'Gorniški vplivneži sami sebe prodajajo kot gorniško vrednoto, čeprav to sploh niso'

Nesreče v gorah so in se bodo še naprej dogajale, tudi tistim, ki imajo vso potrebno znanje in dolgoletne izkušnje, so si enotni vsi strokovnjaki za gibanje v gorskem svetu. Takole je v enem od naših prejšnjih člankov strnil misli gorski reševalec iz Mojstrane Jure Vajs, ki je sodeloval pri reševanju dveh umrlih pod Triglavom minulo nedeljo: "Nesreča v gorah se lahko zgodi vsakemu, tudi izkušenim. A imamo na voljo priporočila in bodimo nanje pozorni, upoštevajmo jih – tako izkušeni kot neizkušeni. Imejmo v mislih: vsaka tura se začenja iz nule ..."

Na eni strani so tisti, ki so nevešči gorništva in dajejo prednost vidnim dosežkom na spletu pred varno potjo, na drugi pa tisti, ki postopoma pridobivajo izkušnje in izbirajo sebi primerne cilje. In slednjih, ki se želijo naučiti in spoznati pasti gora, je čedalje več, opaža naš sogovornik Grega Kofler, alpinist in gorski vodnik, ki je z gorami povezan od malih nog, zdaj pa s svojo ekipo organizira izobraževanja in tečaje zimske ter kopne tehnike gorništva. 

Žarko Trušnovec, ki je v GRS Tolmin že 40 let, ima za sabo že 886 intervencij in je tudi psiholog, opaža, da tisti planinci, ki gredo skozi gorniško usposabljanje, so dobro opremljeni in so seznanjeni s pravili varnega gibanja v gorah. "Danes na zahtevnih poteh le redko srečaš koga brez čelade. Seveda pa se tudi nam, gornikom, dogajajo nesreče," je dejal.

Naš namen torej ni soditi, ali so ljudje, ki se jim je zgodila nesreča v gorah, imeli dovolj znanja, ali so bili dobro opremljeni, ali so izbrali primeren cilj, ampak pogledati širšo sliko, kaj se dogaja tam zgoraj, se je kaj spremenilo? V mislih imejmo tudi, da v gore zahaja vse več ljudi, kar že iz statističnega vidika pomeni, da obstaja več možnosti za nesreče.

'Spoštovanja do varnosti in gora, ki to predstavljajo, v bistvu ni več!'

Velika težava, ki jo je izpostavil Grega Kofler, je, da vse več ljudi sledi družbenim omrežjem. Mnogi svoje profile uporabljajo za nabiranje všečkov s podvigi v gorah. "Problem je v profilih t. i. gorniških vplivnežev (influencerjev). Morda ti gorniški influencerji še celo nekaj vedo o varnem gibanju v gorah – čeprav nekateri, ki jih spremljam, marsikaj ne vedo – a problem je v ljudeh, ki teh influencerjev sploh ne poznajo osebno. Njihov profil poznajo samo prek Instagrama. Ne vedo, kaj so v življenju naredili, da so postali 'alpinisti', čeprav to sploh niso. Influencer v bistvu samega sebe prodaja kot neko gorniško vrednoto, čeprav to ni. Ljudje pa mu sledijo. In če bo šel on na Triglav v določenih razmerah, ki za nekatere planince niso enostavne, bodo zaradi njega šli tudi oni," je poudaril. 

Prav Triglav je namreč po besedah Koflerja tipičen primer. Ko ga nekdo "odpre" – denimo kmalu po sneženju v težavnih razmerah – ga mnogi posnemajo. "Ljudje ne razmišljajo, ali je to za njih varno ali ne, ali znajo ali ne. In to je posledica objav na družbenih omrežjih. Ljudje si mislijo, v redu, če sem bil na Dovški Babi, bom prišel tudi na Triglav, saj sem imel cepin enkrat v rokah, bom že. Čeprav se Dovška Baba nikakor ne more primerjati s Triglavom," je bil jasen. Ob tem je poudaril: "Spoštovanja do varnosti in gora, ki to predstavljajo, v bistvu ni več!"

'Psihologija ljudi je napačna – da moraš na Triglav zato, da dobiš 1500 všečkov'

Grega Kofler meni, da je vse to povezano tudi s tem, da so športi na prostem (outdoor športi) postali zelo popularni, kar se naposled odraža skozi družbena omrežja. "Psihologija ljudi je napačna – da moraš na Triglav zato, da dobiš 1500 všečkov. Na Triglav greš v osnovi zaradi sebe. Ja, tudi jaz objavljam, ker moram zaradi službe, ampak ko gremo zasebno na primer turno smučati, ne objavim, kje smučamo. Ravno zato, da ne zavajamo z neko lokacijo. Kajti mi smo storili vse, da bo smučanje relativno varno," je razložil. 

Ravno tukaj se namreč skrivajo pasti. Nekdo, ki bi videl tako objavo o super smučanju, bi se naslednji dan brez razmislega podal na isto lokacijo. "Razmere se v enem dnevu lahko popolnoma spremenijo in postanejo nevarne, na primer zaradi močnega vetra. Vendar on ne bo preveril, koliko so se razmere spremenile, ali so se ali se niso. On bo samo videl, aha, Kofler je bil na določeni lokaciji, super je, grem tja, saj on ve, kaj počne. Zato lokacij ne objavljam, kajti tega sledenja je danes ogromno. Če pa me kdo pokliče, jim svetujem," je dejal Kofler.

Žarko Trušnovec se strinja, da se v gore podajajo številni, ki nimajo ustreznega znanja in izkušenj, česar oprema ne more nadomestiti: "Svoje seveda dodajo sodobni načini sporočanja na družbenih omrežjih – o dosežkih, vzponih, turnih smukih – kar pritegne še več ljudi v gore, čeprav za to niso pripravljeni."

Sicer pa Trušnovec meni, da ne moremo posploševati in govoriti o nekem novem psihološkem profilu planincev. "Kolikor je ljudi, toliko je različnih razlogov za gorništvo. Gore različno doživljamo, različno smo pripravljeni tvegati," je dejal.

Se pa zaveda, da sta se v sodobnem času spremenila obveščanje in poročanje: "Včasih smo čez vikend plezali, v ponedeljek poslali pismo o vzponih na Delo in to je bilo objavljeno v četrtek v alpinističnih novicah, ki smo jih željno čakali. Zdaj pa ljudje vzpone objavljajo na družbenih omrežjih že, ko so na vrhu stene. Potem se to deli, všečka in podobno."

'Ljudje niti ne vedo, kam gredo'

Kofler je izpostavil še en problem. Nemalokrat sreča ljudi v hribih, ki niti ne vedo, kam se podajajo. "Ja, vedo, da gredo na primer na Viševnik. Ne vedo pa, kako priti tja, kakšne so razmere tisti dan, kakšna je plazovna varnost. Samo slišali so, da je Viševnik dober za zimsko pohodništvo in turno smučanje. Kje prežijo nevarnosti, tega ne ve nobeden. In nesreče se dogajajo tudi zaradi tega neznanja in nepripravljenosti za udejstvovanje v gorah," je povedal. 

Ob tem je podobno kot Trušnovec izpostavil, da se tudi najbolj izkušenim lahko pripetijo nesreče in niso nikakršne izjeme: "Vendar je bistvena razlika, ali si že 20 let v hribih in veš, kako se pripraviti na turo na nepoznani vrh. Jaz si bom denimo vzel uro ali uro in pol časa in poklical v kočo ali kolege, ki so tam že bili, in se pozanimal o gori. Danes pa se napiše na Facebook: "Kakšne so razmere na Triglavu?" Če so dobre, se pa kar gre."

'Gore niso prostitucija, ampak so spoštovanja vredna dobrina'

Kofler meni, da sicer mediji, Planinska zveza Slovenije (PZS), gorski reševalci in vodniki ter druge institucije dovolj ozaveščamo o tovrstnih problematikah. Prav tako je na voljo mnogo planinskih in alpinističnih društev ter drugih agencij, ki organizirajo tečaje, vendar je narava ljudi v osnovi taka, da poskušamo najti večje izzive. "Saj ga iščem tudi jaz. Vendar če imaš izkušnje, se lahko na njihovi podlagi na neki točki odločiš, tukaj je dovolj in obrneš. Ljudje, ki nimajo izkušenj, pa ne obrnejo in gredo gor, zato ker morajo biti gor in potem se lahko zgodi ..." je bil jasen.

Večje ozaveščanje in opozarjanje sta učinkovita in sta prinesla pozitivne premike. Po besedah Koflerja je mnogo ljudi spoznalo, da gore vendarle niso hec: "Vedno več se jih odloča, da bodo obiskali tečaje gorništva. Čeprav naša ekipa iz tega ne želi delati komercialo. Nočemo delati zimskih tečajev s 50 ljudmi, čeprav bi jih lahko. Nočem, da ljudje razumejo narobe. Vendar tudi njim razlagamo, da gore niso prostitucija, ampak so spoštovanja vredna dobrina in na ta način moramo pristopiti k njim." Meni namreč, da bi morala vsa društva in zasebne agencije, ki organizirajo tečaje in izobraževanja, graditi na kvaliteti in ne kvantiteti. "Vsi bi se morali poenotiti v tem pogledu, da ni pomembna kvantiteta, saj pri kvantiteti ne moreš dati tega, kar moraš dati. Kvaliteto moraš imeti, zato da se ne bo dogajalo tisto, kar se dogaja zdaj oziroma se še bo," je poudaril.

Tečajev se po besedah Hoflerja običajno udeležujejo ljudje, ki so gorniško slabo ali nič podkovani, okoli 20 odstotkov je tistih, ki so se že preizkusili ali pa so imeli slabo izkušnjo in so se zato odločili pridobiti znanje. Zelo malo pa je tistih, ki bi prišli zato, da bi s tem pridobivali pozornost na družbenih omrežjih. 

Sicer pa Slovenci raje namenimo denar za tovrstna izobraževanja, kot da bi najeli gorskega vodnika, opaža Hofler. Tura z gorskim vodnikom je bolj aktualna v poletnih mesecih, kar je po besedah sogovornika normalno, saj se poleti več ljudi ukvarja s planinstvom. Vendar pri tem je treba vedeti, da inštruktorji na tečajih, ki so večinoma eno- ali dvodnevni, naučijo le osnove. "To je začetek, potem je treba znanje graditi. Zagotovim lahko, da tisti, ki bo pri nas opravil zimski tečaj, bo lahko prišel denimo na Begunjščico ali Malo Mojstrovko, če bo upošteval, kar smo ga naučili. Za na Triglav ali Jalovec pa po enem dnevu izobraževanja še ni usposobljen," je pojasnil.

Vpliv covidne epidemije

Grega Kofler je opazil, da je večje število obiskovalcev v gorah med drugim povezano tudi z izbruhom novega koronavirusa. Ker so se delovni pogoji za mnoge spremenili – delo na domu, polovični delovni čas in podobno – se v naravo in hribe podajo bolj pogosto, tudi med tednom. "Ne zgolj, ker imajo več časa, ampak tudi zaradi zdravja so premaknili svoje aktivnosti v naravo – ali gredo na sprehode, potem pa nenazadnje tudi v sredogorje in visokogorje," je dejal.

Drug vpliv imajo po njegovem mnenju težji prehodi meja zaradi koronskih omejitev. "Opažam, da več Slovencev izbira cilje doma, namesto da bi šli drugam, na primer na nek vrh v visokogorju v Avstriji, ki je relativno manj nevaren kot denimo Julijske Alpe, ki so relativno bolj strme. Ali pa denimo, namesto da bi šli v tujino na smučanje, se odločijo, da bodo pa zdaj začeli hoditi v gore. Tudi ta vidik je pripeljal do tega, da je zato več nesreč, ker je večji koncentrat Slovencev v Sloveniji," je pojasnil naš sogovornik.

Rešitve?

Nesreč nikoli ni mogoče v celoti preprečiti, se strinjata oba sogovornika. Deloma se jih seveda da z usposabljanjem gornikov in pravočasnimi opozorili o razmerah v gorah. "Ampak vse to že dolgo obstaja. Gorniška dejavnost zmeraj prinaša neko tveganje. Poleg tega bo vedno obstajal del obiskovalcev gora, ki gredo tja kar tako, ker so slučajno na dopustu, ker so slišali …" je dejal Trušnovec.

Bi lahko kaj naredila država? "Vsaj kakšen namenski helikopter za reševanje v gorah bi si zaslužili gorski reševalci in ponesrečenci. Država bi jih na primer namesto transportnega letala lahko kupila pol ducata," je bil jasen Trušnovec.

Kofler meni, da bi se stanje lahko izboljšalo, če bi država in zavarovalnice zaostrile pogoje. "Na primer, da bi bili plazovni trojček, cepin in dereze obvezna oprema pozimi. Tako kot velja pri avtomobilih. Če se ti zgodi nesreča pozimi in nimaš zimskih gum, ti zavarovalnica ne povrne stroškov, ki so nastali zaradi nesreče. Na ta način bi se dalo kaj premakniti, kajti s samo preventivo se ne da doseči radikalnih premikov," je strnil gorski vodnik.

'Reševalci se vse bolj sprašujemo o smiselnosti tveganega početja'

Vsak planinec bi se moral zavedati, da je reševanje v gorah vedno težavno in ni nujno, da mu bodo reševalci lahko nemudoma prihiteli na pomoč. Tudi oni ocenijo stanje in tveganje ter se na intervencijo ne podajo za vsako ceno. Zato za konec izpostavljamo besede in misli strokovnega sodelavca pri PZS in gorskega reševalca Matjaža Šerkezija iz nedavnega pogovora z njim po tragičnem minulem vikendu v gorah: "Reševanje s helikopterjem ima velike omejitve – od vetra, noči do slabega vremena – ­ zato ni nujno, da bo vsakič prišel. Helikopter reši eno tretjino nesreč, približno dve tretjini se jih še vedno izvede klasično, torej peš, kar lahko traja več ur. Če planinec nima opreme, lahko do takrat že zmrzne, četudi je nesrečo preživel. Reševalci pa se vse bolj sprašujemo o smiselnosti tveganega početja, glede na to da si moramo sami graditi prostore in se ves čas boriti za neki status v državi, saj smo dejansko samo prostovoljci, ki imamo od tega to, da pomagamo ljudem in nas občasno kdo udari po rami, kako 'fajn' fantje smo. To pa so vprašanja, ki so že na drugem nivoju."