Koliko odrekanja, predanosti, želje, spoštovanja, discipline in da, tudi ljubezni do svojega dela, te dni opažam pri svojih kolegih v hiši – novinarjih, urednikih, voditeljih, producentih, redaktorjih, snemalcih, montažerjih, grafikih, tehnikih – ter tudi tistih kolegih, ki so ostali doma, ki bi radi delali, pa nimajo kaj, ker je Slovenija obstala. Ker se je svet znašel v filmu, ki se je še pred pol leta zdel znanstvena fantastika.
Samo dve skrajnosti obstajata te dni.
Prva je skupina ljudi, ki gara do zadnjih atomov moči, se predaja delu in tvega, da bo okužila sebe in svoje najbližje – požrtvovalni zdravstveni delavci, zdravniki, sestre, drugo osebje iz bolnišnic in zdravstvenih domov, policisti, gasilci, pripadniki civilne zaščite, prostovoljci, trgovke, delavci komunalnih služb … in tudi novinarji, ki vemo, da, če kdaj, moramo zdaj opravljati svoje delo še bolj zavzeto, profesionalno in z največjo mero verodostojnosti. Ljudi je strah neznanega. Strah jih je, če ne vedo, kaj jih čaka, če nimajo pravih informacij. Telefoni tudi pri nas zvonijo od jutra do večera. Trudimo se odgovoriti vsakomur, čeprav nimamo dovolj časa niti za druge pomembne stvari.
Druga skrajnost je velika večina ljudi, ki so zaprti doma, si želijo delati, pa ne morejo, ker nimajo več kaj, se bojijo za svojo eksistenco, razmišljajo, ali bodo sploh še imeli službo, kako bodo svojim zaposlenim dali plačo naslednji mesec …, skratka, kako bodo preživeli sebe, svoje, pa tudi svojih zaposlenih družine, tudi če bodo preživele epidemijo.
Tako enim kot drugim je skupno to, da jih, ene prej, druge pozneje, najpozneje pa takrat, ko se od naporov sesedejo ali zvečer utrujeni uležejo v posteljo, ujameta tesnoba in strah pred tem, ali bodo zboleli oni, njihovi najbližji, kaj bo s starši, starimi starši, z vsemi, za katere je virus lahko smrtonosen. Večina mojih kolegov, ki te dni delajo in ne morejo ostati doma na varnem, je omejila stike s svojimi najbližjimi, da jih ne bi ogrozila. Moja sodelavka je svojemu osamljenemu očetu, ki jo v teh trenutkih zelo pogreša, morala razložiti, da zdaj ne more domov, ker je to najbolj varno ravno zanj. Drugi sodelavec se je z masko na obrazu poslovil od umirajoče matere, ki je sedaj v negovalni bolnišnici in ne more do nje, ker obiski niso več dovoljeni. Vsak od nas ima svojo zgodbo, ki ga teži. Ampak zdaj smo skupaj v tem. In kar me navdaja z upanjem, je to, da je vsa ta situacija na površje spravila tudi veliko dobrote, spoštovanja in solidarnosti. Želje pomagati. Očitno smo boljši ljudje, kot se je še ne dolgo nazaj zdelo na prvi pogled.
Za tiste druge, ki se brezbrižno družijo in s svojim vedenjem ogrožajo sebe in druge, pa je tokrat škoda besed …
