Minister za kulturo Vasko Simoniti je v vili Podrožnik sprejel letošnja Prešernova nagrajenca in dobitnike nagrad Prešernovega sklada. Na ljubljanskem Prešernovem trgu je opoldne potekal tradicionalni recital Prešernove poezije, nekateri muzeji in galerije ter Slovenska kinoteka so pripravili dan odprtih vrat, Prešernovo smrt pa so obeležili tudi v pesnikovem rojstnem kraju, Vrbi na Gorenjskem.
Minister za kulturo Vasko Simoniti je opoldne v vili Podrožnik priredil sprejem za dobitnike Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada. Udeležila sta se ga oba dobitnika Prešernove nagrade, literat Milan Dekleva ter režiser Karpo Godina in vsi nagrajenci Prešernovega sklada: kipar Mirko Bratuša, pianist Bojan Gorišek, igralka Nataša Barbara Gračner, pisatelj Milan Kleč, lutkovni ustvarjalec Silvan Omerzu in pesnica Maja Vidmar.
Kot je ob tej priložnosti dejal Simoniti, je 8. februar dan velikega slovenskega pesnika, ki nas je s svojo poezijo razločno vrisal na zemljevid Evrope in za vedno izbrisal našo pregovorno zamudništvo in majhnost. Poudaril je tudi, da nam umetniki s svojim delovanjem odpirajo registre zaznavanja in sprejemanja sveta na iskren, vizionarski način.
Tradicionalni recital na Prešernovem trgu
Med številnimi prireditvami, ki so se zvrstile ob Prešernovem dnevu, je v prestolnici potekal tradicionalni recital Prešernove poezije Združenja dramskih umetnikov Slovenije ob pesnikovem kipu na osrednjem ljubljanskem trgu. Ob tej priložnosti je, ob boku dramskih umetnikov iz vse Slovenije, Prešernovo Zdravljico odrecitirala tudi ljubljanska županja Danica Simšič.
Med drugim so se recitala udeležili Štefka Drolc, ki je prebrala pesem Nezakonska mati, Tone Kuntner je recitiral Pevcu, Jerca Mrzel je recitirala Gloso, Tomaž Gubenšek je prebral Sonet ljubezni, Ivo Leskovec je predstavil Lepo Vido, Majda Grbac pa je prebrala V spomin Andreja Smoleta.
Recitala so se udeležili tudi predstavniki mlajše generacije igralcev. Med njimi Danijel Malalan s pesmijo Sveti Senan in študent AGRFT Blaž Šef, ki se je predstavil s pesmijo Vso srečo ti želim.
Prireditev je povezovala predsednica Združenje dramskih umetnikov Slovenije Alenka Pirjevec, ki je tudi sama nastopila v recitalskem duetu s Karlom Brišnikom.
Branje v Konzorciju in film v kinoteki
V knjigarni Konzorcij so ob slovenskem kulturnem prazniku pripravili celodnevni program, kjer so se zvrstili pogovori z domači kulturni ustvarjalci in literarna branja, v KUD France Prešeren pa se bo proti večeru začel že tradicionalni pesniški festival Trnovski terceti.
Na dan kulturnega praznika je svoja vrata odprla Slovenska kinoteka, kjer so si ljubitelji filma lahko brezplačno ogledali slovenske filme: Kekec v režiji Jožeta Galeja, Vesno Františka Čapa, To so gadi Jožeta Bevca, Srečo na vrvici Jane Kavčič in film Matjaža Klopčiča Na papirnatih avionih.
Pestro tudi v Vrbi in Kranju
Obletnico smrti največjega slovenskega pesnika so zaznamovali tudi v Prešernovem rojstnem kraju Vrbi, kjer so slavnostno odprli razstavo Zdravljica - ambasadorka Slovenije, na kateri je Gorenjski muzej predstavil Prešernove poezije, prevedene v številne svetovne jezike. Ob tem je potekal tudi recital pesnikovih poezij.
V Prešernovi rojstni hiši v Vrbi je zbrane nagovoril predsednik Državnega sveta Janez Sušnik.
V Vrbo so se številni odpravili kar peš, saj različna turistična in športna društva organizirajo pohode oziroma teke v Vrbo.
Kdo je bil France Prešeren?
France Prešeren se je rodil 3. decembra 1800 v Vrbi na Gorenjskem v premožni kmečki družini. Njegov rod je štel že pred njim več izobražencev, zlasti duhovnikov. Komaj osemleten je šel živet k stricu Jožefu, ki je bil župnik na Kopanju pri Grosupljem. Jožef ga je prvi dve leti poučeval sam, nato ga je vpisal v realko v Ribnici. Gimnazijo in licej je Prešeren obiskoval Ljubljani.
Leta 1820 se je Prešeren proti materini volji odrekel duhovniškemu poklicu in šel študirat pravo na Dunaj. Leta 1837 je spoznal mladoletno Ano Jelovškovo, imel z njo troje otrok, vendar se z njo ni hotel poročiti zaradi neskladnosti značajev. Od leta 1846 je bil odvetnik v Kranju, kjer je 8. februarja 1849 umrl za cirozo jeter.
Primičevo Julijo, svojo neuslišano ljubezen, ki ji je posvetil mojstrovino Sonetni venec, je Prešeren vzljubil leta 1833. Julija je prihajala iz premožne ljubljanske trgovske družine in se je kasneje poročila s Scheuvhenstuehlom iz plemiške uradniške družine.
Med letoma 1837 in 1839 se je Prešeren veliko družil s Poljakom Emilom Korytkom in mu pomagal pri zbiranju slovenskih ljudskih pesmi, ki so izšle pod naslovom Slovenske pesmi kranjskega naroda. Po Korytkovi smrti se je družil z Andrejem Smoletom, ki je prihajal iz premožne ljubljanske trgovske družine. S Smoletom sta izdala Vodnikove pesmi in Linhartovega Matička.
Bogata zapuščina
Prvo pesem z naslovom Dekletam je Prešeren objavil leta 1827 v ljubljanskem nemškem časopisu "Illyrisches Blatt". V letih 1830-1834 je objavljal predvsem v almanahu Kranjska čbelica, poleg tega je v prilogi "Illyrisches Blatt" izdal Gazele in Sonetni venec. Po letu 1840 je objavljal v nemškem ljubljanskem časopisu "Carniola" in po letu 1843 sodeloval pri Bleiweisovih Novicah. Leta 1846 je v Blaznikovi tiskarni dal natisniti zbirko svojih pesmi Poezije. Njegove zadnje pesmi so izšle leta 1848 v petem zvezku Kranjske čbelice.
Med najbolj poznanimi Prešernovimi pesmimi so poleg Zdravljice, ki je postala slovenska nacionalna himna, elegija Slovo od mladosti, romanca Turjaška Rozamunda, balada Od lepe Vide, Glosa, ciklus Sonetje nesreče, elegija v nemščini "Dem Andenken des Matthias Čop" (Spominu Matije Čopa), pesnitev Krst pri Savici ter pesmi Pevcu, Od železne ceste, Neiztrohnjeno srce, Nezakonska mati in druge.
Tri bogata obdobja
Kot je v Pregledu slovenskega slovstva zapisal Janko Kos, v Prešernovem pesniškem razvoju ločimo troje obdobij. V mladostnem obdobju (1824-1830) Prešeren še ni bil romantik v pravem pomenu besede, saj so v njegovih pesmih še prevladovali vplivi razsvetljenske anakreontike in baladne predromantike.
V zrelem obdobju (1830-1840) je postal izrazit romantik, od leta 1835 pod vplivom poetike starejše romantične šole, deloma Kollarja in Byrona, po letu 1835 pa je bil blizu poetiki mlajše romantične šole. V poznem obdobju (1840-1846) je Prešeren ostal romantik, vendar tako, da se je deloma povrnil k motivom in idejam mladostnega obdobja, ki jih je povezoval z izkušnjami zrele dobe.
Prešern je do danes ostal največji predstavnik slovenske besedne umetnosti, veljava pa mu po Kosovi oceni ne pritiče samo zaradi velikega vpliva na kulturo, socialno in nacionalno zavest Slovencev od Prešernovega časa do revolucijske dobe 20. stoletja, ampak predvsem z umetnostnega in estetskega gledišča. Čeprav je Prešernovo pesništvo po svoji vsebini izredno bogato, mnogovrstno in polno, saj zajema vrsto pomembnih socialnih, nacionalnih, moralnih, svetovnonazorskih in družbenopolitičnih idej, je zanj značilno, da se te ideje spajajo z motivi in obliko v popolno soglasje, piše Kos.
Prešernove nagrade že od leta 1946
Obletnica Prešernove smrti - 8. februar - je bila za kulturni praznik razglašena leta 1945. Začetek podeljevanja Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada pa sega v leto 1946, ko je bila izdana odredba tedanjega ministrstva za prosveto o podeljevanju nagrad za umetnost in znanost. Prve nagrade so bile podeljene leta 1947, predlagatelji so bili Društvo slovenskih književnikov, Glasbeni svet pri ministrstvu za prosveto, Društvo slovenskih upodabljajočih umetnikov ter Akademija znanosti in umetnosti.
Nagrade so bile z zakonom leta 1955 poimenovane po Francetu Prešernu. V minulih desetletjih je bil zakon večkrat spremenjen, nazadnje leta 1991. Od tedaj se letno podeljuje največ dve Prešernovi nagradi in največ šest nagrad Prešernovega sklada.
O Prešernovi nagradi in nagradah Prešernovega sklada odloča upravni odbor Prešernovega sklada. Njegove člane imenujejo iz vrst umetniških, kulturnih in znanstvenih ustvarjalcev, pri čemer vsako pomembnejše področje umetnosti predstavlja vsaj en član UO.
