelji pa izključeni iz volitev". 

Oster odziv ni presenetljiv, ko pogledamo, v kakšnem informacijskem okolju danes živimo. Po oceni DataReportal je bilo konec leta 2025 v Sloveniji dosegljivih približno 999 tisoč uporabnikov Facebooka, približno 719 tisoč uporabnikov Instagrama, TikTok pa je imel po oglaševalskih orodjih 543 tisoč uporabnikov, starih 18+; X približno 208 tisoč, LinkedIn pa okoli 630 tisoč članov. Gre za oglaševalski doseg, a podatki vseeno povedo bistvo: v državi z okoli dvema milijonoma prebivalcev je družbeni medijski ekosistem dovolj velik, da postane politični faktor sam zase.

V takem okolju volilne odločitve ne oblikujejo le programi in nastopi, ampak tudi vidnost, čustveni dražljaji, "viralni" posnetki in omrežja, ki znajo izkoristiti algoritemsko logiko.

S tem pa se odpira občutljivo vprašanje, kako prepoznati in omejiti tuje vplivne operacije, ne da bi pri tem zdrsnili v stigmatizacijo legitimnih političnih stališč ali v prekomeren nadzor.

Zato smo, potem ko je članek Jureta Tepine - "Kako Rusija vodi informacijsko vojno v Sloveniji: omrežja, troli in ojačevalci", opisal vzorce delno neorganske amplifikacije vsebin na Facebooku ob varnostno občutljivih temah in izpostavil konkretne primere, kjer je doseg presegel običajne organske okvire, odzive poiskali pri političnih strankah in ustanovah, kot sta urad predsednice republike oziroma Urad vlade za komuniciranje – UKOM. 

Njihovi odgovori razkrivajo tri vzporedne linije razumevanja: priznanje, da so dezinformacije realno tveganje; zavračanje neposredne vpletenosti; in opozorilo, da se lahko meja med zaščito in stigmatizacijo hitro zabriše.

"Ugotovitve analize jemljemo zelo resno," pravijo v SD in poudarjajo, da jih razumejo kot dokaz, da Slovenija ni imuna na sodobne oblike informacijskega vplivanja.

Po njihovem mnenju takšne aktivnosti izkoriščajo odprtost družbenih omrežij in občutljive družbene teme za širjenje dezinformacij, strahu in nezaupanja. Posebej zaskrbljujoče se jim zdi, da so takšne aktivnosti pogosto delno neorganske in usmerjene v spodkopavanje zaupanja v demokratične institucije, medije in znanost.

Njihova ocena je jasna, menijo, da to "ni več zgolj medijski ali tehnološki problem, temveč vprašanje demokratične in nacionalne varnosti".

Stranka Resnica se v analizi pojavi kot eden od potencialnih ojačevalcev. Tega ne preseneča, pravijo. "Naša prepoznavnost in komunikacijska infrastruktura sta se v veliki meri razvili prav prek družbenih omrežij," izpostavljajo – in dodajajo, da imajo med slovenskimi političnimi strankami na Facebooku največ sledilcev. Ob upoštevanju števila sledilcev in dinamike "prostega digitalnega trga idej" je po njihovem mnenju pričakovano, da se njihove objave širijo v večjem obsegu. Večja baza sledilcev pomeni več interakcij, delitev in odzivov, kar lahko v kvantitativnih analizah ustvari vtis nesorazmernosti, ki pa je po njihovem v veliki meri posledica organskega dosega. Ob tem jasno poudarjajo, da kot politična stranka ne podpirajo neorganskih praks ter da zagovarjajo transparentno in zakonito komunikacijo.

Urad vlade za komuniciranje postavlja dogajanje v širši evropski kontekst, saj da se podobne dinamike pojavljajo v večini evropskih držav, še posebej pred volitvami. Po njihovih besedah akterji najpogosteje izkoriščajo teme, ki najbolj razdvajajo družbo, za poglabljanje razkola in vzbujanje dvomov v institucije ter demokratične procese.

Da gre za že znana dejstva, pa so prepričani v Gibanju Svoboda. "V Sloveniji je odmeval primer dveh ruskih vohunov, pa tudi izgon ruskega diplomata iz ruskega veleposlaništva, ki se je posebej ukvarjal s širjenjem proruske propagande v Sloveniji."

Levica se v odzivu najprej jasno ograjuje od namigovanj, da ima stranka kakršnokoli povezavo z dezinformacijskimi kampanjami ali t. i. farmami trolov. Poudarjajo, da so bili tudi njihovi člani tarče anonimnih spletnih napadov in da takšne prakse zavračajo.

Ob tem opozarjajo, da so napadi z dezinformacijami v slovenskem političnem prostoru po njihovem najbolj očitno orodje desnice, ki naj bi že več kot desetletje zlorabljala svobodo govora za širjenje sovraštva, nestrpnosti in diskreditacije posameznikov. Politizacija takih napadov naj bi se okrepila po begunski krizi leta 2015, od takrat pa naj bi dezinformacije postale stalnica pred referendumi in volitvami. V tem kontekstu opozarjajo na širši izziv. "Dezinformacijske kampanje so postale del hibridnega vojskovanja, ki z neurejenimi razmerji med državami in velikimi posredniki vsebin ter šibkimi zakonskimi varovalkami v predvolilnem času dobivajo nov zalet, rušijo demokratične procese in spodkopavajo družbeni dogovor." Opozarjajo, da je dolgoročna normalizacija dezinformacij škodljiva za celotno družbo, ne glede na to, komu od njih kratkoročno politično koristi: "Če k temu dodamo še razvejan ekosistem propagandističnih trobil pod nadzorom politične stranke, ki poleg distribucije dezinformacij po podatkih preiskovalne komisije služi tudi za kanaliziranje denarja v žepe blizu stranke, lahko vidimo, kako velik je ta problem."

Na to, da se pojavi v analizi, se je na Facebooku odzval Uroš Lipušček, dolgoletni slovenski televizijski novinar in zunanjepolitični komentator, publicist in politolog, ki je bil v zadnjih letih politično aktiven tudi kot kandidat na evropskih volitvah, in poudaril, da narativna podobnost sama po sebi ne pomeni operativne povezanosti. Po njegovem mnenju podobne argumente najdemo tudi pri zahodnih akademikih, političnih strankah in mirovnih gibanjih, ki z Rusijo nimajo nobene povezave. Če zgolj podobnost stališč zadostuje za obtožbo tujega vpliva, potem postane politični pluralizem sam po sebi sumljiv oziroma nesprejemljiv, s tem pa tudi demokratični politični sistem.

"Moji kritiki opozarjajo na hitro in intenzivno širjenje moje objave ter na vlogo majhnega števila zelo aktivnih profilov. To so lahko legitimni indikatorji glede na dejstvo, da med Rusijo in EU poteka očitno zelo intenzivna informacijska vojna," priznava, a pravi, da je visoka stopnja angažmaja v polariziranih razmerah lahko tudi posledica domače politične mobilizacije. Vseeno se je odločil, da se do volitev vzdrži komentiranja notranjepolitičnih tem.

Urad predsednice Republike Slovenije medtem poudarja, da na tem področju nimajo neposredne pristojnosti, a da gre za pojav, ki ga spremljajo in ki ima pogosto namen spodkopavati zaupanje v demokratične institucije in procese ter vplivati na javno mnenje.

Ob tem izpostavljajo pomen ozaveščanja javnosti, medijske pismenosti, kritičnega razmišljanja ter dolgoročne odpornosti družbe na takšne izzive.

Na vprašanje, ali imajo politične stranke na področju dezinformacij posebno odgovornost, so si bili odgovori v eni točki pričakovano zelo podobni: stranke imajo vpliv, zato imajo tudi odgovornost. Razlike pa nastanejo pri tem, kako kdo razume svoj del naloge – kot samodisciplino v komunikaciji, kot širšo odgovornost vseh akterjev ali kot vprašanje sankcij in pravnega reda.

Gibanje Svoboda odgovornost postavlja predvsem v pravni okvir. "Zakonska dolžnost vseh deležnikov na volitvah, še posebej političnih strank, je, da se prepreči vpliv tujih držav na izid volitev v Sloveniji," sporočajo. In dodajo še ostreje: "kršitve zakonov bi morale biti sankcionirane, kršitelji pa izključeni iz volitev".

Socialni demokrati so jasni. "Naš vpliv na javno razpravo je večji kot pri posameznikih, zato moramo ravnati še posebej previdno," poudarjajo. Pravijo, da "dosledno zagovarjajo preverjene informacije", se izogibajo senzacionalizmu in ne širijo vsebin, ki bi lahko poglabljale delitve ali reproducirale dvomljive narative. Hkrati pravijo, da svoje predstavnike spodbujajo k odgovorni rabi družbenih omrežij, preverjanju virov ter jasnemu distanciranju od manipulativnih in sovražnih vsebin.

"Odgovornost za kakovost in verodostojnost javne komunikacije ne leži zgolj na političnih strankah, temveč na vseh akterjih v informacijskem prostoru – tako na posameznikih kot na pravnih osebah, medijih, platformah in organizacijah civilne družbe," pa so prepričani v Resnici. Čeprav se strinjajo, da imajo politične stranke zaradi svoje javne vloge "nedvomno dodatno odgovornost". Zato pravijo, da skušajo stališča ohranjati "jasno utemeljena, programsko dosledna in skladna z ustavnim redom". V praksi opisujejo nabor ukrepov: dosledno preverjanje informacij pred objavo, zavračanje in odstranjevanje očitno lažnih ali manipulativnih komentarjev z uradnih kanalov, javno distanciranje od neresničnih interpretacij svojih stališč ter spodbujanje spoštljive komunikacije.

V isti sapi pa dodajo še opozorilo, ki neposredno meri na trenutno politično polarizacijo, da je pomembno razlikovati med legitimno politično razpravo – tudi kadar je kritična ali odstopa od prevladujočih stališč – in dejanskim širjenjem dezinformacij ali koordiniranih tujih vplivov. Po njihovem mnenju lahko prehitro enačenje drugačnega mnenja z varnostno grožnjo samo po sebi prispeva k dodatni polarizaciji.

Levica medtem odgovornost razume najširše – kot družbeno vlogo politike pri normalizaciji vedenja. "Politiki naj bi bili eden od glavnih normalizatorjev družbenega vedenja," poudarjajo. Po njihovem mnenju se politične stranke svoje odgovornosti v digitalnem okolju premalo zavedajo, nekatere pa kaotičen sistem celo izkoriščajo za načrtno širjenje dezinformacij.

Evropska unija po njihovem mnenju "plačuje davek na večdesetletno zavoženo politiko razvoja informacijske družbe", ki je nasedala industrijskim obljubam o samoregulaciji; rezultat pa naj bi bil "podivjan kapitalizem nadzora in ekonomija pozornosti, v kateri so dezinformacije dobesedno eksplodirale".

UKOM medtem pojasnjuje, da je vlada decembra 2023 MORS določila za osrednji organ za spremljanje in koordinacijo odzivanja na hibridne grožnje, med katere uvrščajo tudi tuje manipuliranje z informacijami in vmešavanje (FIMI). Za boj proti FIMI je bila ustanovljena delovna skupina pri Sekretariatu Sveta za nacionalno varnost, ki pripravlja model boja proti dezinformacijam na državni ravni. Aktiven pa je tudi UKOM, med drugim s kampanjami in načinom komunikacije. "Transparentnost je ključna za pridobivanje zaupanja javnosti ter prvi korak k preprečevanju dezinformacij."

Ko smo sogovornike vprašali, katere ukrepe bi morala sprejeti Slovenija, so odgovori pokazali zanimivo zbližanje pri diagnozi, a različno razumevanje "zdravljenja".

Gibanje Svoboda ocenjuje, da so obstoječa zakonodaja in predpisi primeren okvir za ukrepanje, nimamo pa osrednje ustanove, ki bi redno poročala o konkretnih kršitvah s področja tuje propagande in dezinformacij. "Pri tem ne gre le za odgovornost političnih strank, temveč tudi medijskih hiš, da prepoznajo ruske bote in ustrezno omejijo širjenje ruske propagande na družbenih omrežjih, spletnih straneh, v člankih in drugih oblikah poročanja. Odgovornost je na nas vseh."

Socialni demokrati izrecno poudarjajo, da Slovenija potrebuje celosten pristop. Na zakonodajni ravni je po njihovem mnenju nujno dosledno izvajanje in nadgrajevanje evropske zakonodaje, posebej Akta o digitalnih storitvah. Kot ključno navajajo okrepitev sodelovanja med državnimi organi, regulatorji, akademsko sfero in neodvisnimi mediji. Medijska in digitalna pismenost pa morata po njihovem postati stalnica tako v šolskem sistemu kot v programih vseživljenjskega učenja. "Brez kritično mislečih državljank in državljanov," dodajajo, "dolgoročne odpornosti ni."

Resnica odgovarja z izrazito logiko "od znotraj navzven". Po njihovem mora Slovenija najprej zagotoviti visoko stopnjo odpornosti znotraj lastnega sistema, saj je notranja institucionalna trdnost temelj uspešne zaščite pred zunanjimi vplivi. Ključna beseda njihovega odgovora je transparentnost: prvi sklop ukrepov bi moral biti usmerjen v krepitev transparentnosti in integritete javnega ter medijskega prostora. Med drugim izpostavljajo potrebo po jasnih in preverljivih podatkih o lastništvu medijev, financiranju medijskih projektov in morebitnih interesnih povezavah. Po njihovem vsakršno prikrito financiranje ali vplivanje na uredniško politiko – ne glede na izvor – predstavlja tveganje za verodostojnost informacijskega okolja. Zato v isti kontekst postavijo tudi boj proti korupciji in klientelizmu, ki ga razumejo kot neposredno povezanega z odpornostjo proti dezinformacijam. Drugi velik del njihovega predloga je izobraževanje: vlaganje v medijsko in digitalno pismenost, reforma znanj za kritično presojo virov, pa tudi programi za odraslo populacijo, ker so dezinformacijske kampanje pogosto usmerjene prav v širše segmente družbe.

Levica ukrepe preusmeri na evropsko raven in v širši koncept digitalne suverenosti. Po njihovem bi bil potreben nov politični dogovor na ravni Evropske komisije, ki bi Evropsko unijo definiral kot "globalno podatkovno oazo", v kateri glavne besede ne bi imeli rusko-ameriški posredniki vsebin, temveč državljanke in državljani. Poudarjajo, da bi morali na ravni EU več vlagati v razvoj digitalne suverenosti in komunikacijskih orodij, ki ne bi služila kitajsko-ameriškim interesom, ampak evropskim demokratičnim interesom. Na področju boja proti dezinformacijam menijo, da se ne bi smeli zanašati na nevladne organizacije, temveč bi morali vzpostaviti močne in učinkovite neodvisne strokovne regulatorne institucije. Poseben poudarek dajejo vprašanju financiranja: urediti in sankcionirati bi bilo treba obvodno financiranje strank in propagande iz proračunov državnih podjetij ter državnega proračuna, ki po njihovem delujejo kot normalizator in ojačevalec dezinformacij. Ob tem predlagajo tudi spremembe v izobraževanju, kjer bi pri mladih krepili aktivno državljanstvo, ne zgolj kot teoretično razpravo o pravicah in odgovornostih posameznika, temveč tudi kot razumevanje institucionalne odgovornosti in odnosa do institucij.

UKOM pa poudarja, da je v tem trenutku ključni izziv vzpostavitev modela za sistematično odkrivanje in odzivanje na dezinformacije. Pojasnjujejo, da Slovenija pri tem zamuja tudi zaradi pomanjkljive oziroma neobstoječe pravne podlage, ki bi omogočila ustanovitev organa, oddelka ali telesa, ki bi spremljal informacijski prostor, obdeloval sporočila in objave ter odkrival morebitne poskuse vplivanja na demokratične procese, spodbujanja dvoma v državne institucije, vnašanja panike in poskusov destabilizacije ter razdvajanja družbe s strani zunanjih akterjev. Šele na podlagi razkritja takih poskusov bi se država lahko ustrezno odzivala. Kot drugi nujen steber UKOM izpostavlja programe za izboljšanje medijske in digitalne pismenosti, ki povečujejo odpornost državljanov na manipulacije. Smiselno bi bilo, dodajajo, da bi bili takšni programi del šolskega kurikuluma. Pri tem poudarjajo tudi "vsedružbeni pristop", v katerem svojo vlogo vidijo ne le država, temveč tudi mediji in civilna družba.

Če te predloge postavimo drugega ob drugega, se pokaže, da se razprava o ukrepih v Sloveniji vrti okoli dveh osi. Prva je os "sistem in pravila": izvajanje DSA, krepitev regulatorjev, pravna podlaga, model za odkrivanje FIMI, sankcije. Druga je os "odpornost in kultura": medijska pismenost, izobraževanje, transparentnost, integriteta institucij.

Toda – kje poteka meja med svobodo govora in zaščito družbe pred organiziranimi dezinformacijskimi operacijami? Prav tukaj se namreč stikata dva temeljna principa demokracije: široko varovana svoboda izražanja in dolžnost države, da zaščiti demokratični proces pred zlorabami.

Socialni demokrati izhajajo iz jasne premise, da je svoboda govora temelj demokracije in mora ostati široko zaščitena. Toda po njihovem ta svoboda ne more služiti kot ščit za organizirane, sistematične in pogosto tuje vplivne operacije, ki z namernimi lažmi in manipulacijami izkoriščajo demokratične mehanizme za njihovo rušenje. Meja po njihovem mnenju nastopi tam, kjer ne gre več za izražanje mnenj, temveč za usklajeno zavajanje in spodkopavanje demokratičnega procesa.

Gibanje Svoboda sporoča, da je vse skupaj precej preprosto. "Širjenje laži ter napačnih in zavajajočih podatkov v korist tuje države z namenom vplivanja na volitve je po zakonu prepovedano in kaznivo."

Resnica meni, da je ključno razlikovati med legitimnim, četudi ostrim ali manjšinskim mnenjem, ter koordinirano in namerno operacijo zavajanja, ki uporablja lažne identitete, avtomatizirana omrežja ali prikrite tuje vire financiranja. Meja bi morala temeljiti na jasnih in preverljivih kriterijih: ali gre za avtentičnega posameznika ali organizirano mrežo; ali je namen komunikacije izražanje stališča ali sistematično širjenje dokazljivo neresničnih informacij; ali obstaja tuje ali nezakonito financiranje; in ali so uporabljene metode v nasprotju z veljavno zakonodajo. Ob tem opozarjajo, da mora biti vsak poseg države sorazmeren, pravno utemeljen in podvržen sodnemu nadzoru. Preširoki ali nejasni kriteriji bi lahko vodili v omejevanje legitimne politične razprave in ustvarili učinek samocenzure, kar bi po njihovem dolgoročno oslabilo demokratični prostor bolj kot same dezinformacije.

Da dileme pravzaprav ni, pa so prepričani v Levici. "Med širjenjem dezinformacij in svobodo govora obstaja lažna dilema, ki jo desničarski ekstremisti zlorabljajo za širjenje sovraštva, laži in propagande. Svoboda govora ne pomeni svobode širjenja očitnih laži in propagande, temveč izmenjavo različnih mnenj, ki temeljijo na preverljivih informacijah."

UKOM medtem izpostavlja, da dezinformacije same po sebi po slovenski zakonodaji niso kaznivo dejanje ali prekršek. Lahko pa predstavljajo resno škodljivo vsebino z vidika uporabnikov spletnih platform. Če bi posamezna dezinformacija presegla prag in postala nezakonita vsebina, bi za platforme na podlagi Akta o digitalnih storitvah veljali mehanizmi za obravnavo takšnih vsebin. Pri dezinformacijah so po njihovem mnenju še posebej relevantne določbe DSA, ki veljajo za zelo velike spletne platforme in iskalnike. Ti morajo obvladovati sistemska tveganja, med katera sodijo tudi negativni učinki na družbeni diskurz in volilne procese. Evropska komisija je organ, pristojen za nadzor nad temi obveznostmi, na nacionalni ravni pa to področje koordinira AKOS.

Zadnje vprašanje je bilo morda najbolj konkretno: ali politične stranke in državni organi sploh spremljajo, kako in kje se njihova sporočila širijo po družbenih omrežjih – ter ali preverjajo, ali jih morda ojačujejo neorganski profili ali omrežja.

Socialni demokrati pravijo, da spremljajo osnovne analitike širjenja svojih vsebin. Pozorni so na nenavadne vzorce deljenja ali ojačevanja. Če zaznajo, da se njihovo sporočilo širi v kontekstih ali prek profilov, ki ne delujejo avtentično, se do tega po njihovih besedah jasno distancirajo.

Resnica kot manjša politična stranka pojasnjuje, da nimajo posebne analitične ali tehnične ekipe, ki bi se lahko stalno ukvarjala z naprednimi analizami omrežij, vzorcev deljenja ali morebitnih neorganskih aktivnosti. Če bi bili seznanjeni z verodostojnimi informacijami o zlorabah v povezavi z njihovimi vsebinami, bi jih po njihovih besedah ustrezno obravnavali in se od takšnih praks distancirali.

UKOM spremlja zgolj zapise pod lastnimi objavami in jih moderira. Ob tem poudarjajo, da po njihovem mnenju sklep o nalogah UKOM-a ne daje dovolj jasne pravne podlage za širše spremljanje in analizo dogajanja na družbenih omrežjih, poleg tega pa za to nalogo nimajo dovolj resursov.

Gibanje Svoboda se po njihovih besedah odziva s preverjenimi dejstvi in pojasnili, ki so ljudem v pomoč. Poudarjajo, da je odgovornost tudi na posameznikih, da znajo informacije preverjati pri različnih virih.

Levica pa odgovarja, da kot uporabniki družbenih omrežij in ustvarjalci vsebin analizirajo spletno komunikacijo predvsem z vidika dosega in odzivov javnosti. Kot stranka, ki je bila po njihovih navedbah že večkrat tarča napadov z dezinformacijami, se na zaznane laži odzivajo z izjavami za javnost, zahtevki za popravke in v skrajnih primerih tudi s pravnimi sredstvi. Kjer se naša sporočila trgajo iz konteksta in postavljajo v matriko interesov globalnih političnih akterjev, ki skušajo oslabiti Evropsko unijo in njene članice, pa so naše možnosti omejene.

Lipuščkov odziv se medtem v enem delu premakne iz polemike o metodologiji v precej širše vprašanje – vprašanje nadzora. Izrazi zaskrbljenost, da je študija razpolagala z "zelo natančnimi podatki Facebooka." Iz tega izpelje sklep, da je Facebook "strogo nadzorovan medij" in da je iz takšnih podatkov mogoče izdelati podrobne sezname kritično razpoloženih ljudi. To poimenuje orwellovski moment – opozorilo pred družbo, v kateri se pod krinko varnosti ali analize lahko ustvarjajo katalogi političnih stališč.

Njegova teza ima dve plasti. Prva je tehnična: kdo ima dostop do katerih podatkov. Druga je politična: kaj bi se lahko z njimi zgodilo.

Na tehnični ravni je dejstvo, da družbena omrežja zbirajo izjemno podrobne podatke o uporabniškem vedenju. Platforme vedo, kdo vidi določeno objavo, koliko časa se ob njej zadrži, ali jo deli, v kateri skupini, kolikokrat in v kakšnem časovnem zaporedju. To je osnova njihovega poslovnega modela. Brez takšnih podatkov ne bi mogli optimizirati dosega, oglaševanja in priporočilnih algoritmov. Vse z namenom, da zadržijo pozornost uporabnika in vpliv nanj.

V tem smislu Lipušček ne razkriva nič novega, ko govori o natančnosti podatkov – digitalne platforme so po definiciji podatkovno intenzivne in invazivne.

Vendar je ključno razlikovati med tem, da podatki obstajajo, in tem, kdo ima do njih dostop. Raziskave, ki temeljijo na odprtih virih (OSINT), praviloma uporabljajo javno dostopne informacije: javne objave, javne skupine, časovne žige, število delitev, vidne vzorce širjenja. Takšne analize lahko rekonstruirajo tok vsebine brez vpogleda v zasebne podatke uporabnikov. To pomeni, da je mogoče zaznati vzorec amplifikacije ali sinhronizacije tudi brez "tajnega" dostopa do notranjih baz platforme.

Druga stvar pa je dostop do celotnih, neanonimiziranih podatkov, ki jih hranijo same platforme. Ti podatki so praviloma dostopni le podjetju samemu in – pod strogimi pogoji – regulatorjem ali organom pregona. V Evropski uniji Akt o digitalnih storitvah (DSA) določa, da morajo zelo velike platforme upravljati sistemska tveganja, vključno z vplivom na volitve, in omogočati določene vrste dostopa za raziskovalce in regulatorje. Toda tak dostop ni enak neposrednemu "pregledu seznamov uporabnikov". Gre za reguliran, nadzorovan in pravno omejen okvir.

Lipuščkov "Orwell" je zato predvsem opozorilo na potencial. Zbirke podatkov so vir skušnjav – tako za avtoritarno naravnane oblasti kot za zaslužka željna podjetja. Ko govori o "noči dolgih nožev", uporablja zgodovinsko metaforo, s katero opozarja na nevarnost, da bi se analitika digitalnega vedenja lahko uporabila za identificiranje in stigmatizacijo političnih nasprotnikov.

Ta strah ni specifičen za Slovenijo. V številnih evropskih državah poteka razprava o tem, kako uravnotežiti varnostne interese z varstvom svobode izražanja in zasebnosti. Če država želi sistematično odkrivati tuje vplivne operacije, potrebuje analitična orodja. Če ima analitična orodja, potrebuje jasna pravila uporabe in nadzor, da ne bi prišlo do zlorab.

A razprava o nadzoru in varovalkah ne more mimo še ene dimenzije, ki presega državo in politične akterje. Tudi tam, kjer ni organizirane tuje operacije, digitalni prostor ni nevtralen. Platforme delujejo po logiki algoritmov, katerih osnovni cilj ni resnica, temveč pozornost. Vidnost vsebine je pogojena s tem, ali sproži odziv – delitev, komentar, ogorčenje.

V takšnem okolju se zabriše še ena meja: kaj sploh pomeni "organsko širjenje". Če mora vsebina, ki želi doseči širše občinstvo, nujno slediti logiki algoritma – biti bolj ostra, bolj čustvena, bolj polarizirajoča – potem tudi organska dinamika ni povsem organska. Je prilagojena sistemu, ki nagrajuje intenzivnost in kaznuje zadržanost.

To odpira dodatno vprašanje, ki presega zgolj tuje vplivne operacije: ali lahko v prostoru, kjer algoritmi sistematično dajejo prednost konfliktu, sploh govorimo o povsem spontanem javnem mnenju? In ali je mogoče razpravljati o dezinformacijah, ne da bi hkrati razpravljali tudi o ekonomiji pozornosti, ki določa, kaj sploh postane vidno?

Morda "Orwell med nami" ni le vprašanje državnega nadzora, temveč tudi vprašanje arhitekture digitalnega prostora, v katerem se danes oblikujejo politična stališča.