Lepotico in zver bosta pozimi pustila spati

Danes obeležujemo mednarodni dan gora, kot je 11. december leta 2003 razglasila Generalna skupščina Združenih narodov (ZN). Pred dvajsetimi leti sta v klop alpinistične šole AO Celje-Matica sedla tudi Luka Lindič in Luka Kranjc. Takrat sta prizore strmega, previsnega plezanja, kjer noge včasih zabingljajo v zraku, občudovala le na posterjih, ki so viseli na stenah. Nato pa sta začela metre nabirati še sama, najprej v slovenskih klasikah. V teh letih sta to večinoma počela navezana na isto vrv.  

"Glavna prednost v prvih letih je bila ta, da sva imela vedno oba motiviranega soplezalca in sva lahko praktično kadarkoli skupaj nabirala izkušnje. Ker sva bila oba začetnika, sva se seveda veliko učila tudi na svojih napakah, kar je bila kdaj pa kdaj slabost, ki pa nama jo je uspelo preživeti. Zaradi tega tudi velikokrat rečemo, da so ta začetna leta lahko dokaj nevarna," je v pogovoru za našo spletno stran pojasnil Luka Lindič. 

V poznejšem obdobju sta bila manjkrat navezana na isto vrv, ker so ju pritegnili različni plezalni izziv. Krajnca je potegnilo bolj v težko skalno plezanje, Lindiča bolj v Himalajo.

Šla v Tibet in Patagonijo, a misli so se vračale med slovenske skale

V začetnih letih sta skupaj preplezala na stotine lažjih smeri v vseh letnih časih: med drugim novo smer Forest Gump v Dolomitih, prosto ponovila kultno smer Divine Providence v pogorju Mont Blanca. Pozneje sta se kot člana slovenske mladinske alpinistične reprezentance udeležila alpinističnih odprav v Tibetu, v Pakistanu sta preplezala novo smer na stolp Biacherahi. Leta 2014 sta opravila prvo prosto ponovitev smeri Rolling Stones v Grandes Jorasses. Bila sta na več odpravah v Patagoniji, leta 2020 pa sta preplezala 500-metrsko prvenstveno smer Mir v jugovzhodni steni St. Exuperyja.

Čeprav sta izkušnje skozi leta pridno nabirala v tujini, je ob njunih srečanjih pogovor vedno znova nanesel tudi na možnosti za težke prvenstvene smeri v slovenskih Alpah. Poleti 2021 sta se podala v severno steno Rjavine, 2532 metrov visoke gore v Julijcih, ki se dviga med alpskima dolinama Kotom in Krmo, z vrha pa se odpira tudi čudovit pogled proti Triglavu. 

Nista vedela, kaj točno bosta našla, že ob prvem obisku pa sta zaslutila, da odpirata poglavje, ki se ne bo hitro končalo. "Tisti dan je bil neobremenjen obisk gora raziskovalne narave in se je hitro sprevrgel v skoraj otroško navdušenje," se spominja Lindič. 

Rjavino sta obiskovala tako tisto kot naslednje poletje. "Vsak obisk stene je bil poln negotovosti, kako se bo smer razvila in kakšne prehode bova našla v tistem res strmem ter zahtevnem terenu. Že na začetku tiste sezone sva vedela, da bova morala investirati še eno sezono za prost vzpon v smeri," opisuje občutke iz leta 2022. 

 Napredovala le s pomočjo naravnih razčlembe v steni

Lani proti koncu poletja jima je nato uspelo dokončati prvenstveno smer v eni izmed večjih severnih sten pri nas, predvsem pa – kot poudarjata – z najstrmejšim terenom, ki sta ga kadar koli plezala pri nas. Smer sta preplezala od spodaj navzgor brez kakršnega koli predhodnega 'vohanja' od zgoraj. Kljub visokim težavam v srednjem delu smeri sta večino varovanja uredila s klini in pomičnimi varovali. Skupaj sta za varovanje zavrtala šest svedrovcev in dodatnih sedem na varovališčih.

"Pri 'delanju' prvenstvene smeri si predvsem v tako težkih smereh mestoma pomagamo s tehničnimi pripomočki, kot so klini in zatiči za napredovanje, čiščenje skale ali vrtanje svedrov, če se ne da urediti drugega varovanja. To pomeni, da s svojo težo popolnoma ali pa deloma obremenimo te tehnične pripomočke. Pri prostem vzponu pa tehnične pripomočke uporabimo le za varovanje, tako da vrv med plezanjem vpenjamo v te. Za napredovanje pa uporabljamo samo naravne razčlembe v steni. Prosto plezanje zahteva veliko bolje pripravljenega plezalca," razlaga Lindič. Kot pravi, sta se za ta podvig največ pripravljala s športnim plezanje v plezališčih.

Letošnjo sezono sta namenila prostemu vzponu v smeri, ki je običajno sklepno dejanje pri plezanju takšnih prvenstvenih smeri. Prvih nekaj obiskov sta uporabila za čiščenje v predelih, kjer je skala slabša, in študiranje gibov. V najtežjem raztežaju sta se odločila z lepilom učvrstiti nekaj ključnih oprimkov, ki so grozili, da bi lahko padli v dolino. Večji del smeri pa je presenetil z nadpovprečno skalo za slovenske previse. Poletno deževje jima je precej otežilo resne poskuse, in ko sta za letos že skoraj vrgla puško v koruzo, sta dobila dva tedna suhega vremena.

 Ocena X je najtežja dolga skalna smer v slovenskih gorah

20. avgusta jim je obema uspelo celotno smer preplezati prosto. Novo, 700-metrsko smer v severni steni Rjavine sta poimenovala Lepotica in zver ter jo ocenila z alpinistično oceno X po lestvici UIAA, ki je primerljiva s športnoplezalno oceno 8b po francoski lestvici. Vseeno pa vztrajata, da bi bilo degradiranje smeri zgolj na oceno nesmiselno, saj jima je precej bolj kot sama težavnost pomembna dosežena izkušnja. Morda je nastala nova najtežja dolga skalna smer pri nas, a še bolj kot na to sta ponosna na dolgo in trdno prijateljstvo.

"Na vrhu Rjavine sva bila definitivno zelo srečna in tudi hvaležna za takšno lepo izkušnjo v slovenskih hribih," je tiste prve občutke strnil Lindič. Sledili so številni odzivi, konec novembra je Planinska zveza Slovenije (PZS) o njunem dosežku obvestila tudi širšo javnost. 

"Največ nama pomeni zelo pozitiven odziv stroke in prijateljev plezalcev v Sloveniji. V Sloveniji je to relativno majhna skupnost, ki se med sabo dobro pozna in z marsikaterim sva bila navezana na vrv v teh 20 letih. Se pa po odzivu vidi, da je prijateljstvo v vrhunskem športu zelo cenjeno tudi izven stroke," pravi sogovornik. 

V teh treh sezonah sta smer obiskala 18-krat, vedno pa poleti. "V pravi zimi je severna stena Rjavine še veliko bolj divji svet. Prepričan sem, da jo bova midva pozimi pustila spati. Mogoče izziv za generacijo za nama," Lindič vrže rokavico mladim alpinistom.

Ko se ozre na pretekle dosežke, se mu v misli naprej prikrade prvi prost vzpon v smeri Rolling Stones v severni steni Grandes Jorasses pred skoraj desetimi leti, alpinistični dvojec pa že zre tudi v prihodnost – januarja se spet skupaj vračata v Patagonijo, kjer bi rada dokončala prvenstveno smer v južni steni Aguja Poincenot.