Letališča stagnirajo, država in uradniki pa že več kot 15 let zavlačujejo postopke

Letališče Portorož je tretje največje mednarodno letališče v Sloveniji, na katerem letno pristane od 23 do 26 tisoč potnikov. Že kmalu po letu 2000 so takratni upravitelji uvideli, da bo letalski in turistični promet rasel, zato so se začeli pogovarjati o nadgradnji letališča – podaljšanju letališke steze in predvsem o hangarsko parkirnih sposobnostih na letališču. Država se je strinjala, da je letališče treba nadgraditi in obljubila, da bodo pripravili državni prostorski načrt, ki bi omogočal razvoj letališču in povečal varnost. Elaborati in načrti so bili narejeni, obljube bile dane. Danes, leta 2019, je letališče točno tam, kje je bilo pred 20 leti. Na ideji, ki se nikakor ne uresniči.  

Podobno se je zgodilo na letališču Edvarda Rusjana v Mariboru in DPN-ji so obstali v podobnem obsegu. Letališče je bilo nerentabilno in kljub novemu terminalu še vedno nima daljše pristajalno-vzletne steze, ki so jo politiki obljubljali kitajskim vlagateljem. Rok za sprejetje je bil že leta 2017, Kitajci se po dveh letih izgub umaknejo, saj daljše steze ni niti na papirju. Ministrstvo za infrastrukturo s kriznim upravljanjem in neverjetno hitrostjo zdaj rešuje letališče v Mariboru, saj jih je šestmesečni odpovedni rok tako presenetil, da so se na koncu odločili upravljanje letališča nacionalizirati in so samo devet delovnih dni pred rokom, ko bi letališče izgubilo uporabno dovoljenje, zaprosili za novega. V nasprotnem primeru bomo davkoplačevalci morali plačati milijone. Ministrica Alenka Bratušek je rekla, da druge možnosti, ki bi omogočala, da letališče morda ostane odprto, ni. 

Kaj torej potencialnega investitorja čaka na letališču v Mariboru? Če povzamemo odgovore, ki nam jih je poslalo ministrstvo, vidimo, da je država na začetku. Še vedno prilagajajo zasnovo projekta - razlog naj bi bila Magna in "usklajevanje idejnih zasnov s potencialnim investitorjem." Prav tako so proti lokalna skupnost in številne civilne iniciative, glavnina pripomb se nanaša na vplive na ljudi in okolje. O prihodnosti DPN za mariborsko letališče pa lepo pove naslednji stavek: "Projekt ima zelo nizko stopnjo družbene sprejemljivosti in številna odprta vprašanja (investitor izvedbe ni znan, saj MzI financira le prostorski akt – DPN)." 

Glede ljubljanskega letališča situacija ni veliko boljša, saj so nam odgovorili, da "za DPN za letališče Jožeta Pučnika Ljubljana poteka javno naročilo za prometno študijo in za izbor izdelovalcev SP in DPN."

Za mnenje o zastojih in zamikih pri sprejemanju DPN-jev smo vprašali tudi vlado. Odgovorili so, da "Vlada Republike Slovenije omenjene problematike še ni obravnavala in se do nje opredeljevala."

Portoroško letališče na točki, kjer je bilo leta 1984

Tudi v Portorožu interesa države, vlade in ministrstva, da bi premaknili zadeve s točke nič, očitno ni. Leta 1984 je letališče dobilo 1200 metrov dolgo pristajalno-vzletno stezo, kot jo poznamo danes, tudi večina infrastrukture pa je še iz časa nekdanje skupne države. Kot smo že videli, je bila zahteva prometa in varnosti ta, da se stezo nekoliko podaljša. Nadgradnje, ki jih želijo na letališču Portorož, bi bile znotraj meja letališča, a se zaradi porušenih odnosov med vpletenimi, okoljevarstveniki in neodzivanjem ministrstva ne uresničijo. Iz Občine Piran so nam sporočili, da je za njih in turizem letališče pomembno ter dodali, naj se glede sprejetja DPN-jev obrnemo na pristojna ministrstva v Ljubljani. Pri pogovoru s stranmi, ki so vpletene na letališču in v okolici, je jasno, da so odnosi po toliko letih prepiranja in (ne)sprejemanja narušeni, ponekod tudi porušeni.

Z ministrstva smo na zadnji dan, ko zakon zahteva odgovor državnega organa, dobili odgovore, ki niso spodbudni. Nismo dobili ne roka, kdaj naj bi se državni prostorski načrti končali, le odgovore, da se zadeve zaradi velikega števila vpletenih zapletajo. Glede Portoroža so nam z ministrstva za infrastrukturo odgovorili, da je "DPN za letališče Portorož v fazi izdelave strokovnih podlag za ŠV/PIZ in DPN, ker poteka študija v zvezi s kompleksno hidrološko hidravlično problematiko, ki jo je treba vključiti v strokovne podlage (poplavljanje Dragonje, Drnice in plimovanje morja)." 

Glede datuma pobude za DPN za Portorož so odgovorili, da naj bi to bilo leto 2011, a če preberemo novico na njihovi spletni strani, gre v tem primeru za skupek vseh študij in projektne dokumentacije, ki je bila v pripravi že najmanj od leta 2002. Priznavajo, da je v DPN predvideno podaljšanje vzletno-pristajalne steze,o razlogih za dolge zamude in nejasne odgovore pa: "Roki za dokončanje in sprejetje DPN niso določeni, saj gre za dolgotrajne postopke, ki trajajo več let. V primeru vseh treh DPN-jev za letališča ne gre za zavlačevanje, pač pa kompleksnost širše problematike v okviru dolgotrajnih postopkov. Nosilec je MZI, koordinator je MOP."  Torej na koncu dobimo odgovor, da ni odgovornih oseb, je le veliko usklajevanja, brez kakršnega koli datuma ali namiga za datum sprejetja DPN-jev. 

Kaj pravzaprav želijo na letališču in kje so točke spora, nam je predstavil direktor portoroškega letališča Robert Krajnc:

Zakaj DPN za portoroško letališče po vašem mnenju stoji že toliko let?

Leta 2004 oziroma 2005 so idejne zasnove glede razvoja letališča in DPN-jev nekako zastale, nihče ne ve pravzaprav, zakaj. Leta 2008 in 2009 smo k temu znova aktivno pristopili in poskušali izkoristiti, ko je bil v Ljubljani minister Vlačič, ki je bil dve leti tudi zaposlen na portoroškem letališču, tako da mu je zadeva bila precej domača in poznana. Mi smo začeli brisati prah s papirjev, obudili smo enako idejo, enako vizijo. Vlada je takrat prvič sprejela sklep, da je treba DPN za Portorož narediti v najkrajšem možnem času. Potem je prišlo obdobje vladavine, ko je bila na oblasti "desnica" in se je zadeva znova popolnoma ustavila. Takrat je bil, če se mene vpraša, na enem od vodilnih mest na ministrstvu za infrastrukturo eden največjih zaviralcev slovenskega letalstva, ki je k zaustavitvi najbolj pripomogel. Pa da smo si jasni, minister Zvonko Černač je zelo dobro razumel našo zgodbo, ampak so bili za zamrznitev krivi uradniki, ki so zadevo zaustavili. DPN za Portorož je nato znova dobival veter v jadra, ko so prišli naslednji ministri in v času ministra Gašperšiča je bil sprejet nov sklep vlade, ki je predvideval prioritetno sprejetje DPN-jev za vsa tri letališča. Sprašujem se, kaj bi bilo, če ne bi bilo teh sklepov vlade? Zadnje informacije, ki jih imam, so, da državni prostorski načrti za vsa tri letališča stojijo in smo že v letu 2019, 15 let je od prve pobude. V vmesnem času so naredili cel kup študij in nadštudij, zadeva pa gre neko svojo pot, čas beži, mi pa stagniramo. S trenutno infrastrukturo in porastom prometa smo enostavno v krču.

Kako pomembno pa je letališče v Portorožu? Kako se primerja s sosednjimi letališči?

Po splošnem letalstvu je, kolikor je meni znano, portoroško letališče na prvem mestu. Pulj je bolj uporaben za večja letala in Ronchi (letališče v Trstu op. a.) nima toliko prometa kot mi, vsaj po moji oceni. In tudi za nas je splošno letalstvo veliko bolj pomembno kot za bližnja letališča. Ravno iz tega naslova imamo mi visoko povpraševanje za hangarje in hangariranje letal. In to so gosti, ki prinašajo več denarja kot povprečni turist, če gledamo po statistiki. Večinoma gre za ljudi, ki imajo več pod palcem, a jih žal nimamo kje parkirati, ker ni hangarjev. S tem, kar  imamo, smo pa prezasedeni in tudi na travnatih površinah in na obstoječi letališki ploščadi nam ga zmanjkuje. Zadnjič smo imeli tukaj letalo Gulfstream 450 in isti dan še Falcona 900. Manipulativna površina, platforma, je tako blokirana. Znova smo morali improvizirati, da smo lahko sprejemali manjša letala. Zaprli smo letalsko stezo za vožnjo po tleh in letala tja umikali, saj trava teh letal enostavno ne zdrži.

Tisti, ki bi to morali najbolj razumeti, saj naj bi bila javna uprava v službi ljudi, da če bomo mi imeli več prometa, bo država in lokalna skupnost več dobila, pa nimajo posluha. Mi znamo delati, kar dokazujemo vsako leto in države ne bomo prosili za pomoč, če nam le omogočijo, kar smo si začrtali že pred 15 leti. Če bomo mi to končno dobili, zagotavljam, da bomo delali še boljše.

Kaj pa govorice o zapletih glede napovednih sprememb zakona o letalstvu?

Državni prostorski načrt se vleče kot polž in danes celo stoji, zato smo mi proaktivno pristopali k iskanju rešitev. Ko smo preštudirali druga evropska letališča, smo našli drugo rešitev, predvsem so v tej točki za nas zanimive Firence. Tamkajšnje letališče je podobno omejeno kot naše, s hribom, ki predstavlja naravno prepreko (zato v Portorožu letala tudi pristajajo večinoma z morja). Firence imajo tudi zelo kratko stezo, ampak so našli rešitev, ki ni v skladu z aneksom 14 (pravilnik o karakteristikah površin na letališču) in to tudi zapisali. Tako piše, da je steza sicer dolga nekaj več kot 1500 metrov, a imajo varnostni podaljšek (starter extension)  v toliko in toliko metrih (približno 200 metrov). Ko smo mi to ugotovili, smo rekli,  zakaj pa ne bi tega poskusili narediti v Portorožu? Naredili smo varnostno študijo skupaj z aeronavtičnimi strokovnjaki, v kateri smo bili zelo natančni in v praksi, recimo, naredili tudi prilete in odlete letal. To študijo smo naredili po naročilu Agencije za civilno letalstvo, ki so jo tudi preštudirali in junija 2014 izdali odločbo, ki pravi, da bi to letališču dodalo novo dodano vrednost s področja varnosti.

Nam je popolnoma vseeno, ali mi te podaljške imenujemo steza ali varnostni podaljšek. Bistvo, ki je, če ga peljemo vzporedno s Firencami, v tem, da ko daš ti v AiP (Aeronautical Information Publication – Zbornik letalskih informacij) potrebne informacije o letališču, mi lahko dodamo, da je regularne steze 1.200 metrov, imamo pa varnostni podaljšek z obračališčem. Ta podaljšek bi bil v smeri hriba približno 150 metrov in v smeri morja 80 metrov (z obračališčem), oboje znotraj območja letališča, kot ga poznamo danes. Mi smo se tega res oprijeli in hkrati predlagali, kar piše v sami odločbi, naj se ravnamo v skladu s 97. členom Zakona o letalstvu. Tu smo zadevo peljali naprej, posvetovali smo se z zunanjimi strokovnjaki, ki poznajo zakone in smo prišli do predlagane rešitve, ki jo ponujamo že od leta 2014. 97. členu bi se dodal odstavek A, ki bi govoril o delih, ki so v javno korist. Če bi to spremembo dobili, bi obšli to dolgotrajno sprejemanje DPN-ja, hkrati pa ne bi obšli nikogar, ki tukaj mora dati svoje mnenje. Nimamo želje, da bi kogarkoli obšli ali zanemarili, želimo samo skrajšati postopke. Na ministrstvo smo že večkrat dali pobude in dobili tudi obljube z ministrstva za infrastrukturo, da bo v spremembi zakona to dodano. Govorili so nam, da bi ga lahko naredili kot 136. člen, ki bi bil še bolj podrobno razdelan, da bi bilo tam, kjer gre za dela v javno korist, pridobivanja na varnosti itd., dovolj, da dovoljenje za takšne posege da resorni minister. Pa to ni novost, saj podobne primere poznamo iz zakona o telekomunikacijah, zakona o cestah, železnicah in številnih drugih. Tudi gradbeno dovoljenje bi pridobili, saj zdaj sploh ne moremo zaprositi zanj.

Z ministrstva za infrastrukturo so nam sporočili, da so to spremembo zavrnili. Tako trdijo, da ne morejo tega šteti kot vzdrževalna dela, saj gre za gradnjo novih objektov in tudi mnenje, da vzdrževalna dela v javno korist lahko dobijo samo tista letališča, ki so v oddaljenih območjih Evropske unije.

Leta 2019, 15 let po prvih obljubah, je tako letališče Portorož znova na točki nič. Zakaj pa so Firence to dobile? Kaj smo mi drugačni, kot so oni? Pa bi lahko rekel, da je tisto letališče bolj dostopno kot Portorož.

Moram priznati, da se ministrica Alenka Bratušek zelo trudi in razume našo stisko, a če se spomnim samo na soočenje, ki je bilo na POP TV, v katerem je bil Joc Pečečnik, postane bolj jasno, s kakšnimi težavami se ona sooča. On je takrat rekel, da so to državo ugrabili tretjerazredni uradniki. Nočem nikogar užaliti, ampak za božjo voljo, ko nam uradniki rečejo, da se to ne da narediti tako, naj nam dajo predlog, kako bi se dalo urediti, ne pa da nas znova premikajo v DPN iz leta 2004. Pa da smo si na jasnem, nam so že pred petimi leti obljubljali, da se bo razglasil DPN, in to so obljubljali in župani in ministri, pa se ni nič zgodilo in še vedno vse stoji.

Mi se že 15 let pogovarjamo o 220 metrih podaljševanja pristajalno-vzletne steze, znotraj obstoječe ograje letališča! Skozi leta so se vedno iskali razlogi, zakaj in kako tega ne narediti, od črva, do zaščitene rože, do ne vem še česa. Nazadnje so nam naprtili, da bi morali narediti celostno protipoplavno študijo za dolino reke Dragonje. Leta 2010 je letališče utrpelo največjo škodo, ko je bilo dobesedno pod vodo, pa smo že prej vedeli, kje bi kanali morali biti. No, to so zdaj nekako zaustavili in po mojih informacijah si ministrstva in direkcije med sabo podajajo, kdo je za to odgovoren in kaj je sploh treba narediti. Mi upamo, da bomo vsaj ta člen dobili, da lahko te podaljške damo, ker ne moremo več čakati. Če se bo lastnik tako odločil, bomo začeli s pripravljalnimi deli. Torej za tistih 150 metrov proti hribu in 80 metrov proti ograji v drugi smeri, s tem da bi proti ograji imeli še točko izolacije za primere bolezni, terorizma, ugrabitve itd. Še enkrat, to gre vse za varnost potnikov in potnic. Če bi dobili dovoljenje za asfalt in vsa navigacijska sredstva, ki bi jih morali premakniti, bi to lahko končali v enem letu.

Če bi DPN-ji bili sprejeti jutri, koliko časa bi potrebovali za nadgradnje?

S tem, ko bi te podaljške dobili, bi lahko pristajala tudi večja letala, večji nabor letal in ponudnikov, tudi letala kot Airbus A318, kar bi pa pomenilo že več kot 100 sedežev. Šlo bi tudi za bolj ekonomična in tišja letala in to je tisto, kar bi nam na letališču prineslo na dodani vrednosti.

Mi smo že večino parcel, ki so bile občinske, prenesli v upravljanje letališča, saj če bi želeli narediti 180 metrov varnostnega podaljška, imamo rešenih že 100 metrov, kar bo zajeto tudi v pripravljalnih delih. Kar se pa tiče krajinskega parka, mi sploh ne bi nič posegali vanj, tam je meja zaključena in bi bila enaka, kot je danes. Mi smo že zdaj veliko naredili; neposredno ob stezi smo odstranili eno staro hišo, ki je kontrolorje ovirala pri pogledu na stezo, postavili dodatno vetrno vrečo in še marsikaj, kar lahko naredimo v omejenih okvirjih.

Mi ne vemo več, na koga naj se obrnemo po 15 letih in prosimo, da se zadeva premakne naprej. Prišli smo že tako daleč, da nam iz direktorata, ki je odgovoren za letalstvo, sploh ne odgovarjajo več. Sprašujemo že nekaj časa, v kakšni fazi je Portorož, pa nam nič ne odgovorijo, tako da sploh ne vem, pri čem smo. Enostavno nam ne odgovarjajo na elektronska sporočila. Mi sploh ne vemo več, kje je problem, saj so delali meritve hrupa, okoljevarstvene študije in ne vemo še kaj. Ko so izvajali merjenje hrupa od letal, so rekli, da je večji hrup zaradi vseh avtomobilov in drugih vozil, ki se premikajo na mejni prehod. Prav tako smo spremenili procedure odletov in priletov letal, ravno zaradi tega, da bi šli na roko domačinom in turistom in nimamo več pritožb z njihove strani.