Liberalizem in njegov avtoritarizem

Te ideje so s krščansko mislijo, renesanso, razsvetljenstvom itd. dobivale današnjo obliko in postale najelementarnejši del moralnega razmišljanja evropskega človeka. Vsako gibanje, ideologija, politična stranka ipd. je moralo – če je želelo biti relativno uspešno – vase inkorporirati vsaj del te moralne senzibilnosti.

Ampak ali je verzija liberalizma, ki smo jo različno hitro in v različnih deležih ponotranjili vsi Evropejci (če ne prej, pa gotovo takrat, ko je ideologija liberalizma v 20. stoletju slavila zmago nad fašizmom in komunizmom), verzija liberalizma, ki je morda celo edini legitimen in smiseln naslednik krščanstva kot evropskega moralnega in politično filozofskega sistema, še vedno verzija z največjo politično močjo? Ali pa je njeno mesto prevzela njena herezija, na katero večina ljudi niti ni pristala, v katero večina niti najbolj ne veruje in ki naposled tudi škoduje prav tem ljudem, katerih predstavnica naj bi bila?

Liberalizem, ki je iz evropskega človeka ustvaril svobodno, avtonomno in k egalitarizmu orientirano bitje (ali pa je k temu vsaj stremel), danes vse bolj postaja sinonim za svoji dve perverziji, ki se na površju zdita diametralno nasprotni, v resnici pa se medsebojno napajata ter paradoksalno vodita k samemu nasprotju liberalizma in njegovih vrednot.

Prva perverzija, ki se neskrupulozno razglaša za liberalizem, je tako imenovani »crony« kapitalizem, za njegove bolj »leve« kritike neoliberalizem. Pod pretvezo liberalne ideje ekonomskih svoboščin oziroma prostega trga so njegovi nosilci spretno krmarili skozi kompleksne politične, družbene in zgodovinske razmere ter si izborili absolutni monopolistični status v naši družbi. 

Multinacionalne (zahodne) megakorporacije, kot so Google, Facebook, Amazon, Apple in Exxon Mobil, so postale monopolistične v svojih panogah, medtem ko so največje (zahodne) banke, kot so Bank of America, Deutsche Bank in JP Morgan, nedvoumno prevzele nadzor nad našimi finančnimi trgi in s tem posredno nad našimi življenji. Še večjo mero centralizacije prinaša dejstvo, da si največji delež delnic v večini teh korporacij in bank lasti majhno število megaskladov, kot sta BlackRock in The Vanguard Group, ki jih le malokdo pozna po imenu, kljub temu pa so po svoji funkciji v naših družbah tako imenovani »power behind the throne« oziroma strici iz ozadja.

Ta verzija liberalizma je skozi leta po svoji težnji iz zahodnega človeka ustvarjala individualističnega potrošnika, identitetno in interesno ločenega od vsake družbene strukture, ki bi »kapitalu« onemogočala, da bi iz njega izvlekel kar največji izkupiček – tako v obliki delovne sile kot v obliki potrošnje (večinoma) hedonističnih ali materialnih dobrin, ki mu jih je »kapital« prodajal.

Druga perverzija liberalizma je to, kar danes (predvsem njegovi bolj »desni« kritiki) imenujejo »woke« liberalizem. Ta je projekt liberalizma ponesel v razne ekstreme, ko je posameznika konceptualno popolnoma ločil od nekaterih identitet, ki mu jih je pripisovala tradicija (npr. spol), in mu posledično naložil breme gradnje identitete, ki je lahko v mnogih pogledih popolnoma neodvisna od uveljavljenih družbenih kategorij. Egalitarno noto liberalizma je v tem smislu popolnoma radikaliziral, ko je implicitno priznal vse identitete kot enako veljavne ter odvisne od kreativnosti in avtonomne, svobodne odločitve posameznika.

Aplikacijo te »woke« miselnosti lahko vidimo tudi v relativizaciji koncepta državljanstva. Nabor možnih odgovorov na vprašanje, kaj pomeni biti član neke skupine, se vse bolj vleče v neskončnost, dokler skupina ne postane prazen pojem, posameznik pa edini možni predmet obravnave. Prav ironično pa »woke« ideologija – nekoliko kontradiktorno – na drugih področjih prisega na bolj kolektivistično miselnost, kar je v nasprotju z individualizmom izvirnega liberalizma, torej s formo, v kateri smo ga intuitivno prevzeli. Družbo vidi z optiko raznih »zatiranih« in »zatiralskih« skupin, v katere je posameznik rigidno ujet in ki ga definirajo. 

Toda ti veji »liberalizma«, ki ju radi uvrščamo na nasprotni strani političnega spektra (prva je bolj »desna«, druga bolj »leva«), danes delujeta v tandemu, saj sta skupaj monopolizirali naše družbe ter postali združen kulturni in politični hegemon. Nosilci prve veje liberalizma, ki smo jo opisali, uporabljajo »woke« liberalizem za moralno in filozofsko samolegitimacijo (zato povezovanje korporativnega sveta z »woke« sporočili) ter za nadaljevanje svojega projekta individualizacije človeka in njegove preobrazbe v atomiziranega potrošnika brez večje kolektivne lojalnosti. 

Vendar pa takšni manifestaciji liberalizma, ki imata nedvomno marsikaj skupnega s projektom liberalizma iz razsvetljenstva, nista to, kar smo kot Evropejci prevzeli kot svoj liberalizem. »Naš liberalizem« temelji na prosti asociaciji posameznikov, ki po svoji svobodni volji tvorijo in ustvarjajo lojalnost raznim kolektivom (ki so po navadi nastali že pred njimi). Po svoji svobodni volji dajejo interesom kolektiva prednost pred lastnimi interesi  in enakovredno vstopajo vanje. Tak liberalizem ne podpira radikalnega individualizma, ampak zdravo mejo med individualno in kolektivno identiteto posameznika.

Tako neoliberalizem kot »woke« liberalizem ne prinašata liberalne avtonomije od avtoritarne politike, tradicije ipd., temveč ustvarjata lastno avtoritarno politiko in tradicijo, ki radikalno napada že dolgo etablirane družbene strukture, v katere smo zgodovinsko vstopali. Naša liberalna kultura podpira idejo posameznika, ki mu kot osnovni pogoj za moralno obnašanje zagotavlja svobodo od zunanjih sil. Naša družba je obravnavana kot asociacija posameznikov z enakovredno osnovo. Toda naša liberalna intuicija ne podpira človeške atomizacije, radikalne individualizacije, radikalne substitucije nekaterih družbenih struktur in njihove avtoritarne promocije, kot smo danes vajeni. 

Seveda je treba poudariti, da izvirni liberalizem, o katerem govorimo, morda ni zmožen popolnoma neodvisnega obstoja in lahko obstaja le v kombinaciji z drugimi (morda njemu relativno kontradiktornimi) kulturno-političnimi silami človeške družbe, in njihove kulture so preveč kompleksne, da bi jih reguliral le en nabor idej. Kljub temu pa je pomembno, da se kot ideal družbe ne povzdiguje nabor idej, v katerega večina ljudi ni bila socializirana. Moralnega in filozofskega okvira sodobnega evropskega človeka ne tvorita ne neoliberalizem ne »woke« liberalizem, še manj pa njun ad hoc agregat.