Če je bila med lanskimi prazniki v bolnišnici, pa letošnje preživlja v toplih krajih in na njej zelo ljubem surfu. 25-letna popotnica in grafična oblikovalka Klara Lotrič je z iskreno pripovedjo o boju s kostnim rakom v minulih mesecih mnoge ganila in navdihnila, bolezen pa naposled premagala. Letošnji božič in novo leto sta zato zanjo še toliko bolj posebna. Bolj kot razmišlja, kako hitro se življenje obrne, bolj ju ceni, pravi. Pred kratkim je spakirala kovčke in šla na Kanarske otoke, na Tenerife, od koder se nam je tudi oglasila. In končno lahko spet počne vse, o čemer je še nedolgo nazaj samo sanjala. Zato to ni le zgodba o težki bolezni, ampak tudi o upanju.
"Dobre novice! Mislim, da si po tako slabem letu zaslužim, da se vsaj malce lepše konča." Tako je 25-letnica s svojimi sledilci na TikToku delila načrte za silvestrovo.
Čeprav priznava, da ima nekoliko mešane občutke, ker je v teh dneh stran od družine in ostalih, ki so ji med boleznijo pomagali, se ji zdi odločitev za Tenerife vseeno prava. "Sem se hotela letos čez praznike in za zaključek leta vseeno mogoče malo bolj posvetiti sebi, pa res narediti nekaj zase," pravi. "In to, da sem zdaj tukaj, se mi zdi, da je bilo darilo sami sebi," dodaja.
Sicer pa je prav na Tenerifu lanskega januarja med deskanjem na vodi prvič začutila ostro bolečino v roki. Sprva napačni diagnozi je sledila operacija, po kateri so ji potrdili osteosarkom – kostnega raka. Zdravila se je od lanskega septembra do letošnjega maja. "Vmes je bila operacija, ko so mi iz roke odstranili kost in mi jo presadili iz noge," razlaga.
Na družbenih omrežjih je ves čas odkrito govorila o kemoterapijah, tudi o dvomih in strahovih. Dovolila si je biti optimistična in dovolila si je jokati, ob izgubi las je pokazala vse nove pričeske.
"Šele zdaj, ko gledam nazaj, vidim, da je blo še precej težje, kot sem mislila. Zdi se mi, da – ko si v tako težkem procesu – ne moreš niti sam sebi priznati, da je hudo. Težko sploh razumem, včasih se mi zdi, kot da to ne bi bila jaz. Kdo je bila ta oseba, ki je šla čez vse to? Pa kje sem imela moč?" opisuje občutke.
In danes prav tako komaj verjame, kakšna sprememba – k sreči na bolje – se lahko zgodi v enem samem letu. Pravi, da se opomni kar na vsakih pet minut. "Lani sem ležala v postelji, za praznike sem se spraševala, koliko časa bo še trajalo, kdaj bom doma, bom sploh v redu? Letos pa sem imela možnost priti nazaj na ta otok, biti s prijatelji, lahko potujem, lahko delam čisto vse, kar sem hotela delati!" Deskala na vodi sicer še ni, je pa bila vseeno vesela, da je znova v morju.
Tistim, ki se trenutno borijo s podobno težko preizkušnjo, svetuje predvsem, naj se obdajo z ljudmi, ki so jim blizu: "Z nekom, ki ti da vsaj kanček veselja ali topline. Vem, da je čez praznike mogoče težko – ko vsi slavijo, gredo ven, se zabavajo ..."
In naj se med zdravljenjem pogovarjajo o tem, kako se počutijo. Tudi sama si je, priznava, želela, da bi ji nekdo rekel, da prihajajo boljši časi. "Mogoče ne bo ravno popolno, ali pa bo – preden bo bolje – trajalo zelo dolgo, ampak na neki točki bo bolje."
Klara ne skriva, da je ob pregledih še prisoten strah, da bi se rak ponovil, a verjame, da se bo s tem naučila živeti in bo sčasoma lažje. Posebnih načrtov za najdaljšo noč v letu zaenkrat še nima, a kot pravi, se na severu otoka zmeraj nekaj dogaja. "Mislim, da bom na koncu samo na glavnem trgu, kjer imajo tudi oder in bomo tam s prijatelji praznovali."
Jo pa že januarja čaka nova dogodivščina – začasno se namreč seli na Maldive. "Prijavila sem se za službo in se že zelo veselim. Se vidimo v raju," še sklene.
