V zasedo policistov je padel pri Logatcu, le nekaj minut zatem, ko je v avto sprejel družino ilegalnih prebežnikov, za katere pa mu je "kolega" taksist iz Prage dejal, da imajo urejene dokumente in da jih mora le odpeljati na drugo stran meje, v Italijo. Za prevoz bi dobil 600 evrov, namesto tega je dobil leto in pol zapora.
"V Pragi sem deloval v glasbeni skupini, fantovski glasbeni skupini. A smo se razšli in želel sem si ustvariti solo kariero. Zato sem v Pragi tudi začel voziti taksi. Kajti za solo kariero potrebuješ tudi solo denar. Že trikrat pred tem sem kam peljal ljudi, na enak način kot nazadnje v Sloveniji, toda potniki so imeli urejene dokumente, vize za Zahod, tokrat pa dokumentov, ko so sedli v avto, nisem preverjal in izkazalo se je, da prijatelj, ki mi je posel svetoval, le ni bil prijatelj," nam je ob sedenju, za rešetkami celjskega zapora povedal 28-letni češki državljan Jakub Pokorny, ki se je tako iz glasbenika pred letom dni čez noč prelevil v zapornika.
A tudi v zaporu ni povsem pozabil na svojo identiteto glasbenika in vodstvo zapora mu je prisluhnilo in mu prišlo naproti. "Konec koncev je namen našega zaporskega sistema ravno v tem, da zaprti razvijajo svoja močna področja, spodbujamo jih v šport, izobraževanje, delo, v pozitivne, zdrave aktivnosti in ukvarjanje z glasbo je nedvomno ena od teh," nam je povedala vodja Oddelka za vzgojo Mateja Savić.
Zato mu enkrat do dvakrat na teden dovolijo, da uporabi glasbeno dvorano, ki je zelo zvočna, tam igra na star klavir, ki je v zaporu že dolgo, in na svojo kitaro ter tako za tisti kratek čas lahko pozabi, da je v zaporu in v zvenu romantičnih pesmi potuje k svoji dragi, tja daleč stran v Prago.
"Slišiva se po telefonu, napisal sem ji sigurno več kot sto pisem, na katera mi dekle tudi odgovarja, zato upam, da je med nama vse v redu in da me bo pričakala, ko se vrnem domov. Imam že pogoje za pogojni odpust in upam, da ga bodo odobrili," pove mladenič, ki že po videzu sodeč ni prav tipičen zapornik, če tipični sploh obstajajo. Z rutko v namrščenih laseh, v beli, malce ohlapni majici s kratkimi rokavi, oprijetimi hlačami in zelo zelo spretnimi prsti in lepim, globokim glasom. Zaigral je tudi nam, v dvorani, kjer imajo včasih tudi kulturne prireditve in kakšna obeležja, in v hipu sem tudi sama odpotovala stran, ni se mi več zdelo, da sem v zaporu, kajti njegov glas in nežne melodije so me kar pogoltnile v lepo romantično zgodbo, ki pripoveduje o dveh osebah, ki sta ločeni, ena je v zaporu, druga v Pragi. A tudi ta težka preizkušnja ju, kot kaže, ne bo ločila, temveč samo utrdila tisto, kar čutita drug do drugega, in celo okrepila njuno vez. Zato je zgodba češkega glasbenika, četudi težka, v resnici zelo lepa zgodba, tudi zgodba o resnični, globoki ljubezni. Gotovo bo v prihodnosti o svoji izkušnji napisal tudi kakšno pesem, morda celo uspešnico.
V zaporu je nameščen na polodprtem oddelku, v sobi s še tremi obsojenci. Spoštuje pravila in svoj čas skuša porabiti čim bolj učinkovito, zato je poleg pesmi napisal tudi že dva filmska scenarija, aktiven je, obiskuje fitnes, skratka, mladenič ne leži na postelji križem rok in strmi v strop ob razmišljanju, kako je ubog. Ne, ravno nasprotno. Vpisal se je tudi v tečaj slovenskega jezika, ki ga v vseh zaporih organizirajo za tuje obsojence in pripornike – mimogrede – tujcev je v naših zaporih več kot polovica vseh zaprtih. In tečaj opravil z odliko. Še več – napisal je celo nekakšen slovensko-češki slovar uporabnih stvari za bivanje v zaporu, ki ga bo pustil v Celju. "Če bo še kdaj kdo s Češke prišel v celjski zapor, mu bo lažje, saj se bo lahko hitro naučil tistih besed in povedi, ki jih človek za sporazumevanje in življenje v zaporu najbolj potrebuje," je s ponosom povedal in pokazal svoj izdelek.
"Lepo je videti, ko se zaprti naučijo nekaj besed po slovensko in potem celo pozdravijo v slovenščini. Nam pa ti tečaji slovenskega jezika, imamo jih tudi za angleščino, zelo pomagajo pri sporazumevanju, saj mnogo ljudi, ki je za zapahi, ne pozna nobenega svetovnega jezika in je sporazumevanje, posledično tudi bivanje v zaporu, zelo oteženo. Pomagamo si s prevajalniki, krilimo z rokami, ... po opravljenih tečajih pa je vse mnogo lažje, tudi za njih," poudarja Savićeva.
Medtem Jakub med pisanjem pesmi šteje dneve, kdaj bo lahko padel znova v objem svojemu dekletu, ki mu bo po zaporu tudi ponudila streho nad glavo. Vzpostaviti mora znova vse, kar je izgubil, ko je pristal za zapahi. "Bila je velika neumnost, da sem naivno pristal v tak posel. Zapor je bil zame velika preizkušnja, verjamem, da se nikoli več ne bom vrnil," nam je opisoval mladenič.
Na vprašanje, kaj je pa največja lekcija, ki jo je v zaporu dobil, je kljub mladosti odgovoril modro, da me je malce presenetil: "Kar sem se tukaj naučil ... verjetno je najbolj pomembna stvar to, da je čas, ki ga imamo v življenju, najbolj dragocena stvar. Saj ga ni denarja ali bogastva, s katerim bi človek lahko kupil tudi eno samo sekundo časa," je povedal, preden smo se poslovili.
Besede tega mladega češkega glasbenika mi še zdaj odzvanjajo v ušesih, kajti menim, da tudi mi, zunaj zapora pogosto pozabimo na to, kar je povedal. Da se torej nobena sekunda ne povrne, zato je dobro živeti s tem zavedanjem. Bil je zelo zadovoljen, da je lahko povedal svojo zgodbo ter nam tudi zapel in zaigral. Zaželela sem mu, da bi mu uspelo na glasbeni poti. In kdove, morda bo čez čas z glasbo ali svojimi scenariji zares zaslovel in ga bomo videvali na naslovnicah časopisov. No, jaz imam za vsak slučaj, že sliko z bodočo zvezdo ...