'Kurji tatovi niso problem, problem je organiziran kriminal'

"Kurji tatovi niso problem naše varnosti, problem naše varnosti je organiziran kriminal." S temi besedami je v začetku oktobra razpravo o tem, kako zagotoviti učinkovit pregon najhujših kaznivih dejanj, povzel strokovnjak za policijska pooblastila, sicer tudi sodni izvedenec, Miroslav Žaberl. Da bi morala država kriminaliste, ki preiskujejo najhujše oblike kriminala in korupcije, čim prej opremiti z boljšimi orodji za nadzor, na primer šifrirano komunikacijo, se strinja tudi vodstvo notranjega ministrstva.

Dejstvo je, da Slovenija caplja za drugimi evropskimi državami, kjer imajo preiskovalci najhujših oblik kriminala, kamor spada tudi finančna in gospodarska kriminaliteta, možnosti uporabe različnih tehničnih sredstev, ki pa pri nas še niso uzakonjeni.

Na primer, danes pri nečednih poslih skoraj nihče več ne uporablja nešifrirane telefonske komunikacije, ki pa jo je pri nas skoraj nemogoče nadzirati v okviru prikritih preiskovalnih ukrepov. Torej takrat, ko so sumi, da nekdo izvaja kaznivo dejanje, že tako veliki, da zeleno luč pri pridobivanju dokazov prižge preiskovalni sodnik. "Če tega ne bomo storili, potem bo Policija vseskozi capljala za kriminalci, ker kriminalci pa to uporabljajo," je bil še jasen Žaberl. In imamo tudi primere, ko so na slovenskih sodiščih padli dokazi, ki so jih zbrali tuji preiskovalni organi, ker pri nas takšno zbiranje dokazov še ni uzakonjeno.

Kaj pa tožilci in sodniki?

Tudi slovensko pravosodje se zadnja leta sooča s številnimi izzivi dolgotrajnih in zapletenih postopkov, ki na koncu pristanejo na mizah najprej tožilcev in nato še sodnikov na praktično vseh sodnih instancah.

Bolj komplicirana obrazložitev, več možnosti za napake

Nekdanja državna tožilka Jožica Boljte Brus izpostavlja problem predolgih in prezapletenih sodnih obrazložitev. "Obrazložitve so neverjetno dolge. Spomnim se odredbe za hišno preiskavo kolega tožilca, ki je bila dolga kar 150 strani. Povejte mi, kako lahko osumljenec takšno odredbo podpiše, s tem pove, da je z njo seznanjen? Saj tega ne more niti prebrati ..." Prepričana je, da če bi to poenostavili, bi bili tudi postopki hitrejši. In morda najpomembnejše opozorilo upokojene tožilke: "Ker bolj kot je obrazložitev zapletena, več možnosti ima obramba za pritožbo, ugovor ali zahtevo za razveljavitev."

Okrožni sodnik Tomaž Bromše prikimava: "Mi smo šli absolutno predaleč pri obrazloženosti sodnih odločb vseh vrst. Prepisovanje, ki ne bi smelo biti prepisovanje, ampak bi moral biti lasten vložek sodnika. Odločbe so pisane za ljudi in ne za instančna sodišča ali za všečnost višjim sodiščem."

Nov zakon o kazenskem postopku – da ali ne?

Sodstvo sicer že desetletje opozarja, da bi bilo treba sprejeti nov zakon o kazenskem postopku, ki je temeljno orodje tudi za delo kazenskih sodnikov. Ne le ljubljansko okrožno sodišče, tudi Bromše je podal številne pobude v zvezi s tem. "Pobude, ki so nastale na podlagi praktičnih problemov, s katerimi se srečujemo vsak dan. Do danes premika na strani izvršilne in zakonodajne oblasti nisem zaznal."  Bromše dobro povzame sicer skupno mnenje vseh sogovornikov na panelu: "Ne moremo samo krpati zakona o kazenskem postopku. S krpanjem namreč povzročamo samo nove težave, nič drugega."

Višja sodnica Barbara Črešnar Debeljak opozarja, da rešitev težav ni le nova zakonodaja, temveč tudi resen razmislek o razkroju vrednot v družbi. "Sodni sistem je del družbe in ta družba se mi zdi, da je v nekem čudnem razkroju vrednot, ki so nujno potrebne, da vsi sistemi, tudi sodni sistem, delujejo." Kaj to pomeni? Črešnar Debeljakova navede poveden primer izpred desetih let, ko je bila na obisku pri glavnem islandskem tožilcu v Reykjaviku. "Tam me niso razumeli, ko sem jim govorila, da imamo pri nas v Sloveniji težave s tako imenovano procesno nesposobnostjo. Da ljudje ne hodijo na sodišča, da vlagajo lažna zdravniška potrdila. Ko sem razlagala, da pri nas odrejamo celo izvedence, ki ugotavljajo, ali je nekdo sposoben slediti procesu na podlagi teh zdravniških potrdil, preprosto niso dojeli, o čem govorim." Kultura spoštovanja do pravosodnega sistema je namreč v severnih državah drugače vtkana v družbo kot pri nas.

Slovenija vs. Nemčija

Kakšen je kazensko pravni sistem v Nemčiji? Kako se tam odzivajo na zahtevne primere gospodarske kriminalitete, korupcije, organiziranega kriminala in tako naprej? 

Pravosodnega foruma se je udeležil tudi višji državni tožilec z generalnega državnega tožilstva v Münchnu Dominik Kieninger. "Pri obtožnici se lahko izrazim relativno kratko. Zakonite zahteve glede vsebine obtožnice so izjemno majhne. Tisto, kar mora nujno biti navedeno v obtožnici, je dejansko stanje, ki vsakemu kazenskemu pravniku omogoča, da ga umesti pod kazensko normo, omenjeno v obtožnici," razlaga. Obtožbe, ki so pri nas včasih napisane na več kot sto straneh, so lahko v Nemčiji, po zahtevah nemškega prava, povzete zgolj na nekaj straneh.

Kako se najhujše oblike kriminala preganjajo kar se da učinkovito? "Obstajajo trije vidiki. Prvi je specializacija – zahtevna kazniva dejanja naj bi praviloma obravnavali tožilci, ki imajo ustrezne izkušnje in na podlagi izobraževanj tudi potrebno znanje. Drugi vidik je zmanjševanje števila primerov. Vsaj v nemškem pravu je omogočeno, da tožilstvo ne preganja vseh dejanj, ki so obdolžencu očitana. Na primer, pri 30 primerih goljufije se jih preganja le deset. To zato, ker je verjetno, da bo, če bo se na koncu postopka, torej v glavnem sojenju, teh deset dejanj dokazalo, to zadostna podlaga za primerno kazen. To je zelo pomembna določba, ki se, po mojem mnenju, v Nemčiji še vedno premalo uporablja. Morda je to povezano s premalo upoštevanim tretjim vidikom – premislek pred ukrepanjem. Samo razumeti dejansko stanje na podlagi kazenske ovadbe, ga pravno obravnavati, prepoznati, v katero smer bi lahko šlo in katere ukrepe je treba sprejeti, zahteva po mojem mnenju veliko kognitivnega napora," dodaja Kieninger.