Letošnja zima se bo uvrstila med najmanj snežne in najbolj sončne v zadnjih petdesetih letih

Da je bila letošnja zima zelo skromna s snegom, verjetno ni treba posebej poudarjati. V Ljubljani je v zimskem tromesečju od decembra do februarja zapadlo le 12 centimetrov snega. Še precej manj snega kot letos je bilo v zimi pred 12 leti, ko so zapadli le štirje centimetri snega, v zimi 1988/1989 pa je snežna odeja celo povsem izostala. Na drugi strani je bila najbolj snežena zima v zadnjih petdesetih letih zima v sezoni 1983/1984, ko je vsota višin novozapadlega snega dosegla kar 147 centimetrov, le centimeter manj snega je bilo v zimi 1986/1987.

Bolj kot s snegom je bila letošnja zima radodarna s soncem. Največ sončnih ur, kar 410, je bilo zabeleženih na Obali. Tudi marsikje drugje bomo zimo končali z več kot 300 urami sonca, kar pomeni, da se bo zima 2019/2020 marsikje uvrstila med tri ali štiri najbolj sončne v zadnjih petdesetih letih.

Zasluga za tak razvoj vremena gre obsežnemu območju visokega zračnega tlaka, katerega središče je bilo pogosto v bližini naših krajev. Zračni tlak, preračunan na morski nivo, je pri nas najvišje vrednosti dosegel 20. januarja, ko smo ponekod v vzhodni in osrednji Sloveniji izmerili kar 1049 milibarov. To je le tri milibare manj od rekorda iz daljnega leta 1963. Za primerjavo, povprečen zračni tlak pri nas znaša okoli 1013 milibarov, najnižje izmerjeni pa 967 milibarov.

Zaradi velikih razlik v zračnem tlaku med ciklonom na vzhodu in anticiklonom na zahodu celine je v sredo petega februarja zapihal močan severni veter, ki se je kot fen spuščal v doline in kotline. Najmočnejši sunki severnika so pod Karavankami in Kamniškimi Alpami dosegali hitrosti okoli 100 kilometrov na uro. Nad 80 kilometrov na uro je pihalo tudi ponekod drugod v severni Sloveniji, še bolj vetrovno pa je bilo v gorah. Na Kredarici je najmočnejši sunek severnika dosegel kar 151 kilometrov na uro. Do velike razlike v zračnem tlaku in močnega vetra je prišlo tudi v ponedeljek desetega februarja, le da je takrat pihalo iz jugozahodne smeri, zato se je najbolj burno dogajanje iz Gorenjske preselilo nad Štajersko in Koroško.

Padavin je močno primanjkovalo, prav tako tudi snega v sredogorju

Zaradi obsežnega in trdovratnega anticiklona so se cikloni z vremenskimi frontami usmerjali bolj severno, kot je to običajno. Padavin je posledično močno primanjkovalo, prav tako tudi snega v sredogorju, zato so bili na naših smučiščih prisiljeni izdelovati umeten sneg. Izdelovanje le tega pa je pogosto onemogočal izrazit temperaturni obrat, ki je bil še posebej izrazit v januarju. Temperature se marsikatero noč niso spustile pod ničlo, zato na nobenem izmed naših večjih sredogorskih smučišč niso uspeli zasnežiti vseh prog.

Še najnižjo temperaturo –15,2 stopinje Celzija smo v letošnji zimi izmerili na naši najvišji meteorološki postaji na Kredarici. Zaradi odsotnosti snežne odeje je bilo po nižinah le redkokje pod –10 stopinj Celzija.

Najvišje se je živo srebro 17. decembra povzpelo v Mariboru, ko so izmerili kar 19,2 stopinje Celzija. Zelo izrazite pa so bile tudi otoplitve v višjih legah. Najbolj izstopajoča otoplitev nas je dosegla v noči iz 16. na 17. februar. Takrat so na naši najvišji meteorološki postaji na Kredarici izmerili celo 9,7 stopinje Celzija, kar je nov februarski rekord. Tako visoko temperaturo bi sicer tu bolj kot v zimskih pričakovali v poletnih mesecih.

Kakšen je dolgoletni trend?

Podatki Agencije RS za okolje kažejo, da se je povprečna temperatura zraka od konca 19. stoletja do danes v Sloveniji dvignila za okoli dve stopinji Celzija, skoraj ves porast je iz obdobja zadnjih štiridesetih let. Morda se to ne sliši veliko, a vsak dvig temperature za stopinjo Celzija pomeni okoli 150 metrov višjo mejo sneženja, s tem pa tudi precej manjšo možnost za sneženje po nižinah. Izračun pokaže, da sneg v povprečju vsako novo desetletje prekriva tla od dva do štiri dni manj kot v desetletju pred tem. To pomeni, da se je skupno število dni s snežno odejo od sredine minulega stoletja zmanjšalo za od 14 do 28 dni.

Zmanjšuje se tudi skupna količina zapadlega snega in sicer v povprečju za približno osem odstotkov na desetletje, kar pomeni, da danes zapade za skoraj polovico manj snega, kot ga je zapadlo pred 50 leti.

Na meteorološki postaji z najdaljšim merilnim nizom pri nas v Ljubljani je skupna vsota višin novozapadlega snega v šestdesetih letih prejšnjega stoletja (1960-1969) znašala 12 metrov in 32 centimetrov, v zadnjem desetletnem obdobju (2010-2019) pa le še sedem metrov in 48 centimetrov, kar v povprečju pomeni okoli 75 centimetrov na sezono. Dejanska najvišja višina snežne odeje je seveda občutno manjša, saj se sneg sproti tali in poseda. Največjo vsoto višin novozapadlega snega smo v zadnjih desetih letih sicer imeli v sezoni 2012/2013, ko je v večjem delu nižin skupno zapadlo od 1,5 do 3 metre snega.

Vir podatkov je Agencija RS za okolje (Arso).