Laži in prevare, vmes pa veliko brezsramnih trditev

Tudi po oceni OECD, Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj, je Slovenija gospodarsko rasla hitreje od povprečja držav OECD in evrskega območja, ob tem, da ima eno najnižjih stopenj brezposelnosti.

Zanimiv in poveden je denimo podatek o tem, objavil ga je Eurostat, koliko ljudi si lahko pri nas privošči enotedenske počitnice; tukaj smo prav pri vrhu v Evropi. Samo 15 odstotkov ljudi si tega ne more privoščiti, celo bogatejša država, s katero se radi primerjamo, Avstrija, je pri tem s 17 odstotki za nami, da ne govorimo o denimo Hrvaški, ki naj bi nas po besedah premiera Janše ... prehitevala po levi in desni ... tam si tedna počitnic ne more privoščiti 32 odstotkov ljudi, pri Madžarih 39 odstotkov in tako naprej. Smo precej boljši od evropskega povprečja, kjer si takega dopusta ne more privoščiti 27 odstotkov ljudi.

Politika pa nas trenutno preplavlja z občutki, da nam gre slabo, pa da so vse okrog nas tisti, ki prežijo na to, kar imamo.

Ob tem se tudi izgublja empatija, torej sposobnost občutiti sočutje do tistih, ki jim gre slabše. Saj ne da bi bila empatija kdaj splošno prevladujoče čustvo, bila pa so nedvomno obdobja, ko jo je bilo čutiti nekoliko več.

Zdaj pa je obdobje, ki ga denimo teoretično izraža velik nasprotnik socialne pravičnosti, kanadski profesor marketinga Gad Saad. Samomorilska empatija ji pravi, da pač družba umre, če prevladata strpnost in empatija, ne pa gon po preživetju. Njegovi nastopi, za številne kritike samo puhlo psevdoznanstveno opravičilo čistega pohlepa, imajo po 40 milijonov ogledov na YouTubu.

Skoraj odveč je pripominjati, da Saad, ki je rojen v Libanonu, od koder je njegova družina pred vojno pobegnila v Kanado, ostro zavrača migrante.

Seveda je treba biti pri empatiji tudi nekoliko previden, kot opozarja bosansko-ameriški pisatelj Aleksandar Hemon. Nenazadnje tudi tisti, ki so proti tujcem pa prejemnikom socialne pomoči, lahko čutijo empatijo do ljudi iz svojega kroga.

Daniel Blake je do svojega 59. leta dobro in pošteno delal, delavec pač v proizvodnji. Ustavil ga je infarkt, po katerem se je sicer pobral, delati pa ni smel več po navodilu zdravnikov, morda 4 ure, lažja, ne fizična dela. Ki pa jih ni dobil.

Ko uradniki pregledajo njegovo prošnjo za socialno pomoč, mu po strogo določenih pravilnikih zmanjka nekaj točk, ostane brez vsega. Delati ne more, proda prav vse skromno imetje in dobesedno strada. Ko se stvari obrnejo na bolje, ko se za njegov primer zavzame odvetnik, Daniela pred obravnavo zaradi vznemirjenja še enkrat zadane kap in umre. To je eden izmed primerov tega, čemur bi pri nas rekli lenuh in delomrznež. Zgodba je sicer iz filma britanskega režiserja Kena Loacha, pa zato nič manj resnična in bridka. Sočutje ni poslovna naložba, ne prinaša dobička, zakaj bi se torej zamujali z njo. Ker pa se politika ne gradi na anekdotičnih primerih, nekaj podatkov.

Slovenija ima največjo stopnjo delovne aktivnosti v obdobju od 25 do 55 let, okoli 90-odstotno.

Socialno podporo dobiva najmanj ljudi v zadnjih osmih letih. Strokovnjaki s tega področja se strinjajo, da nekakšno prisilno delo ni pravi način, pravi način je to, kar zdaj uspešno počnejo centri in Zavod za zaposlovanje.

Socialna podpora je neke vrste varnostna mreža za tiste, ki ne morejo več kot mladi hrti slediti zahtevam družbe, so bolni, so stari, so izžeti, nihče jih ne rabi, so v stiski. Vedno bodo in nikoli ne vemo, kdaj bo med njimi tudi kdo, ki je še včeraj bentil zaradi lenuhov. Če uporabimo klen slovenski rek, sreča je opoteča. Ne veš, kdaj boš morda sam rabil nekoga, ki te bo ujel, pomagal. Gre za tisto malenkost, ki ohrani vsaj kanček vpetosti v življenje, sociala ni nagrada, je varovalka pred popolno socialno izključenostjo.

Ne bežimo več pred sabljastimi tigri.

Gon po preživetju, o katerem govori Saad, danes seveda ne pomeni več, ali boš preživel ti, ki boš hitreje tekel pred sabljastim tigrom kot tvoj sosed iz plemena, danes se ta gon vse bolj manifestira v tem, da si strog do tistih, ki nimajo nič, nagradiš pa uspešne in premožne. V tem smislu tudi naša vlada kaže mero empatije. Samo en primer, predlagani interventni zakon bi denimo najbogatejšim lahko mesečno prinesal dodatnih več deset tisoč evrov, državno blagajno, torej vse nas, pa stal po ocenah do 140 milijonov na leto.

Interventni zakon bi trajno zvišal, po oceni Fiskalnega sveta, letni primanjkljaj za približno milijardo evrov. Ni čudno, da marsikdo meni, da bi si minister Šircelj prav želel, da bi referendum proti interventnemu zakonu uspel.

Ko se bo pojavilo klasično vprašanje, kdo bo to plačal, lahko predvidimo odgovor z veliko mero gotovosti, rezalo se bo tam kot vedno, pri tistih, ki imajo najmanj. In kar hitro bomo poslušali o odgovorni fiskalni politiki in zategovanju pasu.

Če pogledamo nekoliko nazaj. Napovedi o veliki zadolženosti so nekoč že bile. Se spomnimo? Prišla bo strah vzbujajoča trojka v Slovenijo. Država bo propadla, konec je z nami.

Kaj pa se je dogajalo v ozadju? Znižala se je vrednost naložb, tudi dokapitaliziranih z denarjem vseh državljanov, potem pa poceni prodala špekulantom, ki vedno prežijo v ozadju.

Vsaj milijardo po nekaterih ocenah naj bi ti spravili v žepe, torej, da razumemo, milijardo našega denarja, ki je sicer, ko gre za solidarnost, kulturo, medije tako skrbno in na tanko odmerjan.

Denar pa se že prerazporeja, umetniki denimo bodo pač malo tenko piskali in bili zato po mnenju ministrice bolj ustvarjalni, bo pa na leto šlo nekaj manj kot dva milijona več za socialne prispevke duhovnikov, v veliki večini katoliških. Pa vojska seveda bo šla gor, trgovci z orožjem že delajo na polno, za socialo pa bo po izračunih že leta 2028 manj denarja kot za vojaški proračun.

Medijski prostor preplaviš z neresničnimi ali napol resničnimi informacijami. Napadeni, sindikati, kulturniki, politična opozicija lahko samo kot hrošči na hrbtu nemočno pobrcavajo z nožicami, ko odgovarjajo na plaz takšnih informacij.

Ljudje ne vedo več dobro, česa se bojijo, vedo pa, da se ne počutijo varne. Tesnoba išče objekt, pravi Renata Salecl, avtoritarna politika ji ga ponudi, migranta, sodnika, nevladnika, intelektualca, Bruselj, globoko državo, domnevnega lenuha, levičarja, njegov nemir dobi krivca.

Pri nas so to tudi tuji delavci in po novem javni uslužbenci.

Tujci prihajajo k nam po socialo. Res? Ti, ki garajo na cestah, gradbiščih, v turizmu, sociali, proizvodnji, prihajajo le, da bi zajedali našo socialo? Ob tem, da jih veliko trpi zaradi nasilja delodajalcev, dokumentirano, da jim ne plačujejo prispevkov, so brez pravic, zaščite. Res, pravi izkoriščevalci.

Tako kot številni, po mnenju vlade nepotrebni javni uslužbenci; močvirje birokracije je temu nedavno dejal premier.

Podatki OECD sicer kažejo, da je Slovenija nekje v lepi sredini po javni upravi, število javnih uslužbencev pa se je v zadnjih letih povečalo predvsem na račun zdravstva, šolstva, socialne oskrbe, policije.

Tudi ameriški predsednik Trump in njegov takrat še sodelavec Musk sta govorila na začetku mandata podobno in tudi ukrepala. Tako so denimo v Agenciji za hrano in zdravila odpustili 3500 zaposlenih in lepo zmanjšali stroške za terensko delo, sredstva za to so kar ukinili. Zdaj sicer po ZDA razsajajo razne množične okužbe s hrano, na tisoče ljudi je zbolelo, ampak, ja, močvirje birokracije so pa krepko počistili. Morda gredo tudi pri nas lahko razni takšni "nepotrebni birokrati" lepo sestavljat avte v proizvodnjo.

Delimo iste vrednote z izraelsko vlado, je nedavno izjavil slovenski minister, drugi minister iz iste stranke s katoliškim podstatom, očitno še nekoliko politično naiven, pa da gre pri tem za kompleksno vprašanje. Mar res? Vrednote torej delijo z vlado, katere član je javno izjavil, da bi morali vsak dan ubiti od 30 do 40 Palestincev.

Vlado, ki izvaja genocid, vlado, ki je nedavno dobila sankcije 12 vplivnih držav zaradi nezakonite širitve judovskih naselij na zasedenih palestinskih ozemljih. Režim, ki že leta in leta dopušča najhujše nasilje nad Palestinci.

"Slišali smo jok otrok v hišah," pripoveduje eden izmed izraelskih vojakov v dokumentarnem filmu, predstavljenem na festivalu v Benetkah, pa smo jih vseeno bombardirali. Pisateljica, avtorica uspešnice Jutra v Dženinu Susan Abulhawa, pripoveduje, kako so njo, ko je bila še deklica, z bratrancema, bratoma, starima 14 in 15 let, ustavili izraelski vojaki. Kar tako, za hec. Fanta so prisilili, da sta pokleknila, in zahtevali, da eden drugemu pljuneta v odprta usta, fanta sta jokala, ko pa sta vendarle ubogala, so vojaki ob uspešnem pljunku vpili: "Gool!" Sama se je od strahu polulala. Ne, nasilje Izraela ni od 7. oktobra 2023, od napada Hamasa. Za katerega je, kot zdaj kaže po objavi raziskave v izraelskem časopisu Haaretz, premier Netanjahu vedel že veliko prej, pa ni naredil ničesar, da bi ga preprečil.

Naš premier protest proti vsem tem zločinom označi za levičarski antisemitizem in oprane glave z iranskimi milijardami.

Nekateri raziskovalci družbenih dogajanj ugotavljajo, da je ena izmed lastnosti in tudi morda razlag relativnega uspeha današnje desnice, da je brez sramu, ko gre za razglašanje stališč.

Še zlasti, ker verjetno še vedno velja ugotovitev, kot jo Hilary Mantel v knjigi Wolf Hall položi v usta kardinala Wolseya, svetovalca angleškega kralja Henrika VIII., ki je postal znan zaradi svojih šestih žena pa še zaradi marsičesa drugega:

"Ljudje so kralju pripravljeni odpustiti karkoli, samo da jih ne obdavči."