Kako je slovenski kraj z 800 prebivalci postal rekorder

Ko je leta 2011 mednarodna smučarska zveza FIS uvedla svetovni pokal v smučarskih skokih za ženske in za eno izmed prizorišč izbrala tudi Ljubno, se je uresničila dolgoletna želja Ljubencev. Ljubno je s tem postalo najmanjši kraj na svetu, ki gosti tekmo za svetovni pokal. Prvo tekmovanje so v teh krajih izpeljali pred skoraj 100 leti, po drugi svetovni vojni je tja prišel znameniti konstruktor skakalnic Stanko Bloudek.

Letos je bil že šesti svetovni pokal na domačih tleh, ki ga je Miklavž Pintar kot vodja prizorišča pomagal spraviti pod streho. S smučarskimi skoki sicer diha že od malega, saj je njegov oče Rajko Pintar predsednik organizacijskega komiteja: "Že doma sem tako ves čas spremljal vso strukturo, razvoj iz kontinentalnega pokala v svetovni pokal", se spominja.

"Velike korake delamo vsako leto, trudimo se slediti vsem večjim prizoriščem, ki imajo že večdesetletno zgodovino. Tudi mi jo imamo, vendar v svetovnem pokalu, v profesionalni organizaciji, še ne toliko, vseeno mislim, da smo jim že krepko za petami," je ponosen sogovornik.

Ljubno je postalo najbolj obiskano prizorišče v ženski skakalni karavani, hkrati pa tudi najbolj gledana tekma v televizijskem prenosu, izpostavlja sogovonik. "Izjemno smo ponosni na to. Zanašamo se na navijače, na vse, ki nas spremljajo, pridejo k nam in strašansko smo hvaležni. Od tod črpamo našo moč," je bil iskren.

Kraj Ljubno ob Savinji ima 800 prebivalcev, sama občina še dva tisoč več. In Ljubno živi za skoke. "To je že stoletje dolga tradicija, naši predniki so prav na tem mestu postavljali prve skakalnice, to se je potem večalo. Družine so večgeneracijsko povezane s tem športom," razlaga mladi Pintar.

"Praktično vsaka hiša, vsaka družina ima nekoga tukaj, ki pomaga pri skokih," z roko zaobjame prizorišče pod Rajhovko, na katerem za prekrasno kuliso skrbi več tisoč slovenskih navijačev, ki stiskajo pesti za domačo skakalno karavano z Niko Prevc na čelu.

"Ravno zaradi ruralne lokacije je na voljo tudi veliko kmetijske mehanizacije, ki nam strašno pomaga. Oni pomagajo nam, mi pomagamo njim," dodaja. Skakalnica na Ljubnem je bila močno poškodovana med uničujočimi poplavami, ki so avgusta 2023 prizadele tudi Zgornjo Savinjsko dolino. "Tudi takrat lokalna skupnost ni razočarala, vsi smo skupaj poprijeli za delo in v tem pogledu smo res zelo srečni," izpostavi širokosrčnost sokrajanov.

Na skakalni šport so ponosni tudi v sosednji dolini, Savinjski. Velenje, ki je od Ljubnega oddaljeno pol ure vožnje, ima prav tako svoj skakalni center, ki je gostil številne priprave, treninge in tekme. A ta konec tedna so torej v lokalpatriotskem slogu odšli k svojim sosedom, da bi si ogledali tekmovanje najvišjega ranga. "Skakanje je poseben šport, rekreativci seveda ne moremo skakati kar tako, zato smo prišli spodbujati vse naše mlade skakalke, saj je to res nekaj posebnega. Mama Prevc pa si tako in tako zasluži naziv za naj Slovenko," je med ogrevanjem za domači spektakel pripovedoval Velenjčan Simon.

Še glasnejša pa je skupina z drugega konca Slovenije, ki je iz Gorič in okolice prišla opremljena tudi s transparenti. Prišli so navijati za Katro Komar in njeno sestro Tinkaro Komar, na kup pa jih je zbobnala Saša, Katrina bodoča tašča.

Navijači se v Ljubno zgrinjajo z vseh koncev Slovenije, zato se bližnja parkirišča hitro polnijo, do skakalnice je treba nekaj časa peš. Po potki čez zasneženo polje jo maha Marjan, ki smo ga v tem tednu enkrat že srečali. V torek se je z Nomagovim navijaškim avtobusom odpravil v Bischofshofen po zlatega orla, ki ga je ob koncu novoletne turneje zmagoslavno dvignil Domen Prevc.

"Domov smo prišli ob pol enih zjutraj, potem pa sem v roke vzel še lopato in do pol treh kidal," se spominja zasneženega torka oziroma noči na sredo. Tokrat je na Ljubno prišel z avtodomom, namen pa je bil znova enak - glasno podpreti člana oziroma članico najslavnejše slovenske skakalne družine.

Nekateri pa bodo brata in sestro spremljali še dlje. "Vstopnice za dve tekmi že imamo, za žensko posamično in moško superekipno. Razmišljamo tudi o moški posamični, če bodo le sprostili cenejši navijaški sektor," o prihajajočih olimpijskih igrah pripovedujejo Srečo, Nataša, Aleš in Biserka. Skakalno prizorišče na ZOI 2026 v Torinu bo Predazzo. "Gremo z lastnim prevozom, namestitev pa imamo približno 100 kilometrov oddaljeno glede na cene. Okoli samega prizorišča česa za naše žepe ni," pripovedujejo.

Z njimi gre tudi mali Filip, na Ljubnem pa preizkušajo vzdržljivost oblačil in obutve, ki jo nameravajo vzeti s seboj, testirajo pa tudi daljnogled.

Svoje zvonce pa preizkušajo kurenti, čeprav še ni napočil njihov čas. "Ne odganjamo še zime, obljubimo. Danes ružimo samo za srečo za naše skakalke, dva dni se bo sneg še zagotovo obdržal," se smeji Mitja, ki je prišel s kosmatinci iz Rogoznice pri Ptuju.

Poleg njihovih zvoncev je v ciljni areni bučno tudi zaradi ragelj, trobelj, gasilske sirene, motorne žage brez rezila. Nekateri so v tem že pravi mojstri, mlajši pa nemudoma izkoristijo priložnost za učenje.

"To je zame državni praznik. Ko vidim to vzdušje, nasmejane ljudi, od majhnih do velikih, starih, mladih. Krasno. Hodim tudi na tekme drugih športov, ampak med zimskimi je to zame pika na i. In prav tukaj je pri ženskih skokih najboljše vzdušje, Ljubno je zakon, kar se tega tiče," se navdušuje Sašo.

Skoki so že desetletja praznik tudi za Ernesta iz Dravograda. Na njegovi zeleni bundi se nizajo našitki različnih skakalnih prizorišč - Kulm, Zakopane, Oberstdorf, Engelberg. Ljubno je našito večkrat kot Planica, nato pa se Ernest smeje obrne. Planici je posvečen ves hrbet, da se ne bi ubadal z letnicami, pa si je našil preprosto "Planica non-stop".

"Tja hodim že od leta 1982. V vsem tem času nisem bil morda le dvakrat ali trikrat, v času korone," pripoveduje. "Poseben spomin imam tudi na olimpijske igre v Sarajevu leta 1984, Primož Ulaga," se spominja. Ni se še odrekel niti misli na letošnje: "Cene so visoke, ampak morda se bo izšlo," pravi.

Najprej pa je bilo treba poskrbeti za domačo zmago. Tako v soboto kot v nedeljo je krila slovenskim skakalkam dajalo rekordnih 8500 navijačev. Vihrale so zastave, ena pa je bila tako velika, da je bila zanjo potrebna usklajena koreografija, kar je opazil tudi uradni napovedovalec.

"Ko je Nika lani oblekla rumeno majico, je ni več slekla in upamo, da bo tako tudi letos," se je veselila družba z Blagovice. Oblačilo vodilne v skupnem seštevku svetovnega pokala, ki si ga je Nika Prevc pred dnevi nadela v Beljaku, je obdržala tudi doma. Slavila je na obeh tekmah na Ljubnem in tako le še povečala prednost pred najbližjo zasledovalko, Japonko Nozomi Maruyama, ki je sicer v Ljubnem ni bilo.

Slavje se je nadaljevalo v pokritem šotoru, zapela se je tudi ob tej priložnosti rahlo prirejena različica slovenske skakalne himne bratov Avsenik - Planica je postala Ljubno, skakalci pa orlice.

Z mislimi pa se je bilo vseeno tudi že v Planici. Letošnji finale svetovnega pokala, ki bo tradicionalno konec marca, namreč prvič v zgodovini ne bo namenjen samo skakalcem, ampak se jim bodo prvič pridružile tudi skakalke. In želja slehernega navijača seveda je, da se pod velika kristalna globusa podpiše isti priimek.