Kultura v času koronavirusa

V družbi, ki ne verjame niti znanstvenikom, strokovnjakom, in se sklicuje na nekakšno zdravo pamet, je seveda še veliko težje za tiste, ki se preživljajo z umetnostjo, kulturo. Na videz čaščena, v resnici pa bolj tako, saj to zna vsak, polovice pa itak ne razumemo.  Pri nas gre tudi večino časa pri obravnavi in položaju kulture za temeljni nesporazum, politični odločevalci so skoraj po pravilu prepričani, da je kultura nekaj, kar samo troši denar, denar tistih, ki zares nekaj "delajo".

Položaj in odnos do kulture pa niti slučajno ni povsod enak. Številne države v Evropi zelo dobro razumejo njen velik pomen in v njo vlagajo veliko denarja. Pa ne morda zato, ker bi bili takšni altruisti ali ljubitelji umetnosti, ampak zato, ker dobro vedo, da vsak vložen evro v kulturo prinese več evrov nazaj, več kot vloženi evri v pri nas marsikatero veliko bolj spoštovano in z denarjem podprto gospodarsko dejavnost. 

Ta odnos se kaže tudi sedaj, v času krize zaradi pandemije koronavirusa, ta odnos pa ni nič novega, je samo nadaljevanje stanja od prej.  Najprej bi pri dodeljevanju pomoči skoraj pozabili na tisoče ljudi, samozaposlenih v kulturi. Potem so jih le vključili, pogoji pa so tako zapleteni, da jih še računovodje in davkarija sami težko razvozlajo. Marca naj bi tako dobili 350 evrov, 700 evrov pa aprila in maja, ampak le, če uspejo prikazati 25-odstotno zmanjšanje prihodkov v marcu v primerjavi s februarjem ali vsaj 50-odstotno zmanjšanje prihodkov aprila in maja v primerjavi s februarjem. Vsak, ki dela v kulturi, pa ni na redni mesečni plači – in takšnih je ogromno – ve, da so to precej nesmiselni pogoji.  Pogosto je njihovo delo na primer projektno, lahko traja več mesecev, se pravi, da kakšen mesec ne dobijo ničesar, potem pa celoten priliv skupaj za nazaj. Zaradi vsega tega ima lahko večina težave pri doseganju teh odstotkov, ki jih zahtevajo za dodelitev pomoči.  Država pa tudi žuga, če se prijaviš za pomoč, pa ne moreš potem dokazati vseh teh številk, jo boš moral vračati in to z obrestmi.

Nasploh je pri nas vlada zelo zaskrbljena, da ne bi slučajno kdo dobil kakšnega evra, ki si ga po vseh različnih merilih domnevno ne zasluži, pa naj gre za socialne pomoči ali pa zdaj za izplačilo tega mesečnega temeljnega dohodka. Nemčija na primer je domači kulturi obljubila 50 milijard evrov nepovratnih finančnih sredstev, posebej pa še vsaka zvezna dežela. Obrazci za prijavo niso zapleteni, če pa bi slučajno to pomoč kdo izrabil, bodo to ugotavljali naknadno in denarja ne bo treba vračati z obrestmi tako kot pri nas. 

Asociacija, široko združenje zaposlenih v kulturi, je pristojnemu ministrstvu že poslala številne predloge, kako pomagati in prebroditi vsaj nekaj najhujših mesecev. Med drugim predlagajo  oblikovanje sklada z nepovratnimi sredstvi in štipendije. Da se ne bomo primerjali samo z velikimi in bogatimi državami, kot je Nemčija, poglejmo primer Litve, kako so se oni lotili pomoči vsem, ki delajo v kulturi.

Samo za štipendije so že namenili  600 tisoč evrov, 2 milijona evrov pomoči za izpad dohodkov, posebej so namenili 2 milijona za pomoč in ohranitev domače filmske industrije, tako zasebnim in javnim kulturnim organizacijam pa so dodelili še dodatne 3 milijone evrov za razvoj novih vsebin,  tako za njihovo prilagoditev v obdobju karantene kot tudi za digitalizacijo kreativnih vsebin. 

Kulturniki so bili zaradi narave svojega dela, ki v veliki meri, vsaj ko gre za uprizoritvene umetnosti, zahteva in pričakuje fizično prisotnost in stik, med prvimi, ki so morali nehati delati in bodo med zadnjimi, ki bodo spet lahko začeli. Vsaj na način, kot smo ga poznali doslej.  Seveda vsi razmišljajo, kako to izpeljati po novem. Kako se bodo odzvale velike hiše, Cankarjev dom na primer, ki lahko hkrati sprejme tisoč gledalcev. Preigravale se bodo različne možnosti, od manjšega števila gledalcev, ločenih med sabo in tako naprej. Kako bo Kino Šiška prirejal koncerte? Bodo predstave na prostem?  Številna vprašanja, na katera bo treba odgovoriti, takšna praktična, pa tudi bolj vsebinska. Vplivni umetnik  Milo Rau pravi, da je treba krizo temeljito razmisliti in to potem prevesti v nove demokratične načine produkcije. 

V Slovenij gre že vse tako ali tako s skromnega izhodišča, proračun, namenjen kulturi, se je izrazito znižal v času krize leta 2008, v vseh teh letih rasti pa ni uspel nikoli več priti na številke izpred krize, kaj šele da bi se vlaganja povečala.

Morda je  priložnost, da pokažemo, da tudi v Sloveniji ne odločajo zaplankani nevedneži, ki ne razumejo, kaj pomeni kultura. Poleg povsem dokazljivih ekonomskih učinkov gre še za vrsto drugih, na številnih področjih. Kultura nam prinaša olajšanje tesnobe, spodbudi razmišljanje, prinese pa tudi užitek in veselje.

Razmislek je zdaj na kulturnem ministrstvu in vladi.