Za "ugrabljeno" letalo vedeli celo uro pred vstopom v slovenski prostor: kaj, če bi zavilo nad Ljubljano?

Ob podatku, da "ni bilo potrebe", je vseeno marsikdo zastrigel z ušesi. Zato smo na ministrstvo za obrambo naslovili dodatna vprašanja. Zanimalo nas je, kdo je sprejel takšno odločitev, koliko časa so pristojni vedeli za potencialno nevarnost in kako bi Slovenija ukrepala, če bi se domnevna ugrabitev izkazala za resnično.

"Kratek čas preleta pomeni predvsem malo časa za odziv, ne pa majhne nevarnosti," opozarja obrambna strokovnjakinja Jelena Juvan ob torkovem incidentu, ko je potniško letalo družbe Corendon Airlines po oddanem signalu za ugrabitev preletelo Slovenijo brez lovskega spremstva.

V torek dopoldne je namreč potniško letalo Boeing 737 družbe Corendon Airlines na poti z grškega Krfa proti nemškemu Nürnbergu sprožilo varnostni alarm. Med letom je namreč oddalo mednarodno kodo 7500, ki označuje ugrabitev oziroma nezakonito vmešavanje v delovanje letala. Ker kontrola zračnega prometa sprva ni mogla vzpostaviti radijske zveze s posadko, so pristojne službe sprožile varnostne postopke. Natov Združeni center za zračne operacije v španskem Torrejónu je letalo označil za potencialno grožnjo.

Hrvaška je aktivirala lovsko letalo Rafale, ki je ob 11.02 nad območjem Korenice prestreglo potniško letalo. Pilot lovca ga je vizualno identificiral in vzpostavil radijsko zvezo. Ob 11.18 je lovec opravil patruljni polet na območju med Reko in Delnicami ter letalo pospremil iz hrvaškega zračnega prostora. Prestrezanje je odredil Natov Združeni center za zračne operacije v Torrejónu.

Ob 11.20 je Boeing vstopil v slovenski zračni prostor. Med njegovim preletom Slovenije dodatno lovsko prestrezanje ni bilo izvedeno.

Slovenska vojska je že v torek pojasnila, da zaradi kratkega časa preleta in dejstva, da so letalo do slovenskega zračnega prostora spremljali Hrvati, od slovensko-avstrijske meje naprej pa Avstrijci, ni bilo potrebe po aktivaciji pomoči Italije ali Madžarske. Slovenija svojih lovcev namreč nima. 

Na Ministrstvo za obrambo smo naslovili vrsto vprašanj o tem, zakaj Slovenija ni zahtevala dodatnega prestrezanja, kdo je sprejel odločitev in kako bi se lahko odzvali, če bi se domnevna ugrabitev izkazala za resnično.

Kot pravijo, je Slovenska vojska let spremljala že več kot uro pred prihodom letala v Slovenijo. "Pristojne službe 16. centra za nadzor in kontrolo zračnega prostora so več kot eno uro pred vstopom letala v slovenski zračni prostor začele spremljati let in zaznale omenjeni signal," so pojasnili na ministrstvu. Natančne ure zaznave kode 7500 niso navedli.

Tudi Juvan ob tem opozarja, da nevarnost ni bila zaznana šele na slovenski meji. Letalo so pred tem že prestregli hrvaški lovci, informacije o dogodku pa so bile posredovane naprej. "Ključno ni samo, ali bi lovci lahko prišli v dvanajstih minutah, ampak ali bi lahko bili na prevzem spremstva pripravljeni že pred vstopom letala v Slovenijo."

Prav vprašanje pravočasne pripravljenosti je po njeni oceni bistveno. Lovci namreč potrebujejo čas za vzlet in prihod do letala. "Majhnost slovenskega zračnega prostora bi morala biti argument za zgodnejše načrtovanje odziva, ne samodejno za njegovo opustitev."

Kot enega glavnih argumentov za odločitev, ki je bila sprejeta, na ministrstvu navajajo vedenje letala: "Odločitev je sprejel pristojni dežurni organ Operativnega centra Slovenske vojske, in sicer po tem, ko je letalo, ki je sicer ves čas letelo po načrtovani trasi, še pred vstopom v slovenski zračni prostor vzpostavilo komunikacijo s slovensko kontrolo letenja in oddajalo normalne telemetrične podatke, kar pomeni, da je letelo brez posebnosti."

To je pomembna razlika glede na prvotno pojasnilo, ki je poudarjalo predvsem kratek čas preleta.

Juvan odločitve ne označuje za napačno, saj ji niso bile znane vse informacije, na katerih je temeljila. Vendar jasno razlikuje med odločitvijo na podlagi preverjene ocene nevarnosti in odločitvijo zgolj zaradi majhnosti slovenskega zračnega prostora. "Če je temeljila na osnovi verodostojnih informacij, da nevarnosti ni, potem je primerna. Če pa temelji zgolj na tem, da smo premajhni in da nas bo letalo itak preletelo, pa ne more biti primerna."

A zanimivo je, da so letalo tudi po tem, ko je zapustilo slovenski zračni prostor, spremljali vojaški lovci. Tako v Avstriji kot v Nemčiji, kjer so ga pospremili do pristanka v Nürnbergu. Slovenija je bila tako edina država na tem delu poti, ki dodatnega lovskega prestrezanja ni izvedla. Ob tem se zastavlja vprašanje, zakaj sta Avstrija in Nemčija tudi po preletu Slovenije ocenili, da je lovsko spremstvo potrebno, čeprav je letalo že pred vstopom v naš zračni prostor vzpostavilo radijsko zvezo, oddajalo normalne telemetrične podatke in nadaljevalo po načrtovani poti. Po poročanju nemških medijev namreč nevarnost pred pristankom še ni bila dokončno izključena. Ali so države razpolagale z različnimi informacijami oziroma ocenami ogroženosti ali pa so se razlikovali njihovi varnostni postopki? To ostaja nepojasnjeno.

Letalo je slovenski zračni prostor po uradnih podatkih MORS preletelo v desetih minutah. Pri hitrosti 700 kilometrov na uro, ki jo je navedla Slovenska vojska, lahko v tem času preleti približno 117 kilometrov.

Toda tudi deset minut je lahko ob dejanski ugrabitvi dovolj za katastrofalne posledice. "Lahko bi prišlo do namernega strmoglavljenja. Ni tako malo, da se v tem času ne bi moglo nič zgoditi. Lahko pa je premalo, da bi pravočasno ukrepali, če bi se razmere nenadoma poslabšale."

Zato smo MORS zastavili konkretno vprašanje: kaj bi se zgodilo, če bi letalo med preletom Slovenije nenadoma spremenilo smer proti Ljubljani ali drugemu gosto naseljenemu območju? Katera vojaška zmogljivost bi lahko posredovala, od kod bi vzletela in koliko časa bi potrebovala? "Slovenska vojska za varovanje pred civilnimi grožnjami (renegade) uporablja lastne radarske in taktične zmogljivosti. Za prestrezanje počasnejših in nizko letečih ciljev ima v pripravljenosti lastna šolska/lahka jurišna letala Pilatus PC-9M Hudournik. Posadke izvajajo urjenja vsak teden, v nekaj primerih so prestrezanje uspešno opravili tudi v praksi," odgovarjajo. 

Toda Boeing 737, ki je preletel Slovenijo, po podatkih Slovenske vojske ni bil niti počasno niti nizko leteče letalo. Letel je na višini približno 11.000 metrov in s hitrostjo 700 kilometrov na uro. MORS ni pojasnil, katera zmogljivost bi lahko prestregla takšno letalo, koliko časa bi potrebovala za posredovanje in od kod bi vzletela. To sicer še ne pomeni, da Slovenija ob dejanski grožnji ne bi mogla ukrepati. Pomeni pa, da iz odgovorov ministrstva ni mogoče ugotoviti, kako hitro bi lahko izvedla fizično prestrezanje v opisanem scenariju. To pa v negotovem in vse manj varnem svetu, marsikoga ne pomirja. 

Na ministrstvo smo naslovili tudi vprašanje, ali sta bili Italija in Madžarska zgolj obveščeni ali pa so bile njune dežurne posadke postavljene v višjo stopnjo pripravljenosti. Konkretnih podatkov nismo dobili: "Odgovor ni v naši pristojnosti in se nanaša na odvračanje vojaških groženj, za kar v tem primeru ni šlo."

MORS namreč razlikuje med varovanjem pred civilnimi grožnjami, za katerega je po njihovih pojasnilih pristojna Slovenija, in varovanjem pred vojaškimi grožnjami v okviru Natovega sistema air policing.

Slovenija nima lastnih nadzvočnih lovskih letal, varovanje njenega zračnega prostora pred vojaškimi grožnjami pa zagotavljata Italija in Madžarska. Juvan poudarja, da je takšna ureditev za majhno državo lahko racionalna in da sama po sebi ne pomeni pomanjkljive varnosti. "Takšna ureditev je za Slovenijo lahko racionalna, sploh ker smo majhni. Natov Air policing omogoča dostop do zahtevnih prestrezniških zmogljivosti, skupnega sistema nadzora in zavezniškega poveljevanja, ne da bi morala država sama vzdrževati celoten sistem nadzvočnega bojnega letalstva."

Toda ob tem opozarja na omejitve odzivnega časa. "Lovci niso ob potniškem letalu takoj, ko jih pokličemo."  

Na ministrstvu sicer zagotavljajo, da je bilo letalo ves čas pod vojaškim radarskim nadzorom. "Ker je Slovenija vključena v integrirani sistem zračne in protiraketne obrambe Nata, so let ves čas spremljali vojaški radarski sistemi in nadzorni centri. Sistem zagotavlja neprestano izmenjavo podatkov o dogajanju v zračnem prostoru z zavezništvom." Nadzor slovenskega zračnega prostora neprekinjeno izvaja 16. center za nadzor in kontrolo zračnega prostora.

Tudi Jelena Juvan opozarja, da odsotnost lovskega spremstva ne pomeni odsotnosti nadzora. "Slovenija zagotavlja neprekinjen radarski nadzor in izmenjavo podatkov z zavezništvom."

Toda radarsko spremljanje in fizično prestrezanje sta različni zmogljivosti. Prav zato ostaja vprašanje, kako bi se lahko Slovenija odzvala, če bi se letalo, ki je bilo ves čas vidno na radarjih, nenadoma spremenilo v neposredno nevarnost.

Na MORS so sicer potrdili, da so dogodek analizirali. "V SV redno analiziramo vse procese, tako je bilo tudi v tem primeru, in naučene lekcije vključujemo v dopolnjevanje postopkov."

 Lažni alarm, a vprašanja ostajajo

Boeing 737 je po preletu Slovenije nadaljeval pot proti Nemčiji, kjer sta ga spremljala dva lovca Eurofighter. Na nürnberškem letališču je varno pristal ob 12.16. Nemška policija je po pregledu ugotovila, da nevarnosti ni.

Letalska družba Corendon Airlines je pojasnila, da je bila koda 7500 oddana pomotoma zaradi težav z radijskim komunikacijskim sistemom. Po njenih navedbah potniki in posadka v nobenem trenutku niso bili ogroženi.

Toda za oceno pripravljenosti slovenskega sistema zračne obrambe ni pomembno zgolj to, kako se je incident končal, temveč tudi, kako bi se lahko odzvali, če bi se okoliščine razvile drugače.

Jelena Juvan opozarja: "Če sum ugrabitve še ni bil ovržen, ne moremo kar predpostavljati, da bo letalo nadaljevalo po načrtovani poti in zapustilo Slovenijo. Prav možnost, da spremeni smer ali da se posadka preneha odzivati, je nekaj, na kar moramo biti pripravljeni."

Odgovorni so očitno ocenili, da nevarnosti - ni. Ni pa povsem jasno, s katerimi zmogljivostmi in v kolikšnem času bi lahko ukrepali ob dejanski grožnji. "Sicer smo lahko, seveda, vsi veseli, da je grožnja bila neutemeljena, ampak potrebno se je pa vprašati ali in kako bi naš sistem deloval, tudi če ne bi šlo za lažni alarm," sklene Jelena Juvan.