Ljubljana bogatejša še za en urbani čebelnjak

V Ljubljani, znotraj obvoznice, trenutno stoji od 80 do 100 čebelnjakov. V širšem okolišu glavnega mesta pa je okrog 300 delujočih urbanih čebelarjev z okrog 4500 panji, kar predstavlja približno tri odstotke slovenskega čebelarstva. Urbano čebelarstvo se je kot gibanje začelo pred osmimi leti, čeprav so posamezni čebelarji v mestu delovali že prej, je razložil Gorazd Trušnovec, predsednik društva Urbani čebelar. "Eden od začetnikov modernega urbanega čebelarstva je zagotovo Franc Petrovčič, ki čebelari na strehi Cankarjevega doma," je pojasnil Trušnovec, ki sicer skrbi za 50 mestnih panjev na 15 lokacijah v Ljubljani znotraj obvoznice. Po novem bo prihajal tudi v tretje nadstropje na teraso poslovne stavbe SKB banke, kjer so postavili štiri panje.

Tudi v SKB namreč želijo biti del medene zgodbe, ki se je začela prav na pobudo slovenskih čebelarjev. Kar tri leta in pol so se naši čebelarji trudili, da so Združeni narodi razglasili 20. maj za svetovni dan čebel, z namenom, da bi zaščitili opraševalko. In letos smo prvič svetovni dan čebel tudi praznovali. "V SKB začenjamo z novim projektom 'SKB – z naravo v mestu'. S postavitvijo čebelnjaka in naselitvijo kranjskih sivk, ki so avtohtona slovenska čebelja vrsta, se pridružujemo aktivnostim urbanega čebelarjenja, v dobrobit čebel in za ohranjanje njihovega življenjskega prostora," so povedali na SKB. Glavni izvršni direktor SKB Andre Gardella pa je dodal, da želijo na ta način izraziti tudi usmerjenost k zdravemu načinu življenja. "Čebele so kazalnik kakovostnih življenjskih razmer v okolju. In, kjer je dobro okolje za čebele, je dobro tudi za ljudi."

Ali potrebujejo 'mestne' čebele drugačno skrb od drugih?

Urbani čebelarji morajo slediti enakim smernicam kot drugi čebelarji, kar pomeni, da lahko delajo samo z avtohtono kranjsko sivko. "Edina razlika je, da moramo malo več plezati – po strehah, terasah, torej potrebne je več fizične spretnosti," se je zasmejal Trušnovec. Urbani čebelarji torej prav tako skrbijo, da se čebele v panju počutijo dobro. "Sezono imamo razdeljeno na dva dela, na zimsko in poletno. V tem obdobju, ki traja od aprila do septembra, je treba enkrat na teden preveriti, kako se čebela razvija, ali ima dovolj hrane in vode, ali ima dovolj prostora v panju ali se počuti otesnjeno. Treba je spremljati, v kakšni kondiciji je matica in nenehno gledati, da v panj ne pridejo vsiljivci oziroma škodljivci. Čebele se spopadajo tudi z določenimi boleznimi, zato jih moraš znati prepoznati oziroma ves čas nadzirati," je delo opisal Trušnovec.

Ali imajo čebele v mestih dovolj paše oziroma rastlin, da lahko opravljajo svoje poslanstvo, nas je zanimalo. Se čebela sploh lahko dobro počuti v mestu? Trušnovec trdi, da ja. Zadnja leta namreč pobira tudi njihov cvetni prah in na ta način je ugotovil, da je njihova prehrana zelo pestra. "Že znotraj posameznega panja obiskujejo do pet različnih paš. Res pa je, da nabirajo predvsem na drevesih. Prav zato smo čebelarji hvaležni ljubljanski občini, da na javnih površinah sadi medovita drevesa, kot so akacija, lipa, javor in jesen, kar prispeva tudi k zdravju in krepkosti čebel," je razložil. Poleg tega imajo meščani na svojih vrtovih nasajeno sadno drevje, kar pomaga čebelam, čebele pa poskrbijo, da je drevje dobro oprašeno in bogat obrodi. "Kritično je brezpašno obdobje konec poletja. Takrat je dragocena vsaka cvetlica, rastlina," je opozoril Trušnovec. "Tako občina kot podjetja imajo zato razne akcije, s katerimi spodbujajo meščane k sajenju medovitih rastlin. Dejansko vsaka roža nekaj pomeni," je dodal.

Po mestni čebelji poti

Mestna občina Ljubljana je pred tremi leti zasnovala Čebeljo pot, na katero se bo kmalu uvrstil tudi SKB urbani čebelnjak. S tem projektom povezujejo vse, ki želijo skrbeti za čebele ali kakor koli drugače prispevati k informiranju in ozaveščanju, kako pomembne so v urbanih okoljih. "Na začetku nas je bilo 12, danes nas je že 35. Partnerji prihajajo z različnih področij. Vključenih je 11 čebelarjev, izobraževalne institucije, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Kmetijski inštitut Slovenije, Slovenski etnografski muzej … tako da gradimo zgodbo z različnih zornih kotov," je razložila Maruška Markovčič, svetovalka na Odseku za razvoj podeželja znotraj Oddelka za varstvo okolja Mestne občine Ljubljana. Na eni strani se posvečajo čebelam oziroma spodbujanju čebelarstva v mestu, na drugi ohranjanju biotske raznovrstnosti, vse skupaj pa povezujejo z zgodbo samooskrbe v mestu. Čebelja pot omogoča sprehod od točke do točke, kjer spoznavaš vse, kar je povezano s čebelami. "Na primer v ljubljanskem botaničnem vrtu si ogledaš mestni čebelnjak. Nato se sprehodiš po mestu in spoznaš medovite rastline, končaš lahko v Etnografskem muzeju, kjer se seznaniš s kulturno dediščino. Vsega skupaj je 45 točk," je pojasnila Markovčičeva. Tudi zunaj mestnega jedra so posamezne točke, kjer lahko obiščeš čebelarje in poskušaš ter kupiš njihove proizvode.

Urbani čebelnjaki so sicer postavljeni na Cankarjevem domu, v nakupovalnem središču BTC, na strehi Centra kulture Španski borci, na strehi vlade RS, na strehi Centra urbane kulture Kino Šiška, na vrhu hotela Park in na Agenciji za okolje in prostor, je zaključila Markovčičeva.

Vsak od teh čebelnjakov ima svojo zgodbo. Za SKB ga je zasnoval Center arhitekture Slovenije. Z njim so želeli na malce drugačen način predstaviti slovensko arhitekturno kulturno dediščino. "Štirje panji so ročno poslikani z vzorci pionirjev slovenske arhitekture: Jožeta Plečnika, Maksa Fabianija in Ivana Vurnika. Vzorec na Plečnikovem panju izhaja iz poslikav stebrov v cerkvi svetega Mihaela na Barju, Fabianijev panj je okrašen z motivi, ki so povzeti po fasadi dunajske palače Portois & Fix in barvno navdahnjen z barvami Fabianijevega čebelnjaka v Štanjelu. Kot inspiracija za Vurnikov panj pa je služila fasada Zadružne gospodarske banke v Ljubljani," je arhitekurni pomen čebelnjaka predstavila Barbara Viki Šubic iz Centra arhitekture Slovenije.

Urbano čebelarstvo prinaša manj medu

Čeprav se mestni čebelarji ne morejo pohvaliti z ekstremnimi količinami medu, se jim nikoli ne zgodi, da ne bi iztočili niti kilograma. To se namreč kaj hitro lahko zgodi ostalim čebelarjem, če je letina slaba. Ravno zaradi pestre raznovrstnosti rastlin imajo urbani vedno zagotovljen minimum pridelka. Sicer pa lahko računajo na okrog 10 do 15 kilogramov medu letno na čebeljo gospodarsko družino, medtem ko običajni čebelarji na 25 do 30 kilogramov. Če panje selijo na druge lokacije, pa tudi do 70 kilogramov medu.

Urbani čebelarji nemalokrat naletijo na kritike ljudi, češ da urbani med ni zdrav, da ni kakovosten. Vsaj na začetku so jim očitali, da bo med umazan od saj in smoga. "Med nenehno pošiljamo na analize v laboratorij in na različna ocenjevanja, tudi tekmovanja. Dobivamo nagrade, analize kažejo, da je naš med brezhiben. S tem dokazujemo, da je čebela tudi del mestnega okolja," je zatrdil Trušnovec.

Sicer v prvi vrsti urbani med niti ni namenjen tržni dejavnosti. "Podjetja, s katerimi sodelujemo, ga večinoma podarijo svojim poslovnim partnerjem. Tudi količine so tako majhne, da na primer meni medu zmanjka že decembra," je pojasnil Trušnovec. Gre torej bolj za simboliko sodelovanja z naravo, podporo zdravemu okolju in načinu življenja.