Leto 2019 je bilo v Sloveniji drugo najtoplejše v več kot stoletni zgodovini meritev

Če potegnemo črto pod letom 2019, ugotovimo, da je bilo to tako v gorah kot tudi po nižinah drugo najtoplejše v več kot stoletni zgodovini meteoroloških meritev pri nas. Za spoznanje toplejše od lanskega je bilo le leto 2014, na tretjem mestu pa je leto 2018. Po podatkih Agencije za okolje je v Ljubljani povprečna temperatura zraka v zadnjih 12 mesecih znašala 12,6 stopinje Celzija, kar je 1,7 stopinje Celzija več od dolgoletnega povprečja v obdobju med letoma 1981 in 2010. Čeprav se to morda ne zdi veliko, smo po zaslugi podnebnih sprememb v zadnjih letih vse pogosteje priča t. i. stacionarnim situacijam, ko določeni vremenski vzorci nad nami vztrajajo dalj časa.

Mila zima, vroče poletje

Ekstremnega mraza v preteklem letu nismo imeli nikjer po Sloveniji. Po nižinah se je namreč le enkrat ohladilo pod –10 stopinj Celzija, ponekod pa še to ne. To se je zgodilo tudi v Ljubljani, kjer v običajnem letu od sredine prejšnjega stoletja beležimo šest tako mrzlih dni, lani pa so dnevi s temperaturo pod –10 stopinj Celzija povsem izostali. Najnižjo uradno temperaturo v letu 2019 smo sicer že trejega januarja izmerili na Kredarici, kjer je bilo –18,4 stopinje Celzija. Če se omejimo le na naseljene kraje pod 500 metrov nadmorske višine, je bil z –15 stopinjami presenetljivo najbolj hladen Črnomelj, medtem ko je bila v precej višjem Babnem Polju najnižja temperatura le –12,2 stopinje Celzija. To je zelo nenavadno, saj so le redka leta, ko se na našem najbolj znanem mrazišču niti enkrat ni ohladilo pod –20 stopinj Celzija.

Na drugi strani smo najvišjo temperaturo v večjem delu države izmerili junija, ko so bili na številnih postajah zabeleženi novi absolutni junijski rekordi. Na Kredarici se je 27. junija ogrelo do 20,8 stopinje Celzija, prejšnja rekordna znamka iz leta 2012 je bila presežena za kar tri stopinje in pol.

Na Primorskem je bilo najbolj vroče 25. julija, ko se je v Biljah pri Novi Gorici ogrelo do 37 stopinj Celzija. To je tudi najvišja izmerjena temperatura v Sloveniji v letu 2019. V večjem delu države smo sicer v treh poletnih mesecih (junij, julij, avgust) našteli od 29 do 36 dni s temperaturo nad 30 stopinj Celzija, kar je precej manj od do zdaj najbolj vročih poletij 2003, 2015 in 2017, ko je bilo takih dni marsikje več kot štirideset.

Po nižinah osrednje in vzhodne Slovenije smo lani imeli tri ali štiri vročinske valove, na Primorskem smo jih našteli od pet do sedem, v alpskih dolinah pa le dva. Posebnost lanskega poletja so bile pogoste kratke in ne preveč izrazite ohladitve. Tudi v najbolj vročih poletjih do zdaj smo beležili vsaj nekaj dni, ko se niti popoldanske temperature niso povzpele nad 20 stopinj Celzija, lani pa so take ohladitve povsem izostale, zato se je lansko poletje kljub manjšemu številu vročih dni na stoletni lestvici najtoplejših poletij uvrstilo na visoko drugo mesto. Toplejše od lanskega je bilo le poletje 2003.

Kako je bilo s padavinami in snežno odejo?

V večjem delu države je bilo lansko leto tudi nadpovprečno mokro, so bile pa padavine krajevno in časovno zelo neenakomerno razporejene. V Ljubljani sta bila tako najbolj mokra meseca maj in november, najbolj suha pa marec in junij.

Čeprav je bilo padavin veliko, snega po nižinah skoraj ni bilo. V Murski Soboti je sneg tla prekrival šest dni, kar predstavlja komaj sedmino dolgoletnega povprečja zadnjih 70 let. V Ljubljani je v celem lanskem letu skupno zapadlo 19 centimetrov snega ali četrtino povprečja zadnjih deset let. Če primerjamo še s kakšnim starejšim obdobjem, je primanjkljaj še toliko večji.

Kakšen je dolgoletni trend?

Na količino snega vplivata tako temperatura zraka kot tudi količina padavin. Meritve po svetu kažejo, da se je temperatura zraka tik nad površjem od konca 19. stoletja do danes na svetovni ravni dvignila za dobro stopinjo Celzija. Medtem uradne meritve v Sloveniji in bližnji okolici kažejo na še bistveno večji porast temperature, ki presega dve stopinji Celzija. Skoraj ves porast je iz obdobja zadnjih 40 let. Morda se to ne sliši veliko, a vsak dvig temperature za stopinjo Celzija pomeni okoli 150 metrov višjo mejo sneženja, s tem pa tudi precej manjšo možnost za sneženje po nižinah.

Kljub nekaterim obilnim sneženjem v zadnjih 20 letih pogostost tovrstnih dogodkov upada, kar se kaže tako v zmanjšanju števila dni s snežno odejo kot tudi v vsoti novozapadlega snega. Na meteorološki postaji z najdaljšim merilnim nizom pri nas v Ljubljani je skupna vsota višin novozapadlega snega v šestdesetih letih prejšnjega stoletja (1960–1969) znašala 12 metrov in 32 centimetrov, v zadnjem desetletnem obdobju (2010–2019) pa le še sedem metrov in 48 centimetrov, kar v povprečju pomeni okoli 75 centimetrov na sezono. Največjo vsoto višin novozapadlega snega smo v zadnjih desetih letih imeli v sezoni 2012/2013, ko je v večjem delu nižin skupno zapadlo od 1,5 do tri metre snega.

Izračun pokaže, da sneg v povprečju vsako novo desetletje prekriva tla od dva do štiri dni manj kot v desetletju pred tem. To pomeni, da se je skupno število dni s snežno odejo od sredine prejšnjega stoletja zmanjšalo že za od 14 do 28 dni.