Lebdenje: terapija, pri kateri se čas ustavi

Na prvi pogled futuristično, na občutek zelo sproščujoče in v časih, ko nam življenje narekuje hiter tempo, ki marsikoga pripelje na rob izgorelosti, več kot dobrodošlo. Temelj tako imenovane floating terapije je senzorično deprivacijsko okolje, v katerem je dotok čutnih signalov omejen ali povsem prekinjen. Zaradi vode v komori, ki je ogreta na telesno temperaturo, ter svetlobne in zvočne izolacije se del človeških možganov "ugasne". Največ zaslug za to ima visoka koncentracija grenke soli v vodi, ki telesu omogoči, da na gladini lebdi. Telo in um se lahko povsem sprostita, medtem pa sol z visoko vsebnostjo magnezijevega sulfata skrbi za rehabilitacijo in regeneracijo telesnih struktur in tkiv. 

"Izredno zanimivo je, da obstajajo določeni viri, preko katerih lahko razberemo, da so nek tip komore s slano vodo uporabljali že v starem Egiptu, in sicer višji predstavniki družbe, kot so faraoni in svečenice oz. svečeniki. Zato, da so znotraj takih komor lahko dostopali do višjih stanj zavesti. Sicer pa so floating terapijo razvili v ameriški vojski po drugi svetovni vojni, ko so raziskovali posttravmatski stresni sindrom. Nevroznanstvenik, ki je raziskoval učinke senzorične deprivacije, je ugotovil, da ima to pozitivne učinke na postravmatski stres, saj se v okolju, kjer ni čutnih dražljajev in gravitacije, stresni hormon začne nižati. Ker je to sponzorirala vojska, je bilo narejenih veliko raziskav in čez čas so ugotovili, da floating ne vpliva samo na fiziološke procese v smislu kortizola in relaksacije mišic, pač pa gre za širšo sprostitev v smislu meditacije, živčnega sistema. Iz tega so začeli razvijati prve floating komore, ki so bile človeku bolj prijazne in niso bile videti kot krste," pojasni Branka Pavlič iz Floating islanda.

Sama se s tovrstno terapijo v Sloveniji ukvarja že pet let, ker, kot pravi, verjame v njen terapevtski potencial, v pozitivne učinke na telo in um. In kaj se sploh dogaja z nami, ko lebdimo? "Zaradi soli je voda gosta in sluzasta, podobno kot Mrtvo morje in nas drži na površju. Ker ni svetlobe in zvoka, smo povsem čutno izolirani. Takrat gre naše telo v stanje počitka, um postane bolj aktiven, vsaj na začetku, ker ni nobenega čutnega dražljaja in zaznamo miselne procese. Ko preidemo to fazo razburkanosti, vstopimo v globljo fazo – v teta stanje. Možgani gredo v nižjo frekvenco valovanja, telo spi, naše notranje dogajanje pa je aktivno. Lahko se nam zgodi, da izgubimo občutek za čas in prostor, se izklopimo, da imamo občutek sanj, kakšne uvide ... Ko gremo v to stanje, se v njem globoko spočijemo – podobno kot meditacija, ki pa je v komori olajšana, ker ni nobenih motilcev. Zgodi se celostna sprostitev. Včasih se nam na telesu odražajo psihične napetosti ali zakrčenost mišic, če smo zelo obremenjeni in pod stresom, je naša drža sključena. Ko lebdimo, se – tudi zaradi magnezijevega sulfata – telo počasi odpira, mehča, gre v nevtralno pozicijo in tenzije, ki so posledice življenjskega sloga ali razmišljanja, se sproščajo. To je sicer zelo subtilno – ljudje, ki so malo bolj občutljivi, to bolj zaznajo, drugi pa se samo počutijo boljše, kar je tudi namen vsega," pojasni naša sogovornica. 

Današnje komore so ergonomsko oblikovane in estetsko privlačne, posebne pa so tudi zaradi načina, kako se voda čisti. "Pri komori je pomembno srce – tehnični del. V nekaterih voda stoji in vsi delci v njej se poležejo na dno. Voda je sicer tako slana, da v njej ne preživi nobena bakterija, ampak mi smo se odločili za komore, ki so tehnološko zelo napredne – ko zaključite s terapijo, se komora izprazni, voda pa se prefiltrira čez določen proces, čez tri filtre. Tako da je komora sterilizirana, vsaka stranka pa dobi svežo, prefiltrirano, neoporečno vodo, v kateri ni nobenih težkih kemikalij in ki je celo bolj čista kot iz pipe." 

Na terapije prihajajo različni ljudje. "Veliko je nosečnic, predvsem zaradi učinka magnezija na telo, ki jim ga primanjkuje, pa tudi zaradi povezovalnega trenutka z otrokom. K nam na regeneracijo pridejo tudi športniki po treningih ali tisti, ki se pripravljajo na kakšno tekmo. Imamo precej strank s kroničnimi bolčinami, po poškodbah, z bolečinami v križu, v rokah, z mišično zakrčenostjo. Prihajajo ljudje z izgorelostjo – poslovneži, tisti, ki imajo veliko mentalnega dela in se težko odklopijo, ker so ves čas na telefonih ali računalnikih. Pa tudi ljudje, ki jih zanimajo neke druge oblike sproščanja – ne samo fizično, ampak tudi mentalno in čustveno. Pri nas si vzamejo čas zase, trenutek za počitek. Ko smo spočiti in ko je naše telo umirjeno, se nivo energije poveča. Ena ura floatinga je enako, kot da bi spali pet do šest ur, tako hitra je regeneracija."

Floating terapije priporočajo tudi manualni terapevti in kineziologi, saj se telo v postopku zmehča in nahrani z magnezijem. "Priporočila bi ga vsem, ki si želijo oddiha od izzivov polnega vsakdanjika, še posebej pa visoko senzitivnim in osebam, ki se spopadajo s stresom. Kot fizioterapevtka vidim v lebdenju izjemen terapevtski potencial, saj ima zaradi visoke koncentracije magnezijevega sulfata v vodi in tudi posledične breztežnosti izredno ugoden vpliv na mišice in sklepe," je povedala Helena Žunko, magistrica fizioterapije.  

"Sodelujemo s številnimi alternativnimi terapevti in psihologi. K nam pridejo ljudje z izgorelostjo, kroničnimi bolečinami ali stresom in po izkušnjah lahko rečemo, da so kombinacije različnih pristopov tudi najbolj uspešne. Sama vedno rečem, da sam floating ne bo ničesar pozdravil, v kombinaciji z drugimi terapevtskimi pristopi in osebno angažiranostjo pa lahko pripomore pri regeneraciji, okrevanju in splošnemu boljšemu počutju," še pravi Branka Pavlič.

Za popoln učinek terapije bi morali pokrov komore, v kateri ležimo, zapreti, a če bi se kdo ob tem počutil nelagodno ali utesnjeno, ga lahko pusti tudi odprtega. "Terapijo odsvetujemo ljudem s klinično klavstrofobijo in drugimi težkimi psihološkimi motnjami, ter osebam, ki so na kemoterapiji, saj magnezij lahko niža učinke kemoterapije. Prav tako zaradi soli v vodo ne smejo osebe, ki imajo odprte rane. Sicer pa so izkušnje naših strank izjemno pozitivne. Pri nekih normalnih strahovih, ki jih imamo verjetno vsi, se ta strah zelo hitro predela, predvsem ker ljudje vedo, da imajo kontrolo. Ko enkrat nastopi tema, se vam prostor razširi in nimate občutka, da ste utesnjeni. Če je koga strah, lahko pusti prižgane luči ali malo bolj odprt pokrov, da ima občutek izhoda. Potem pa lahko sami, ko si ogledate prostor, občutite občutke in pridobite zaupanje, ugasnete luč, zaprete pokrov in greste postopoma v stanje odsotnosti vseh dražljajev – v stanje miru, počitka, relaksacije."

Starostnih omejitev ni, obiščejo jih tako najstniki kot tudi starejši, ki se običajno odločijo za eno uro lebdenja. "Za prvi obisk in neko varno priporočilo je 30 minut. Da ugotovite, ali vam sploh paše ali ne. Največ strank pride za eno uro ali uro in pol. Možni sta tudi dve uri, a to je že napredno lebdenje, kjer res vstopite v malo globlje stanje."

Na vprašanje, koliko obiskov in kako pogosto jih priporoča, naša sogovornica odgovori, da je enkraten obisk zgolj izkušnja. "Imamo veliko strank, ki vzamejo pakete, sklop obiskov, naredijo serijo enkrat na teden ali dva, če gre za fizične bolečine, stres ali težko obdobje. Potem pa se za neko optimalno vzdrževanje stanja priporoča obisk na tri tedne ali enkrat na mesec."

Slovenci smo po njenem mnenju – glede na tempo, ki ga živimo – vedno bolj dovzetni za takšne oblike terapij. "Ljudje, ki živijo v mestih ali tisti, ki se vozijo, živijo tako hitro, da jim je to brez nekih podpornih stvari preveč. Zato iščejo neke kakovostne oblike terapij, sproščanja, da nahranijo še drugi del sebe, da imajo nek izvor energije, iz katerega lahko črpajo," zaključi.