Na vrhuncu epidemije, ko krvavo potrebujemo zdravnike, so v Sloveniji zdravniki iz tujine, ki zaradi tega, ker ne morejo opravljati izpita iz slovenščine, tukaj ne morejo in ne bodo mogli delati. In to v času, ko od pristojnih zdravstvenih oblasti ves čas poslušamo, kako so zdravstveni delavci izgoreli in da imamo premalo zdravstvenega osebja. Kako je to mogoče in zakaj se nič ne stori?
Med temi je tudi ugledna zdravnica, vrhunska hematologinja, ki kljub prošnjam in opozarjanju pristojnih, zdravniške zbornice in zdravstvenega ministrstva ne more premakniti stvari.
Kakšne posledice ima lahko to za naše zdravstvo?
"Prihajam iz Hrvaške, iz Zagreba, sem zdravnica, hematologinja, ukvarjam pa se s presaditvijo kostnega mozga," pripoveduje Njetočka Gredelj. Pred letom in pol je zaradi hude kadrovske stiske prišla na klinični oddelek za hematologijo v Univerzitetni klinični center (UKC) Ljubljana; zdaj se ji čas tu očitno izteka. "Prinesla sem svoje znanje in izkušnje, a če ne naredim izpita, bom izgubila službo," pove.
Izpit, o katerem govori, je preizkus znanja slovenskega jezika, ki ga predpisuje zakon o zdravniški službi. Stopnja zahtevnosti, kot pravijo strokovnjaki, pa je najlažje primerljiva s stopnjo C1.
"To je nivo odlično, ki ga je res težko opraviti," razlaga zdravnica.
"Splošna matura iz angleščine – višji nivo – je bila umešena na B2. Mi pa od zdravnikov zahtevamo še eno stopnjo višje. Računate lahko, da se učenci in nato dijaki učijo 1000 in več ur, osem let angleščine, da pridejo do ravni B1. Torej mi od zdravnikov zahtevamo zelo veliko," pa razlaga Ina Ferbežar iz Filozofske fakultete.
A v tem trenutku težava ni samo zahtevnost, temveč odsotnost prav vseh izpitov, brez katerih pa kandidati ne morejo niti do specializacij niti do zaposlitve. To je namreč pogoj za licenco in za redno zaposlitev. Gredljeva pa ima za zdaj le pogodbo za določen čas.
Zdravniška zbornica se je ob izpostavljeni težavi obrnila na ministrstvo za zdravje. To pa je pred dnevi odgovorilo, da mora izpite dovoliti ministrstvo za šolstvo. Tam so nam danes odgovorili, naj se obrnemo na ministrstvo za delo, od tam pa – mi nimamo nič s tem. Medtem pa roki tečejo.
"Težko je. Navzven se zdi, da imam urejeno življenje in da imam zelo dobro službo. Ampak v resnici nimam zagotovljene prihodnosti," pripoveduje hematologinja.
Pogoje postavljajo drugi, a možne rešitve so pristojnim ponujali tudi na Centru za slovenski jezik, kjer izpite izvajajo. Ferbežerjeva meni, da bi bilo treba vsem zdravnikom, ki prihajajo v Slovenijo, ponuditi neko prehodno obdobje. "Razumem, da je treba poskrbeti za to, da bodo znali jezik, ne nazadnje morajo vsaj približno znati v slovenščini komunicirati tudi tam, kjer so zaposleni. Ampak jaz bi jim dala neko določeno prehodno obdobje – na začetku morda vsaj nekaj nižjega znanja, potem pa neki čas, da se lahko naučijo. Ti ljudje namreč zelo veliko delajo in enostavno nimajo časa, da bi se tako intenzivno učili," poudarja.
Oči stroke in zdravstvenih ustanov, kjer je kadrovska stiska velika, so zdaj tako uprte v zdravstveno ministrstvo – tam se namreč pišejo zakoni in se lahko spreminjajo določila.
V oddaji 24UR ZVEČER je bil gost Samo Zver, predstojnik kliničnega oddelka za hematologijo UKC Ljubljana, ki se sprašuje, kateri pacient, ki bi nujno potreboval zdravniško pomoč, ne bi šel na pregled k zdravniku samo za to, ker ne govori (dobro) slovenskega jezika. Poudaril je, da zaposleni v zdravstvu že tako ali tako nenormalno veliko delajo in ne dobijo dovolj kadra ter da je takšno zavračanje zdravnikov popoln absurd.
Omenil je tudi, da je že konec julija na to opozoril pristojna ministrstva, a so ga odslovili, češ da so takšna pravila. "Lahko dobim doktorja iz Harvarda, pa ga bodo odpustili," pove.
Ocenjuje tudi, da so izpiti iz slovenščine, ki jih morajo opraviti zdravniki tujci pri nas, prezahtevni. O rešitvah pa: "Mislim, da bi se moralo vsaj za čas, dokler imamo epidemijo, dati neki moratorij na te izpite in da bi se jih opravilo, ko bo koronakriza mimo."
"Radi bi samo delali," še zaključi Zver.
KOMENTARJI (247)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.